Študentska konferenca o mednarodnih odnosih

Študentsko društvo za mednarodne odnose Globallis je v sodelovanju s Katedro in

Centrom za mednarodne odnose Fakultete za družbene vede organiziralo prvo Študentsko konferenco o mednarodnih odnosih. Konferenca je potekala 14. maja 2021 v sklopu tedna Evrope. Osnovna cilja organizacije študentske konference sta:

• študentom ponuditi priložnost pridobivanja izkušenj na področju strokovnega in znanstvenega raziskovalnega dela in
• popularizirati znanstveno in strokovno področje Mednarodnih odnosov.

Na inavguralni konferenci smo organizirali tri panele; na vsakem sta sodelovala dva študenta s svojim raziskovalnim delom ter razpravljavci – člani Katedre za mednarodne odnose.

Program konference lahko najdete tukaj.. 

Pri organizaciji so sodelovali: Anja Raduha, Vasja Grošelj in Matija Pušnik

Znanstveni odbor so sestavljali: doc. dr. Andreja Pegan, asist. dr. Jure Požgan, izr. prof. dr. Ana Bojinović Fenko in izr. prof. dr. Matjaž Nahtigal

Objavljamo povzetke prispevkov:

Panel 1: Aktualni izzivi mednarodne skupnosti

- Elizabeta Korenčan: Svetovna trgovinska organizacija in različna obravnava držav glede na stopnjo razvoja

- Luka Radičević: Konec (konca) zgodovine: novo ravnotežje moči v mednarodni skupnosti

Panel 2: Kitajska kot velika sila

- Patrik Marčetič: Pobuda En pas, ena cesta: kitajski poskus ustvarjanja hegemonije?

- Tinkara Godec: Vzpon Kitajske

Panel 3: Zunanja politika Republike Slovenije

- Izak Miklavčič: Tri desetletja slovenske (ameriške?) zunanje politike

- Jerina Ljubojević: Vpliv geografskega dejavnika na odločitev o razglasitvi in končanju epidemije koronavirusa v Republiki Sloveniji leta 2020.

Elizabeta Korenčan, magistrski študij prava, absolventka Pravna fakulteta UL

Svetovna trgovinska organizacija in različna obravnava držav glede na stopnjo razvoja

Svetovna trgovinska organizacija je bila prva, ki je prepoznala pomen različne stopnje razvoja svojih članic in potrebo po prilagoditvi različnim potrebam. Zato me je zanimalo, ali v praksi deluje upoštevanje različne stopnje razvoja držav ali gre le za mrtvo črko na papirju. Poleg tega pa sem v svoji raziskavi tudi poiskala druge možnosti za uveljavljanje obravnave primerne stopnji razvoja znotraj Svetovne trgovinske organizacije.

Z namenom pospeševanja trgovanja z državami v razvoju je leta 1979 v Tokijskem krogu pogajanj v Splošni sporazum o trgovini in carinah (General Agreement on Tariffs and Trade – GATT) bil dodan t. i. »enabling clause«. Ta deluje kot izjema 1. členu GATT (države z največjo ugodnostjo), ki določa, da mora biti vsaka ugodnost ponujena eni državi, istočasno in pod enakimi pogoji ponujena tudi vsem drugim članicam Svetovne trgovinske organizacije (Lorena, 2019). Pomen tega člena je bil pojasnjen šele v primeru European Communities – Conditions for the Granting of Tariff Preferences to Developing Countries (EC – Tariffs), kjer je panel odločil, da je enabling clause ključen del pogodbe GATT in s tem enakovreden ostalim členom (Larbprasertporn, 2014).

Uporaba enabling clause pa je še vedno v diskreciji razvitih držav, ali bodo ponudili ugodnosti in na kakšen način. Učinkovitost sistema je torej odvisna od dobre volje razvitih držav, ki pa brez koristi zase načeloma ne ponujajo ugodnejših pogojev trgovanja. Za primer, v sporu EC – Tariffs je bilo Evropski Uniji očitano, da je enabling clause zlorabila, za namene zaščite svojega trga (EC – Tariffs, para. 27).

