Družboslovna misel predstojnice Katedre za obramboslovje, doc. dr. Maje Garb


Verjetno je že vsak od nas kdaj na lastni koži izkusil različne nesreče, ujme in njihove posledice ter druge krizne dogodke. Nekateri se še spomnijo izbruha epidemije črnih koz v nekdanji Jugoslaviji leta 1972. Mnogi ste oziroma smo izkusili kritične obrambne trenutke  med osamosvajanjem Slovenije. Kot nadobudna študentka obramboslovja sem takrat seveda poklicala na svojo občino, nenazadnje je bilo na Koroškem leta 1991 kar precej »vroče«, in ponudila pomoč, a so rekli, da imajo dovolj ljudi in da me ne potrebujejo. Malo si žalosten, a potem si rečeš, da morda pa žvižganja krogel okrog ušes le ne bi dobro prenesel. Narediti nekaj za to, da rešiš človeka ali narediš kaj drugega dobrega in nujnega, sicer ni težko. Se spomnim precej hude poplave v mojem domačem kraju leta 1986. Greš brez pomisleka in brez strahu v noč, dež, hrumeče vodovje. Huje je naslednji dan, ko vidiš posledice ujme; ko ni več ceste in mostov, ko ni več travnikov in njiv. Povsod le pesek. Pa se je vse obnovilo, in najpomembnejše, nihče ni izgubil življenja. Dolgotrajnejše so posledice potresa; saj se še spomnimo t. i. velikonočnega potresa leta 1988 v Zgornjem Posočju? Kot berem, naj bi se po načrtih popotresna obnova zaključila leta 2009, a leta 2004 je skoraj isto območje prizadel še en potres, tako da je nastalo dodatno uničenje in škoda. Zlahka si predstavljam, da je izguba doma in preselitev v kontejner zelo huda preizkušnja. V Sloveniji so pogosti tudi plazovi, velikokrat zelo uničujoči. Ravno danes (17. november 2020) mineva 20 let druge sprožitve plazu v Logu pod Mangartom (prva je bila dva dni prej, 15. novembra),  življenje je izgubilo sedem ljudi. Naj delim z vami še spomin na žled leta 2014. Še danes nas najbrž vse stisne, ko se po avtocesti peljemo proti Postojni in gledamo opustošeno gričevje. A ko je takrat na mrzlo in zamrzlo pokrajino, prepredeno s podrtimi drogovi napeljav in podrtim drevjem ter tihimi hišami, posijalo sonce … smo spoznali, da narava ni le uničevalka, temveč tudi – umetnica.

Sedanja kriza koronavirusa je težavna zato, ker (še) nimamo rešitve. Zagotovo si ne želimo tudi v prihodnosti živeti in delati na takšen način, kot trenutno živimo in delamo. A drugega kot vztrajnost, potrpljenje, solidarnost in bližina na daljavo nam ne preostane. Precej optimistično, malce naivno morda, sem si ob naši prejšnji okrogli mizi letos  v maju,* ko smo že napovedali tudi jesensko okroglo mizo o operativnih izkušnjah obvladovanja krize, predstavljala, da bomo govorili  le o preteklih izkušnjah, izkušnjah iz spomladanske krize. Na žalost smo hudo zabredli v drugi val in naša potrpežljivost je na težki preizkušnji, prav tako pa tudi organiziranost, usposobljenost, predvsem pa vzdržljivost našega nacionalnovanostnega in zdravstvenega sistema in ljudi v njem.**

Dr. Maja Garb

* E-krogla miza Varnostni izzivi virusne krize in vloga oboroženih sil, ki sta jo organizirala Katedra za obramboslovje na FDV UL in  Evro-atlantski svet Slovenije 27. maja 2020.

** Besedilo je uvodni nagovor na e-okrogli mizi Vloga sistema nacionalne varnosti ob krizi covid-19: izkušnje in nauki posameznih podsistemov na operativni ravni, ki sta jo organizirala Katedra za obramboslovje FDV in Evro-atlantski svet Slovenije 17. novembra 2020.

 

Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 06. december 2020 | v kategoriji: Obvestilo