Intervju: Andraž Zorko


Andraž Zorko STP

Andraž Zorko je pripadnik ene izmed prvih generacij študija Družboslovne informatike. Večina ga pozna kot soustanovitelja družbe Valicon, ki je ena izmed vodilnih na področju javnomnenjskih in trženjskih raziskav. Tudi sicer je družbeno zelo aktiven: med drugim sodeluje pri ustvarjanju podkasta Metine liste. Pod mentorstvom prof. dr. Sama Uhana in prof. dr. Gregorja Petriča je diplomiral leta 2016 na temo vpliva rezultatov predvolilnih javnomnenjskih raziskav na rezultat volitev.

Brez dvoma je Andraž Zorko eden bolj pronicljivih pripovedovalcev zgodb. Z njim smo se pogovarjali v času epidemije COVID-19, zato se nismo mogli izogniti vprašanju o tem, kako na njegov vsakdan vplivajo drugačne okoliščine, kot smo jih sicer vajeni.

Poznamo vas kot soustanovitelja družbe Valicon, prav tako ste zelo medijsko aktivni. Kako bi opisali vaš običajen delovni dan in kako se zdaj (v obdobju epidemije) vaš delovnik razlikuje od običajnega?

No, zdaj je postavljen dobesedno na glavo. Na izredne razmere smo bili dovolj dobro pripravljeni, saj smo takoj po izbruhu v Italiji predvideli, da se bodo skrajni ukrepi slej kot prej uvedli tudi pri nas. Tako smo vse ljudi opremili s potrebno računalniško opremo in imamo vsako drugo jutro ob devetih "coffee time", kjer se povežemo preko spleta in rečemo kakšno besedo o tem, kako smo, in kako prilagajati delovno strategijo.

Preverili smo, kaj se dogaja z naročniki: kar nekaj jih je začelo prestavljati projekte, a na srečo ne odpovedovati. Za sedaj kaže, da jih bo večina samo prestavila, kar nam je res pomembno. Tako da bom rekel, da ni tako drastično, kot bi si mislili po tem, kar vse dandanes slišimo.

Včeraj smo objavili drugo meritev o odzivu ljudi na ukrepe in o tem, kako gledajo na prihodnost. Pripravljamo pa še precej obsežen vprašalnik, ki ga bomo izvedli na celotnem spletnem panelu, kjer bomo v času spremljali različne vidike življenja v času koronavirusa: se pravi od osnovnih reakcij do zaupanja v inštitucije in sprememb pri vedenju vključno nakupovalne in vsakodnevne navade.

Od mojega običajnega delovnika se trenutni razlikuje predvsem v načinu dela, saj sedaj delamo vsi od doma, pa tudi fokus je drugačen – to so pač trenutne izredne razmere. Ta čas nas sicer pogosto spomni na leto 2009, ko je bila gospodarska kriza. Takrat smo morali reagirati podobno, se pravi iskati poslovne modele, predvsem za naročnike. Potrebno je iskati rešitve in predlagati pametne stvari tudi za take situacije.

Ključna stvar je prilagoditev – to velja tako poslovno kot osebno. Vsi se moramo sprijazniti s tem, da življenje nekaj časa ne bo takšno, kot je bilo, in prej, kot to sprejmemo, bolje je. V poslovnem svetu pa je zelo različno: imamo industrije, ki zelo trpijo, po drugi strani pa imamo industrije, ki sedaj zelo cvetijo in se trudijo zadostiti potrebam trga. Nekatere industrije so bolj pripravljene kot druge – kar nekaj jih je, ki bodo v nastali situaciji znale najti priložnosti.

Skratka, izven rednega dela, ki ga imamo sicer, se prilagajamo – prilagaja se vprašalnike, prilagaja se datume, prilagaja se fokus.

Vaše stranke so zelo različna podjetja v katerih srečujete ljudi z različnih strokovnih področij. Vam je študij Družboslovne informatike pomagal pri komunikaciji z različnimi profili strokovnjakov?