Dodatna omejitev proste trgovine, s katero se soočajo države v razvoju, pa so trgovinski ukrepi namenjeni varovanju okolja. Več držav v razvoju je, zaradi tovrstnih trgovinskih ukrepov utrpelo ekonomske izgube (US – Shrimp, para. 174). Kljub temu pa spori o ekstrateritorialni veljavnosti okoljskih standardov ponovno odpirajo vprašanje razvoja. Sporazum tega izrecno ne določa, vendar posredno možnost zahteve po obravnavi skladni s stopnjo razvoja odpira uvodni odstavek v XX. člen GATT, ki določa da z ukrepi, ki spadajo pod izjeme ne sme biti povzročena arbitrarna ali neupravičena diskriminacija. Edina odločitev pritožbenega telesa glede upoštevanja stopnje razvoja pri uvajanju omejitev trgovine za varovanje okolja je odločitev v primeru United States – Shrimp. Samo besedilo odločitve trdi, da bi morale ZDA pri oblikovanju ukrepa upoštevati drugačne pogoje pri ciljnih državah (US – Shrimp, para. 164.). Nikjer pa ni zapisano, kateri so ti pogoji, ki morajo biti upoštevni. Podporniki načela skupnih, vendar različnih obveznosti tu vidijo možnost uveljavitve stopnje razvoja. Kar pa je glede na holistično branje odločitve v US – Shrimp malo verjetno.

Ključne besede: WTO, države v razvoju, globalni jug, varovanje okolja, pogoji trgovanja

Luka Radičević, mednarodni odnosi, 4. letnik

Konec (konca) zgodovine: novo ravnotežje moči v mednarodni skupnosti

Današnje preučevanje mednarodne politike, za katero se je po koncu hladne vojne predvidevalo, da bo globalizirani svet naredila racionalnejši in varnejši, podaja ugotovitev, da se to ni zgodilo. Napoved procesa globalizacije in vzpostavitve svetovnega reda kot formule za zagotavljanje harmonije gospodarskega in političnega razvoja globalne družbe, pa tudi napredka, miru in mednarodnih odnosov, ki temeljijo na sodelovanju, se ni uresničila. Konec hladne vojne namreč ni pomenil zmanjšanja konfliktov, niti ni sveta približal obdobju trajnega miru in stabilnosti, kot ga je predvideval t. i. »konec zgodovine.« Slednje je politični in filozofski pojem, ki pomeni, da se lahko določen politični, gospodarski ali družbeni sistem razvije do te stopnje, da bi predstavljal končno točko družbenega in kulturnega razvoja človeštva, kar je bilo mišljeno za liberalno demokracijo. Vendar se globalna zmaga liberalne demokracije danes, ob perečih gospodarskih problemih in političnih spremembah v svetu, zdi manj gotova. Pandemija koronavirusa to dodatno izpostavlja. Mednarodna skupnost se torej nahaja na presečišču, kjer so na eni strani Združene države Amerike, ki bi radi obdržale obstoječe ravnotežje moči (tudi če je treba sabotirati razvoj tujih tehnoloških podjetij – primer Huawei in njegovih tehnologij 5G), ter Kitajsko, ki se na gospodarskem in znanstvenem področju razvija izjemno hitro ter tako ogroža primat Združenih držav Amerike. Ravno globalizacija je privedla do stopnjevanja revščine, poslabšala je obstoječe delitve in sprožila nove svetovne delitve, ob tem pa ni prispevala k stabilnosti svetovnega gospodarstva. Ta prispevek obravnava pojem mednarodnega miru in varnosti v globaliziranem svetu. Preverja, kako je mogoče, da v njem obstaja vedno manj svobode ter vedno več strahu in eksistencialne negotovosti, v katerem so države in narodi vse bolj usmerjeni drug proti drugemu, vendar jih vodijo zelo raznoliki interesi – nekateri želijo doseči absolutno bogastvo, drugi pa si izboriti le za osnovne eksistencialne potrebe. Zmeraj bolj polarizirani akterji v mednarodni skupnosti omejujejo potencial neoliberalnega koncepta družbene organizacije za ustvarjanje neslutenih možnosti tehnološkega, gospodarskega in demokratičnega vzpostavljanja ter razvoja globalne družbe. Trenutni globalni kontekst je podlaga za razmislek o trenutnih globalnih varnostnih težavah in negotovostih, ki bodo v bližnji prihodnosti pomembno določale varnostne perspektive sodobnega sveta ter tako ustvarjale novo ravnotežje moči v mednarodni skupnosti in »konec konca zgodovine«.

Ključne besede: globalizacija, liberalna demokracija, mednarodni mir in varnost, polarizacija, konec zgodovine.

