Nagrade Republike Slovenije za dosežke v znanosti

Iskalec zgodovinske resnice, ki je temeljni vir njegove znane polemičnosti, je začel znanstveno kariero kot raziskovalec. Čeprav je zgodaj prešel na univerzo, je ostal zvest svoji temeljni znanstveni naravnanosti. Slovence je prvič opozoril nase z disertacijo o samouničujoči poti slovenskih krščanskih socialistov v OF. Tudi v nadaljnjem delu je ostal zvest slovenski »Geistgeschichte«, ki pa jo je kot humboldtovec in štipendist Inštituta za evropsko zgodovino v Mainzu vpenjal v evropske okvire. To je storil toliko lažje, ker je bil pripadnik ozke skupine zgodovinarjev, ki je stroko povezovala z nemškim jezikovnim prostorom, s katerim so bili formalni stiki zaradi II. svetovne vojne praktično neobstoječi. S tem je pripomogel k modernizaciji in mednarodnemu uveljavljanju slovenske historiografije.

Ob spoznanju, da je odgovor za dogajanje pri nas v evropskem prostoru, se je prof. dr. Prunk lotil po vsebini in obsegu monumentalne monografije Zgodovina Evrope v dobi racionalistične civilizacije 1775–2015. V slovenskem zgodovinopisju je brez primere. Njegova sta tudi koncept in poimenovanje civilizacije kot racionalistične. Prelomne trenutke Evrope vidi v francoskih in evropskih revolucijah do leta 1848, v mirni in tudi burni sledeči meščanski dobi, dveh svetovnih vojnah ter v iskanju ravnotežja po njih. Za razliko od mnogih sodobnih zgodovinarjev vzrokov ne išče v modernizaciji, temveč v razumu, ki ni in ne more biti samouničujoč, dokler je zavezan človeškosti.

Prof. dr. Frane Adam je vodja raziskovalnega centra Inštituta za razvojne in strateške analize, kot redni profesor pa predava na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in Fakulteti za uporabne družbene študije v Novi Gorici. Predaval je tudi na različnih evropskih univerzah, organiziral številna mednarodna srečanja in sodeloval pri vodenju pomembnih mednarodnih raziskovalnih projektov. Je sociolog, katerega razpon tematik, s katerimi se v znanstvenoraziskovalnem smislu ukvarja, je izjemno širok, saj sega od socioloških teorij do metod kvalitativnega raziskovanja, od tematizacije socioloških konceptov do njihove razvojne uporabe. Njegov raziskovalni interes je še posebej usmerjen v primerjalne študije elit in demokracije, na teorije in kazalnike razvojne uspešnosti, na vpliv socialnega kapitala na prenos znanja ter na regionalne in državne inovacijske sisteme. V zadnjih letih je objavil številna pomembna dela v uglednih mednarodnih publikacijah. Kot prepoznaven in pogosto navajan avtor sodeluje zlasti pri znanstvenih razpravah o različnih vidikih proučevanja socialnega kapitala.

Profesor dr. Slavko Splichal je eden vodilnih slovenskih družboslovcev; kot komunikolog uživa ugled doma in v tujini. Cenjen je kot avtor študij o medijih in komuniciranju. Leta 1997 je izdal odlično knjigo Javno mnenje: teoretski razvoj in spori v 20. stoletju (395 strani), ki je bila leta 1999 prevedena v angleščino in izdana v Bostonu v ZDA. Knjiga podaja zgodovinski oris razvoja ene najmlajših družboslovnih znanstvenih disciplin – komunikologije. Govori o javnem mnenju in razčlenjuje njegove različne vidike in njihove korelacije. Njegovo delo razkriva nova teoretična in empirična spoznanja, interna in eksterna protislovja v pojmu javno mnenje, novo vlogo konsenza, kritiko Habermasove misli o refevdalizaciji javnosti, aktualiziranje Tönniesove sociološke in Deweyjeve filozofske teorije, kritiko Neumannove »teorija molka« in revitalizacijo veljavnosti »mnenjskih glasovanj«. Knjigo so ameriški izdajatelji ocenili kot najpomembnejšo in najveljavnejšo obravnavo ideje javnega mnenja v svetu.

