Intervju: Jure Čuhalev


JureCuhalevJure Čuhalev je verjetno najbolj znan kot soustanovitelj spletnega mesta oziroma storitve prevoz.org, sicer pa je tudi aktivist za odprto kodo, organizator konferenc in srečanj s področja programiranja ter seveda diplomant Družboslovne informatike. Leta 2008 je diplomiral z delom, ki ima naslov Družbene vloge, regulacija in norme v spletnih skupnostih.

Verjetno je to vprašanje, ki vam ga pogosto zastavljajo, pa vendar: veliko ljudi vas pozna po tem, da ste zasnovali spletno mesto oziroma storitev prevoz.org. Kako ste prišli do ideje in kako ste se lotili realizacije ideje?

Stvar je nastala, ko sem bil v tretjem letniku študija Družboslovne informatike. Pri enem predmetu smo morali v okviru seminarske naloge zasnovati relacijsko bazo. Ker mi tovrstne naloge same zase nikoli niso bile všeč, sem zasnoval storitev, ki je slučajno uporabljala relacijsko bazo.

Širši kontekst je sicer, da smo se takrat z nekaj kolegi zelo dobro ujeli in tudi sodelovali pri različnih projektih v Kiber pipi. Eden izmed njih, ki je bil iz Prekmurja, je rekel, da bi bilo koristno imeti storitev za deljenje prevozov, kot jo imajo v Franciji – in tako je nastala storitev prevoz.org.

Storitev ste razvili med študijem Družboslovne informatike. Katera znanja, ki ste jih pridobili tekom študija Družboslovne informatike, so vam najbolj koristila pri tem in pri drugih projektih?

Verjetno res bazična, analitična znanja, kot je sposobnost kritičnega razmišljanja. Pa tudi širše razumevanje delovanja družbe, ne samo aplikativna znanja. Študij mi je ponujal prostor za raziskovanje. Zelo so me zanimala omrežja, pa še Twitter je postal popularen v tistem času, tako da sem začel moderirati slovenska Twitter omrežja.

Študij mi je pokazal, kaj vse obstaja in kaj se da narediti na tem področju – potem pa sem v praksi to kar sam vzel nase in apliciral neke svoje vertikale, ki so bile bolj ali manj vezane na industrijo.

Torej bi rekli, da študij priskrbi študentom osnoven okvir, prakso pa pridobimo v praksi?

Ja – jaz se nisem nikoli našel v neki močni praksi na fakulteti. Verjetno tudi zato, ker sem bil zelo aktiven drugje: na primer v Kiber pipi, pa v Društvu uporabnikov Linuxa Slovenije (LUGOS), kasneje sem organiziral tudi konference in razne seminarje, tako da sem bil veliko bolj povezan s tisto skupnostjo, kot pa s fakulteto.

Ena izmed stvari, ki mi je na fakulteti veliko dala, je bila izmenjava Erasmus, v okviru katere sem za eno leto študiral na Švedskem. To je bilo res fantastično: tam sem pridobil ogromno širine s področja načrtovanja uporabniških vmesnikov, pa tudi priložnost za poglobitev aplikativnega znanja računalništva, ki sem ga pridobil na naši fakulteti. Na primer, kako uporabiti anketno metodologijo pri načrtovanju aplikacij, kako izvesti fokusne skupine pri razvoju startupov in kako se na splošno kritično spraševati o predpostavkah o svetu. Kasneje, ko sem začel sodelovati s startupi, je bilo to zelo koristno.

Kako pa ste prišli do tega, da ste se odločili za študijsko izmenjavo v tujini? Je bila Švedska takojšnja prva izbira ali je šlo za bolj kompleksno odločitev?

Niti ne. Takrat mi je profesor Vasja Vehovar povedal, da je Švedska kul, in jaz sem rekel: "Super, gremo!". Nisem se veliko spraševal, kaj početi. Na nek način sem zaupal našim profesorjem, da vedo, kaj je dobro zame. Izkazalo se je, da so imeli prav!