Patrik Marčetič, Mednarodni odnosi, 2. letnik

Pobuda En pas, ena cesta: kitajski poskus ustvarjanja

Kitajska je s svojo pobudo Ena cesta, en pas začela zgodovinski program infrastrukturnih investicij. Program naj bi Kitajsko stal 1.3 trilijona dolarjev, skoraj popolnoma pridobljenih v obliki posojil iz kitajskih bank, katerih center naj bi bila Azijska infrastrukturna investicijska banka (AIIB). Kitajsko se trenutno dojema kot antihegemonski vpliv Združenim državam Amerike, vendar je v pobudi Ena cesta, en pas zadosti dokazov, da si želi ustvariti sebi lastno hegemonijo skozi finančno in tehnološko ter posledično politično odvisnost. Omenjeno hegemonijo pa ustvarja skozi ustvarjanje mednarodne družbe držav, v kateri bo prakticirala hegemonski odnos, kot sta ga opisala Antonio Gramsci in Robert Cox. Kitajska tako ustvarja mednarodno družbo skozi mednarodne institucije (AIIB), vrednote in pravila ter odnose odvisnosti, kar bom prikazal skozi oris razvojnega diskurza Kitajske, ki se udejanja skozi iniciativo; skozi oris odnosa držav dobitnic investicij in projektov do iniciative (kot dokaz učinka kooptiranja elit in uničenja antihegemonskih idej), in pa skozi opis oblikovanja t. i. debt traps. Kitajska mednarodna družba je tako vezana z institucijami, vrednotami in pravili, katera Kitajska umetno ustvarja kot substitute zahodnim ekvivalentom. Skozi omenjene značilnosti ustvarja odnose odvisnosti in pa t. i. konstruirano privolitev, ki je centralni pojem Gramscijeve hegemonije. Ideologija, ki preveva omenjeno hegemonijo pa je predvsem razvojnega značaja, katere zametke lahko vidimo v kitajskem diskurzu o pravici do razvoja znotraj Organizacije združenih narodov. Ker Kitajska izvaja projekte večinoma v državah v razvoju (30 od 35 držav, kjer izvajajo projekte so države v razvoju), bi bilo to dobro izhodišče za nadaljnje raziskovanje. Možno bi bilo opraviti analizo glasovalnih vzorcev v Organizaciji združenih narodov, kar bi nam lahko pokazalo konstruirano privolitev v praksi in posledično tudi dokazalo oblikovanje kitajske hegemonije kot mednarodno-političnega procesa.

Ključne besede: Kitajska, pobuda Ena cesta, en pas, hegemonija, mednarodna družba

Tinkara Godec, diplomantka mednarodnih odnosov, magistrski študij East Asian Economy and Society na Universität Wien

Vzpon Kitajske

Vzpon Kitajske v zadnjem času spremljajo napovedi nove (hladne) vojne, do katere bi naj prišlo med Kitajsko in Združenimi državami Amerike (ZDA) ob menjavi ravnotežja moči v mednarodnem sistemu. Medtem ko so se predvsem pod administracijo Donalda Trumpa ZDA umikale iz pomembnih mednarodnih sporazumov, kot je Pariški sporazum, pa Kitajska ostaja aktivna v globalnem režimu za naslavljanje podnebnih sprememb. V prispevku se tako sprašujem, če že lahko opazimo prenos moči med dominanto silo (ZDA) in vzpenjajočo silo (Kitajsko) v tem režimu? Prihajajočo menjavo ravnotežja moči analiziram skozi lečo teorije prenosa moči (Power Transition Theory), ki jo je leta 1958 utemeljil A. F. K. Organski v knjigi World Politics. Skozi čas se je teorija razvila ter danes vključuje različne aspekte, ki pa se še vedno nanašajo na tri glavna področja – velikost populacije, politično ter gospodarsko razsežnost. Teorija prenosa moči predpostavlja, da bo do vojne prišlo zgolj, če je vzpenjajoča sila dosegla približno enako stopnjo moči kot dominantna sila ter je nezadovoljna s trenutnim statusom quo in ga zato želi spremeniti. Podvpašanje prispevka je tako: Kako torej Kitajska uporablja svoje vire moči v globalnem režimu za naslavljanje podnebnih sprememb? Lahko ocenim, da je s tem režimom zadovoljna, mu postavlja alternative ali ga želi spremeniti od znotraj? Z uporabo predpostavke treh virov moči in leče teorije prenosa moči bo prispevek odgovoril na vprašanje, ali kitajska v globalnem režimu za naslavljanje podnebnih sprememb deluje kot vzpenjajoča sila in želi sistem spremeniti, ali ga želi ohraniti.

Ključne besede: Kitajska, Združene države Amerike, teorija prenosa moči, mednarodni sistem,  hegemonija.

