Knjige

Osrednja ugotovitev monografije je, da medijska pluralnost, pismenost in regulacija medsebojno predstavljajo soodvisne pogoje za delovanje demokratične javnosti.

Knjiga Nenehno krizno komuniciranje prinaša premik v razumevanju: kriza ni dogodek, temveč proces z vzroki in posledicami. Zato krizno komuniciranje ne zajema le odziva, temveč celoten cikel – od preprečevanja do okrevanja.

Lastnosti komunikacijske odličnosti kot razvitega modela komuniciranja organizacij v družbenem okolju, vpetosti komuniciranja v organizacijah ter kompetence in naloge individualnega izvajanja funkcije komuniciranja avtorji predstavijo skozi devet trendov. Prvi trije trendi definirajo organizacije, ki so proaktivno vpete v lokalno in globalno okolje (so globalizirane, mediatizirane, refleksivne). Drugi trije trendi se nanašajo na vplivne oddelke strateškega komuniciranja, kar pomeni, da se nanašajo na način, kako so oddelki strateškega komuniciranja institucionalno vpeta v organizacijo na način, da dosega najboljše rezultate (so vpeti, upodatkovljeni, strategizirani). Zadnji trije trendi se nanašajo na različne vidike individualnega profesionalnega izvajanja vloge strateških komunikatorjev (so preudarni, povezani, zanesljivi).

Laiki si odnose z javnostmi še vedno predstavljajo kot urejanje medijskih objav in podob. Knjiga, ki je pred nami, pa pripoveduje drugačno in bistveno širšo zgodbo, zaradi katere bo marsikomu postalo jasno, zakaj odnosi z javnostmi kot stroka nezadržno rastejo in se širijo po svetu že več kot sto let.