Dr. Sinja Čož: Odločanje o darovanju organov

Število ljudi, ki potrebujejo organe za transplantacijo, je povsod po svetu še vedno večje od števila razpoložljivih organov. Kljub večinsko pozitivnim stališčem do darovanja organov po smrti, je namreč delež opredeljenih darovalcev sorazmerno majhen. V Sloveniji je bilo na primer do marca 2024 v registru opredeljenih oseb vpisanih 15.983 ljudi, medtem ko pripravljenost za darovanje organov konsistentno izraža med 55-75 % populacije.

Na Fakulteti za družbene vede se je z vprašanjem smrti in darovanjem organov po njej ukvarjala raziskovalka asist. dr. Sinja Čož. V svoji doktorski disertaciji se je posvetila vprašanju, kako razumevanje smrti pogojuje vedenja pri darovanju organov po smrti, pri čemer jo je zanimalo, kako širše okolje, v katerem živimo, oblikuje individualni odnos do smrti. Njena doktorska disertacija je prva, ki celostno raziskuje deljeno družbeno realnost smrti v slovenski populaciji in vključuje preučevanje najbolj pričakovanih vzrokov smrti, predstav o dobri in slabi smrti, razumevanje telesne smrti ter stanj med življenjem in smrtjo, družbeni pomen smrti, ter kako se v to umešča darovanje organov po smrti.

Ugotovitve disertacije so razkrile visoko pripravljenost za darovanje organov po smrti takrat, ko se je o darovanju razmišljalo skozi perspektivo življenja, specifično omogočanja življenja tistim, ki se borijo za preživetje zaradi odpovedi organov. Ko pa je bil premislek o odločitvi vezan na perspektivo smrti, je bil le ta zaznamovan z ambivalentnostmi in negotovostmi. Ta namreč zahteva od osebe, da pomisli na svojo potencialno (nenadno/predčasno/možgansko) smrt ali smrt bližnjega, na ravnanje s truplom in druge odločitve povezane s smrtjo osebe, torej nas opomni o naši minljivosti. Opomnik, ki se ga v sodobnih družbah, kjer slavimo življenje in mladost, radi izogibamo. Tovrstni kontekst pomembno zaznamuje naš osebni odnos do smrti, ki se razteza med sprejemanjem in nesprejemanjem. Ugotovitve so tudi pokazale, da je (ne)sprejemanje smrti lahko pomemben dejavnik, ki vpliva na odločitev o darovanju. Namreč od tega, kakšen odnos je imela oseba do smrti, je bilo odvisno to, kako je oseba sprejemala zgoraj naštete ideje o darovanju organov po smrti. Natančneje se večja stopnja sprejemanja smrti izraža v jasnejši pripravljenosti za darovanje organov po smrti, medtem ko strah ali tesnoba pred smrtjo nakazujeta na ambivalenten odnos do te odločitve o(b) koncu življenja.

Doktorska disertacija dr. Čož omogoča razumevanje medsebojne povezanosti širšega sociokulturnega konteksta in individualnega odločanja o koncu življenja. Delo z naslovom Družbeno-kulturni vidiki smrti in vedenja pri darovanju organov po smrti je bilo v Tednu univerze tudi nagrajeno s Fakultetnim priznanjem za najboljši doktorat 2023 na FDV, kjer je doktorirala s programa Humanistika in družboslovje – Študije vsakdanjega življenja pod mentorstvom prof. dr. Tanje Kamin. Celotno doktorsko disertacijo si lahko preberete v Repozitoriju Univerze v Ljubljani.

Vabljeni k branju! 

Foto: Lara Bogataj