Upravljanje prevoz.org verjetno ni edina stvar, s katero se ukvarjate. Kaj še počnete?

V tem trenutku sem zelo povezan s panogo, ki se imenuje odprto izobraževanje. Ta temelji na ideji, da so izobraževalne vsebine, ne samo prosto dostopne, ampak dostopne tudi pod odprtimi licencami. To pomeni, da že sama licenca prinese pravico do spreminjanja, nadaljnjega razmnoževanja in deljenja vsebin – recimo pod raznimi licencami »Creative Commons«. Del tega delovanja je tudi pomoč univerzam in komercialnim institucijam pri razumevanju tega koncepta ter tudi pomoč pri uvajanju s tem povezanih poslovnih procesov, odločitev in podobnega.

To je zelo interdisciplinarno: po eni strani izgleda, da je to, kako bomo naša predavanja preselili na internet, tehnološki problem, po drugi strani pa je to tudi pravni ter organizacijski problem: kako bomo celoten sistem univerze ali katedre primerno izobrazili in določili pravila delovanja? Nenazadnje gre tudi za družbeni problem: kako odprto izobraževanje vpliva na dinamiko med študenti in profesorji?

Iz tega izhajajo koncepti, kot je obrnjena učilnica, pri katerem se sprašujemo, kako bo potekal učni proces v situaciji, kjer nimamo več kontaktnega časa s študenti, jim ne predavamo ampak rečemo "tukaj so gradiva, poglejte, predelajte sami" in potem se izvede samo še neka razprava. Kaj to pomeni za dinamiko visokošolskega izobraževanja?

Bi lahko rekli, da COVID-19 prinaša dodaten zagon za tovrstne projekte in ostale podobne informacijske rešitve za delo in izobraževanje na daljavo?

Ja, zagotovo. Na tem področju se veliko dogaja že zadnjih deset let: tisti, ki so v tem času veliko vlagali v to, imajo sedaj lažji prehod, lažje se spopadajo z izzivi nove situacije. Tudi sam že skoraj deset let delam samo od doma. Vsi moji naročniki so v drugih državah, pa tudi če so v Sloveniji, ne hodim k njim v pisarno – imamo že razvite procese na daljavo. Tako se zame pravzaprav ni spremenilo nič (ko je bilo v mnogih podjetjih uvedeno delo na daljavo), vse je normalno teklo naprej.

Ste tudi aktivist za odprto kodo. Kaj to pomeni, za kaj se zavzemate in za kaj je to pomembno?

Gre za nek poseben način dojemanja sveta in perspektive, kaj je mogoče ustvariti, če avtorska lastnina prinaša dodatne svobode in ne samo omejitev. Izkaže se, da lahko pri skupnem delu ustvarjamo čisto nove modele sodelovanja in razumevanja sveta. Lahko je to odprta koda in potem razvijamo ter uporabljamo odprtokodne rešitve, kot je recimo Github, ali pa imamo, na primer, »Creative Commons« arhive na Flicker-ju, ki omogočajo, da se s primernimi oznakami uporablja in nadgrajuje  vizualne izdelke drugih ljudi.

Na eni strani aktivist, na drugi programer. Je tudi to razlog, da ste se odločili za študij Družboslovne informatike?

Z odprto kodo in podobnim sem se ukvarjal že v srednji šoli, tako da tudi Kiber pipa in ostalo se je pri meni dogajalo vzporedno s faksom – izven tega pa sem se za študij odločil precej naključno, takrat nisem bil zelo kritičen glede tega. 

Ne vem, kako je danes, ampak zdi se mi, da se v času mojega študija nismo toliko ukvarjali s temi vidiki interneta. Nekateri so se, ampak v omejenem obsegu – je pa bil to čisto drugačen čas. Takrat še ni bilo Androida in iPhona: pogovarjali smo se, kako bomo razvijali mobilne aplikacije za telefone Nokia, tako da … Ja, svet se je kar spremenil v teh petnajstih letih. 