Splichalovo delo je izviren, ustvarjalen, kritično refleksiven prispevek k slovenski in svetovni komunikacijski znanosti. Predstavlja prodor slovenske komunikološke družboslovne misli v svetovne kroge, ki so doslej imeli monopol nad izdajo tovrstne znanstvene literature. Pripomoglo je k uveljavitvi Evropskega inštituta za kulturo komuniciranja pri Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani in k dvigu ugleda mednarodne revije Javnost, katere urednik je profesor Splichal. (Vir: http://www.arhiv.mvzt.gov.si/si/delovna_podrocja/znanost_in_tehnologija/dejavnost/nagrade_in_priznanja_za_izjemne_dosezke_v_znanstveno_raziskovalni_in_razvojni_dejavnosti/2000/)

Akademik profesor dr. Zdravko Mlinar je leta 1994 napisal knjigo Individuacija in globalizacija v prostoru. Knjiga predstavlja pomemben mejnik v sociološkem in sploh družboslovnem pojasnjevanju družbeno-prostorskih razvojnih procesov v svetovnem merilu. Avtor je kot eden od prvih sociologov začel sistematično preučevati globalizacijo družbe, vendar tako, da je močno presegel fragmentarnost in enostranosti drugih obravnav. V svoji knjigi je v sintetični obliki predstavil kompleksen teoretski model, ki omogoča razumevanje spreminjajočega se razmerja med individuacijo in globalizacijo. Po njegovi razlagi se oba procesa med seboj pogojujeta,
vendar tako, da se na nižjih stopnjah najprej pojavlja močnejša oscilacija njunega izmeničnega, sukcesivnega uveljavljanja enega na račun drugega; postopno pa ta oscilacija konvergira in hkrati to razmerje prehaja od izključnosti k vzajemnosti.

Tako avtor pojasnjuje prežemanje med mikro- in makrosfero družbenega dogajanja, proces teritorialne dehierarhizacije ter spreminjanje razmerja med družbenim delovanjem in družbenimi strukturami. Čeprav se bo zmanjševala vnaprejšnja določenost človeka s strani njegovega neposrednega okolja, pa to ne pomeni teritorialne homogenizacije, saj se bodo povečevale možnosti za enkratne kombinacije Ijudi, dobrin in idej v času in prostoru.

V tem delu se uravnoteženo povezujeta ključni značilnosti uspešnega in prodornega sociološkega raziskovanja - občutljivost za aktualne družbenorazvojne trende in smisel za poglobljeno, rigorozno in distancirano analizo le-teh. V doslednem teoretskem okviru podaja osnovo za poenoteno pojasnjevanje vrste doslej povsem ločenih predmetnih in (sub)disciplinarnih področij. Njegovo teorijo odlikujejo jasna integrativna funkcija in visoke spoznavne možnosti, med drugim pa tudi možnosti uporabe matematike in topologije. V njej prepoznavamo zasnovo nastajajoče prostorske sociologije in prispevek k sociološki teoriji družbenega razvoja. Hkrati pa odpira nove možnosti v prizadevanjih za obvladovanje prostorske organizacije družbe v praksi. V delu so izkazani izvirnost in bogastvo idej, spoznanvna doslednost in izziv, ki nakazuje tudi njegov programski pomen za nadaljnje družboslovno raziskovanje na vrsti disciplinarnih področij. (Vir: http://www.arhiv.mvzt.gov.si/si/delovna_podrocja/znanost_in_tehnologija/dejavnost/nagrade_in_priznanja_za_izjemne_dosezke_v_znanstveno_razis