Bolj ne, moram pa poudariti, da sem študiral že pred dolgo časa – bil sem v eni izmed prvih generacij študentov Družboslovne informatike. Verjamem, da se je v tem času marsikaj spremenilo, čeprav ostaja dejstvo, da se teh veščin najbolje naučiš v praksi. Menim, da te na to tudi kakšen študij, ki je temu specifično namenjen, ne pripravi dovolj dobro.

Odvisno je tudi od tega, kako začenjaš – jaz sem zgodaj začel samostojno podjetniško pot. V tej situaciji smo bili relativno mladi mulci, da ne rečem kratkohlačniki. Jaz in moj poslovni partner Zenel Batagelj sva šla na prvi sestanek, na katerem sva prodala projekt, oblečena v krake hlače in natikače. To je bil sestanek z direktorjem marketinga, ki je bil seveda v obleki in s kravato. Ampak najina oprava ga ni motila, saj sva govorila dovolj pametno, in mogoče se mu je to zdelo celo simpatično: bila sva kot nek tak arhetip norega znanstvenika, čeprav sva bila še napol študenta.

Kljub temu, da pripadate eni prvih generacij študija Družboslovne informatike, ste diplomirali nedavno - leta 2016?

Drži, drži! Jaz temu rečem zadnji pljusk bolonjske omake.

V tretjem letniku študija sem na nekem radiatorju na faksu čisto slučajno našel prijavnico za kandidaturo v študentski parlament Študentske organizacije in sem jo za šalo oddal. No, potem pa sem bil izvoljen za enega od treh poslancev FDV-ja in to me je malo odneslo. Tako sem se malo izgubil, začel študij opravljati bolj kot ne na daljavo, kmalu po tem pa kar delati na področju družboslovne informatike. Zelo so me zanimale multivariatne metode, vse kar je bilo povezano z javnomnenjskim raziskovanjem, tako da smo kar takoj začeli z raziskavami o stanju med študenti – tudi v letu 1991 je bilo kritično obdobje. Ko smo že pri teh krizah.

Tako sem nekako padel v to, kar me je privedlo do prvih resnih poslovnih poizkusov. Potem pa seveda ni bilo nikoli časa za študij in sem vedno odlašal s faksom. Leta 2016 pa je kolegica v službi odvihrala mimo mene, češ da gre na FDV. Ko sem jo vprašal, zakaj, je odgovorila, da je zdaj zadnja šansa. "A res? Daj, ko boš že tam, prosim vprašaj, če to velja tudi zame!" In sem ji kar iz glave povedal številko indeksa, ki je pač nisem pozabil. Ko se je vrnila s fakultete, mi je rekla: "Ja, Andraž, v redu je, vse bo v redu! Dva izpita moraš opraviti, pojdi se dogovoriti."

Bil je res zadnji dan za oddajo prošnje. Kakšno naključje je bilo, da sem ujel kolegico, ko je šla mimo moje mize! Potem sem seveda šel računat, kakšna je verjetnost, da se je to zgodilo, glede na to, da sem velikokrat na terenu ali pa delam od doma ali pa tudi, če bi šel samo na WC … Pa bi šla ona mimo in bi šlo tudi tole mimo mene. Takrat je bilo zame prelomno leto in se mi je zdelo fino, saj sem napisal zelo resno diplomsko delo, kot se po dvajsetih letih prakse tudi spodobi.

Če se morda še malce vrnemo k raziskavam med študenti, ki ste jih opravljali na začetku vaše karierne poti, okrog leta 1992. Kaj ste ugotovili?

Ugotovili smo grozljiv podatek, da približno 30 % študentov ni imelo dovolj sredstev za »čez teden«, v smislu da jim je tudi zmanjkalo za hrano. Takrat je bilo resnično zoprno, neugodno obdobje, saj so imeli študentje resne eksistenčne težave.

No, potem smo se lotili reševanja te težave. Začeli smo s študentskimi boni za hrano. Kristjan Verbič je bil glavni pri tem prvem delu: z gostinskimi podjetji v Ljubljani se je dogovoril za nakup bonov, s čimer so študenti dobili okoli 20 % količinski popust. Nato se je Igor Brlek spomnil ideje, da bi šli v državni zbor po subvencijo: in smo šli do vseh poslanskih skupin. To je po mojem eden redkih zakonov v Sloveniji, ki je bil sprejet s konsenzom vseh takratnih političnih strank – ostalo je zgodovina.