Obiskovanje predavanj in vaj predstavljata en del študija, drugi del študija pa so prostočasne aktivnosti in dodatna neformalna izobraževanja. Kakšne dodatne dejavnosti bi priporočil študentom Družboslovne informatike med študijem?

Preden odgovorim na to vprašanje, naj za kontekst povem, da je bila moja prva služba, ki sem jo dobil po zaključku študija, neke vrste bloger – takrat je to lahko bila služba. Bili smo upravljalci skupnosti na različnih spletnih družbenih omrežjih … Danes takih služb samih zase ni več. To sedaj sodi pod digitalni marketing. Blogerjem se zdaj reče »influencerji« oziroma vplivneži, pa tudi ne pišejo več, ampak snemajo. Zanimivo je, da so vsebine, ki sem jih na začetku študija vpisal kot predmete, štiri leta kasneje obstajale kot nove službe, ki so deset let kasneje že izginile ali pa se popolnoma spremenile. Šlo je res zgolj za trenutek, v katerem sem se slučajno znašel, pa tega takrat sploh nisem zaznal.

V tem kontekstu se mi zdijo zanimivi predvsem Meet-upi in konference. Na meetup.com je veliko dogodkov. Jaz organiziram srečanja za slovensko Python skupnost in freelancer srečanja – pa vsa ostala so seveda tudi super. Koristno se je tudi udeležiti Toastmasterjev in tako vaditi javno nastopanje, ker je to zelo pomembna veščina na mnogih področjih. Torej, čim več hoditi naokoli, tudi če ne razumeš dobro – važno je, da pridobiš neko širino, da spoznavaš ljudi, da vidiš stvari, ki jih še ne poznaš.

Videli bomo, kako bo v prihodnosti, ampak pred to krizo (covid-19) je bilo zelo lahko dobiti brezplačne vstopnice za študente, ali pa vsaj popust, če si le izrazil zanimanje. Torej, udeleževati se dogodkov ter pridobivati znanja z različnih področij, tudi če te to področje kasneje ne bo pritegnilo. Časi se spreminjajo, potrebno je biti iznajdljiv.

Mi smo se med študijem udeleževali konferenc Chaos Computer Club v Nemčiji, Ars Electronica v Linzu, pa tudi hekerskih dogodkov, kot so razni HackLabi in podobni. Poiskali smo si družbo, se vkrcali na vlak, avtobus ali pa celo kak avto, prespali smo v hostlu, zaprosili smo za karte … In potem so te povezave in ljudje, ki smo jih srečali na teh dogodkih, ostali vsepovsod. Zanimivo je, ko se čez deset let udeležiš kakšnega dogodka in srečuješ iste ljudi, saj so te skupnosti zelo majhne: skupnost za odprto izobraževanje ima mogoče tisoč ljudi na celem svetu, tako majhne so te vertikale. Python skupnost ekspertov ima mogoče dvajset do petdeset tisoč ljudi, ki so zelo aktivni. V glavnem, zelo lahko je izstopati, zelo lahko je priti do ljudi, poslušati, kaj si oni želijo od sveta, in potem jim dejansko pomagati – s tem si ustvariš priložnosti.

Imate za konec še kak najljubši spomin iz študentskih dni?

Hm … Verjetno čas, ko smo bili v Kiber pipi in smo sodelovali z raznimi cyber in net art umetniki. Ob četrtkih zvečer smo pomagali pripraviti in postaviti razstave – tisto je bilo res fino. Šli smo na fakulteto, potem pa v Kiber pipo in tam delali vso noč, potem pa mogoče kdaj naslednji dan ni bilo predavanj, pa je bilo še bolj fino. 

Bila je prisotna ta energija zagnanosti! Več entuziazma kot nekega načrtovanja in pameti pravzaprav - to je bilo vedno z nami.


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 08. maj 2020 | v kategoriji: Obvestilo, Zaposlitev