Splošne informacije
Šifra: H6-8291
Obdobje: 1.11.2022 - 30.9.2025
Letni obseg: 0,08 FTE | 2024
Vodja projekta na FDV: prof.dr. Aleš Črnič
Sofinancerji:
Projekt je v okviru programa CHANSE ERA-NET Co-fund financiral program Evropske unije Horizon 2020 Research and Innovation (na podlagi pogodbe št. 101004509).
Veda: Humanistika
Vsebinski opis projekta
Recovira (Religijske skupnosti v digitalni dobi) je mednarodni raziskovalni projekt, v okviru katerega preučujemo, kako se oblika, vloga in izkušnja religijskega življenja v Evropi spreminjajo zaradi sodobne tehnologije in digitalne kulture. Pandemija je mnoge religijske skupnosti potisnila v nove odnose do tehnologije in digitalnih svetov, projekt Recovira pa preučuje učinke teh sprememb. Raziskava poteka v sedmih evropskih državah (Velika Britanija, Danska, Finska, Nemčija, Poljska, Švedska in Slovenija), sestavljajo jo študije primerov, ki vključujejo religijske skupnosti različnih tradicij, prepričanj in porekel.
V preteklosti je religijsko življenje predstavljajo nekakšno zatočišče pred digitalizacijo evropske družbe, pandemija COVID-19 pa je to spremenila. Zaradi omejitev, ki jih je prinesla pandemija, so tudi religijske skupnosti začele pospešeno prevzemati rabo digitalnih orodij, da bi lahko tako nadaljevale svoje temeljno družbeno in duhovno delo med to krizo.
Kot kažejo izsledki naše raziskave, je takšen razvoj dogodkov odprl nove in učinkovite možnosti za izvajanje religijskih praks v Evropi v t.i. digitalnem prostoru, zato se bodo ti novi postopki najverjetneje ohranili še dolgo tudi po koncu pandemije.
Kakšne natančno bodo posledice te hitre digitalizacije religijskega življenja v Evropi za večinske in manjšinske tradicije, pa je potrebno natančneje raziskati. Kako se bodo spremenile tematike religijske avtoritete, pripadnosti skupnostim in članstvo v njih, (digitalni) občutek svetega kraja, oblikovanje smiselnih in afektivno močnih obredov ter odnos religijskih skupnosti do širše javne sfere, ko bodo te skupnosti obstajale predvsem ali celo v celoti v digitalnem prostoru?
Ta projekt združuje raziskovalce iz sedmih evropskih držav s področja sociologije religije, antropologije, digitalne religije, performativnih študij in sorodnih disciplin, da bi obravnavali ta vprašanja. Glavna metoda raziskovanja je etnografija, ki vključuje tradicionalne in digitalne metode.
Preučevali smo verske skupnosti iz različnih tradicij in okolij, ki smo jih izbrali tako, da smo zagotovili etnografsko globino in mednarodno primerljivost. Tokom leta 2023 smo izvajali opazovanja in intervjuje s pripadniki treh tipov religijskih skupnosti: najprej v večinskih cerkvah (rimskokatoliška cerkev, evangeličanske luteranske cerkve, anglikanska cerkev), nato v že dolgo uveljavljenih manjšinskih skupnostih (judovska skupnost, islamska skupnost, Jehovove priče) in nazadnje v novejših, manj razširjenih in uveljavljenih skupnostih (cerkve afriških diaspor, budistična skupnost, hindujska skupnost, harekrišna).
V sedmih državah smo skupaj opravili 249 intervjujev z 270 običajnimi člani izbranih religijskih skupnosti, njihovimi voditelji ali uradnimi predstavniki ter ustvarjalci digitalnih vsebin.
Sodelujoče RO
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/21792
Sestava projektne skupine
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/21792
Bibliografske reference
https://cris.cobiss.net/ecris/si/sl/project/21792
Rezultati / ključne ugotovitve
Med pandemijo so digitalne tehnologije religijskim skupnostim omogočile vsaj delno nadaljevanje obrednih praks in z njimi povezanih dejavnosti, zlasti obveščanje in komuniciranje s člani, s čimer so ohranile vsaj minimalen občutek povezanosti med njimi. Kljub nekaterim pomislekom glede uporabe digitalnih tehnologij, ki smo jih v naši raziskavi pogosto beležili, so si voditelji skupnosti in večina članov, s katerimi smo se pogovarjali, na vse pretege prizadevali izkoristiti njihov potencial.
Vendar so se načini uporabe digitalnih tehnologij in njihov pomen v življenju preučevanih skupnosti med skupinami razlikovali. Starost, izobrazba in socialno-ekonomski status članov so vplivali na njihovo sprejemanje tehnologije, pa tudi na način in obseg njene uporabe. Uporaba digitalnih tehnologij je odvisna tudi od različnih tradicionalnih in doktrinarnih omejitev ter zadržkov glede izvajanja obrednih in drugih religijskih dejavnosti na daljavo.
Ko je pandemija covid-19 onemogočila fizična srečanja, je ogrozila tradicionalne načine, na katere se te skupnosti oblikujejo in vzdržujejo. Člani vseh skupnosti, ki smo jih preučevali v naši raziskavi, so izrazili občutke ogrožene skupnosti, pri čemer so poudarili ključni pomen rednih fizičnih stikov za ohranjanje pristnega občutka skupnosti. Še posebej so pogrešali čutne elemente, materialnost in pristno vzdušje. Naše ugotovitve poudarjajo tako uporabnost digitalnih tehnologij kot nenadomestljivost osebnih in kolektivnih utelešenih religijskih praks.
Rezzultati naše raziskave v veliki meri podpirajo tista sodobna pojmovanja religije, ki je ne opredeljujejo predvsem kot skupek doktrin in idej, ki jih verniki nato izražajo z materialnimi orodji. Naše ugotovitve potrjujejo, da verskega življenja ni mogoče razumeti zgolj kot preplet izključno kognitivnih dejavnosti učenja, razumevanja in razmišljanja, ki jih je mogoče zlahka prenesti na splet. Prepričljivost in učinkovitost religije v veliki meri temeljita na (kolektivni) fizični udeležbi s telesi in fizičnimi čutili.
Na splošno naše ugotovitve kažejo, da vsaj pri tradicionalni religioznosti digitalne tehnologije ne služijo kot ustrezno nadomestilo za fizične dejavnosti, temveč se uporabljajo kot podporna in dopolnilna orodja. Zato se vsaj za tradicionalne religije strahovi o njihovem izginotju ob vzponu digitalnih tehnologij ne zdijo upravičeni. Hkrati pa bi bilo prezgodaj sklepati, da naraščajoča uporaba digitalnih tehnologij ne more temeljito spremeniti tradicionalnih religijskih dejavnosti, ki se izvajajo predvsem v cerkvah, mošejah, sinagogah, templjih in drugih tradicionalnih prostorih čaščenja. Pravzaprav se te dejavnosti marsikje že dopolnjujejo s hibridno uporabo digitalnih tehnologij, kar je v nekaterih skupnostih že privedlo do občutnega upada osebne udeležbe pri fizičnih religijskih dejavnostih. Tako ima postepidemična intenzivnejša raba rabe digitalnih tehnologij tudi dolgoročnejše posledice na sodobno religijsko življenje.
Nazaj na seznam projektov