Kako pa ste v tistem času zbirali in analizirali podatke? Računalniki so bili takrat redkost, pa tudi manj zmogljivi.

Tudi v tistih časih smo za obdelavo podatkov uporabljali SPSS (op. p., računalniški program za statistično analizo podatkov podjetja IBM; Statistical Package for Social Sciences). Poleg tega nam je na fakulteti prof. dr. Anuška Feligoj omogočila dostop do programa Interv 1.2 za računalniško podprto anketiranje. Po vseh fakultetah smo hodili s "floppy" disketo, naključno izbirali študente, se dogovorili s profesorji za dostop do računalnikov in potem vodili študente do računalnikov, da so se samoanketirali. To je bilo takrat zelo, zelo napredno. Podatki so se zbirali računalniško – nič na roke, nobenih pisnih vprašalnikov, nič pretipkavanja.

V primerjavi z mnogimi smo bili zelo pred časom in tega se nismo nikoli znebili. Kot mladi in zagreti študentje smo si vedno sami izmišljevali nove metode, priznavali nismo nikogar in ničesar. Lahko si predstavljate, kako je to izgledalo: "Ne, to bomo mi naredil bolje!". In to počnemo že ves čas – vse do danes.

Bi rekli, da kot družboslovni informatik drugače gledate na svet?

Seveda, vedno ga gledam skozi številke! Je pa res, da se že od faksa ukvarjam s številkami. To je res pomembna razlika v primerjavi z nekom, ki je šel v kakšne druge vode. Jaz sem šel s srcem študirat sociologijo, s tem pa je povezana še ena zanimiva anekdota: Družboslovno informatiko sem vpisal po spletu usodnih naključij!

Pri vpisu sem v indeks že vpisal vse predmete za teoretsko-analitično smer sociologije, ko sem na prijavnici zagledal program Družboslovne informatike. Videl sem, da nimajo statistike, kar me je nekoliko zmedlo, imajo pa v prvem letniku matematiko in računalništvo s programiranjem. Zavedati se morate, da govorimo o času, ko so bili osebni računalniki še redkost – sam takrat še sploh nikoli nisem uporabljal računalnika. No, ko sem videl ta dva predmeta, se mi je zazdelo, da tole pa nekako bolj obeta za prihodnost kot teoretska sociologija.

Tisti dan se nisem uspel vpisati, ker sem pozabil nek dokument. Šel sem domov, celo noč nisem spal, drugi dan pa sem moral nazaj: šel sem v referat in prosil strokovni delavki Vido in Judito za Edigs. Z njim sem "premalal" dva predmeta in napisal čez računalništvo in matematiko, potem pa sem zamenjal še smer. Tako sem se vpisal na Družboslovno informatiko.

Ker pa me je že od začetka iskreno zanimala družba, sem imel do študija Družboslovne informatike tak pristop: opis družbe s številkami in konkretnimi metodami. Pogosto se tudi danes znajdem v situacijah, ko lahko kolegom in prijateljem zelo poglobljeno razložim pojave, ki me obkrožajo, in jih znam tudi pojasniti na način, ki ga drugi ne znajo.

Tako da res, jaz vedno gledam na svet skozi te družboslovno-informatične oči. Veliko se ukvarjam s številkami in javnomnenjskimi raziskavami, pa tudi s tem, kako pomembno je razumeti razliko med tem, kaj ljudje dojemajo, da je res, in tem, kar je dejansko res – se pravi razliko med zaznavanjem dejanskega stanja in objektivnimi indikatorji tega stanja v družbi. To je recimo ena izmed posledic družboslovnega pristopa k podatkom.

Omenil ste že metode multivariatne analize. Je bil to vaš najljubši predmet?

Da, Multivariatna analiza pri prof. dr.  Anuški Ferligoj. Absolutno je bil to predmet, pri katerem smo pridobljena znanja uporabili v praksi. Sicer moram poudariti, da je šlo za kombinacijo vsebine predmeta in nadvse imenitne profesorice, za katero takrat še nisem vedel, da je mati mojega bodočega poslovnega partnerja Zenela Batagelja. Ona je bila ena tistih profesoric, ki je znala vzbuditi interes, da si jo poslušal z odprtimi očmi in ušesi. Jaz sem se absolutno našel v tem, saj so mi te metode omogočile vpogled v prikrite dimenzije družbe. Tako šele vidiš, kaj je prava moč statistike – neke deskriptivne analize deležev so zelo osnovne, ampak ko začneš brskati in razmišljati globlje, ko začneš interpretirati in pojasnjevati, takrat so multivariatne metode neizogibne.

S tem smo se ukvarjali tudi takrat, ko smo začeli svojo podjetniško pot: tisti čas so bile v podobnih podjetjih v navadi ankete na vzorcih 300 ljudi, brez multivariatnih analiz. Mi smo prišli na trg z dvema zadevama: z večjimi vzorci in z multivariatnimi metodami. Za te se je takrat marsikomu zareklo, da so "multivariantne," pa smo jih mi učeno popravljali, da so multivariatne, ker so v igri variate, ne pa variante.

Naročnike smo uspeli prepričati, da so multivariatne metode dobre, in jih dejansko uspeli prodati – nekaj, kar se je drugim podobnim agencijam zdelo nemogoče. Ta predmet mi je bil zelo zanimiv, pa tudi usoden zame: tukaj sem se našel, to je tisto, kar počnem že ves čas. Na nek način smo tudi posel zgradili točno na tem: ne zgolj samo na tem, ampak v veliki meri je bilo to tisto, s čimer smo pokazali, da smo drugačni od konkurence, in dokazali, da družboslovni informatiki res vemo, o čem govorimo, ko pride do javnomnenjskih raziskav.

Imate na Valiconu zaposlenih veliko družboslovnih informatikov?

Ja, kar nekaj. Od vseh raziskovalnih podjetij v Sloveniji si upam trditi, da jih imamo največ. Tudi zato, ker smo največje tovrstno podjetje, ampak tudi po deležu verjamem, da jih imamo največ.

Bi lahko izpostavili kakšno prednost družboslovnih informatikov pred ostalimi profili? Bi lahko potrdili, da imajo tako metodološka, kakor tudi sociološka znanja?

Da, to je smer, ki združuje sociološki pogled na svet na eni strani in pa empirično preverjanje dejstev na drugi strani. To se mi zdi, da je zelo, zelo dobra kombinacija: da ne zaideš preveč v teoretiziranje, hkrati pa tudi nisi preveč rigidno statističen. Jaz sem tak človek, da mi je bilo to pisano na kožo. Je pa to zagotovo prednost, imeti oba ta vidika, saj znaš z njima nekomu, ki je zalo strog statistik, poglobljeno osvetliti podatke, znaš dati ozadje, znaš pojasniti, znaš interpretirati. Na drugi strani pa lahko nekomu, ki bolj teoretsko gleda na stvari, predstaviš, da številke ne kažejo, da so stvari vedno takšne, kot naj bi bile v teoriji.

Komu torej ne bi svetovali študija Družboslovne informatike?

Zagotovo tega študija ne bi priporočil nekomu, ki ga ne zanimata matematika in statistika, ali pa nekomu, ki ta področja celo zavrača. Enako ga ne bi priporočil nekomu, ki je pretirano "filozofsko usmerjen." Malo obojega potrebuješ. Glavo moraš imeti odprto za opazovanje fenomenov družbe: če te zanimajo odnosi med ljudmi na mikro in makro ravni, če te zanimajo številke in empirične analize teh fenomenov, potem si pravi človek za Družboslovno informatiko.

Kaj pa vam predstavlja največji vir informacij danes, kako si širite obzorja?

Največji vir informacij mi predstavlja to, kar vidim in slišim od potrošnikov – bolj kot branje teorije priporočam empirični pristop, ki se mu reče opazovanje z udeležbo. To sem zelo rad počel že v študentskih letih. Gre za eno najstarejših socioloških metod raziskovanja, ki sva jo s kolegom zelo lepo implementirala na dan plebiscita glede osamosvojitve: spomnim se, da sva sedela na različnih vogalih, žulila pivo in poslušala komentarje ljudi.



Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 07. april 2020 | v kategoriji: Zaposlitev