Izak Miklavčič, Mednarodni odnosi, 2. letnik

Tri desetletja slovenske (ameriške?) zunanje politike

Slovenija je po razpadu Jugoslavije začela z integracijo med zahodne demokracije ob tem pa se je spremenila tudi njena zunanja politika. Kontinuiteta jugoslovanske zunanje politike ji ni bila v interesu, saj se je ob vojnah na Balkanu želela oddaljiti od regije in zbližati z Zahodom, hkrati pa je bil delež Slovencev v diplomatski službi Jugoslavije le 5 odstotkov. Ob tem je bil umik od Gibanja neuvrščenih v veliki meri posledica dejstva, da države članice niso bile navdušene nad razpadom pomembne ustanoviteljice gibanja. Slovenske oblasti so v ta namen zasnovale novo lastno zunanjo politiko, ki se je v veliki meri poenotila z interesi držav Zahoda. V prispevku raziskujem, kako Slovenija vrednote, ki se jim je zavezala ob osamosvojitvi in jih krepila v zunanjepolitičnih deklaracijah, izvaja v zunanjepolitični praksi. Ob osamosvojitvi so tako v ospredje prišle politične in državljanske pravice, Slovenija pa je ob tem zanemarila določene vrednote, ki jih je v mednarodni skupnosti zagovarjala Jugoslavija. Med bolj znanimi primeri je zagotovo slovenski podpis Vilenske deklaracije, s katero je podprla ameriško intervencijo v Iraku leta 2003. Želja po priključitvi zvezi NATO je igrala izjemno pomembno vlogo pri tej odločitvi, z njo pa se je Slovenija umaknila od načela nevmešavanja v notranje zadeve držav, ki je predstavljajo eno izmed temeljnih vrednot bivše države. Slovenija je tako kljub novi zavezanosti liberalnim vrednotam postala soudeleženka intervencije v Irak, ob katerem je prišlo do množičnih kršitev človekovih pravic. Da je Slovenija prevzela selektivno poudarjanje človekovih pravic, se je pokazalo tudi na primeru Palestine. Medtem ko je Slovenija Kosovo priznala manj kot mesec dni po razglasitvi neodvisnosti, je Palestina leta 2012 ostala brez priznanja, saj naj bi Združene države Amerike (ZDA) nakup slovenskih obveznic pogojevale z ustreznim glasom o statusu Palestine. Kljub temu, da so v treh desetletjih dokumenti slovenske zunanje politike redno izpostavljali spoštovanje človekovih pravic kot prioriteto, je najprej želja nato pa tudi samo sprejetje med države Zahoda vodilo v odločitve, katerih posledice so bile diametralno nasprotne domnevnim vrednotam Slovenije. Poleg že omenjenih primerov se je podobna situacija odvila tudi ob dogajanju v Libiji, Siriji ter nedavno v Venezueli.

Ključne besede: Slovenija, zunanja politika, vrednote, Zahod, Združene države Amerike

Lina Jerina Ljubojević, Evropske študije – družboslovni vidiki, 4. letnik

Vpliv geografskega dejavnika na sprejemanje odločitev med epidemijo koronavirusa v Sloveniji leta 2020

Cilj tega prispevka je pokazati, da v primeru odločanja o razglasitvi epidemije država v obzir pri ocenjevanju posledic takšne odločitve vzame, poleg notranjepolitičnih in zdravstvenih parametrov, tudi mednarodne dejavnike. Sprejemanje političnih odločitev med epidemijo je torej zanimivo proučiti z vidika dejavnikov mednarodnih odnosov. Te opredelim po Benku (2000), in sicer kot demografski dejavnik, ekonomski in tehnološki razvoj, ideološki dejavnik ter geografski dejavnik. V prispevku se osredotočim samo na geografski dejavnik in na odločanje o razglasitvi in prenehanju epidemije koronavirusa v Republiki Sloveniji (RS). Za sprejem odločitev v RS glede epidemije koronavirusa v zastavljenem časovnem obdobju predvidevam, da so bili pomembni naslednji geografski elementi: (1) geografska lega države, (2) regionalno okolje Slovenije in (3) tranzitna lega Slovenije. V prispevku opišem, kako se sprejme odločitev o razglasitvi epidemije/pandemije, definiram geografski dejavnik v mednarodni skupnosti (po Benku) in ga nato apliciram na študijo primera sprejemanja petih odločitev za naslavljanje epidemije v luči geografskega dejavnika: (1) razglasitev epidemije na območju RS 12. 3. 2020, (2) preklic epidemije 14. 5. 2020, (3) ponovna razglasitev epidemije 18. 10. 2020, (4) ukrepi zapiranja meja in omejevanja vstopa v državo in (5) ukrepi regulacije tranzita in pretoka blaga.

Pri prvi razglasitvi epidemije sta lega blizu epicentra okužb v Evropi - Italiji - in splošno naraščanje okužb z soseščini odigrala ključno vlogo pri razglasitvi epidemije. Odločevalci so se pri razglasu epidemije v marcu 2020 sklicevali na tveganje vnosa okužb iz tujine in svarili pred italijanskim scenarijem. Geografski dejavnik lege RS pri razglasitvi konca epidemije v maju 2020, napram prvi razglasitvi epidemije, ni odigral ključne vloge. Pri preklicu epidemije je predvsem prevladoval notranjepolitičen dejavnik veljavnosti protikoronskih ukrepov. Slovenija je namreč bila prva država v Evropi, ki je razglasila konec epidemije in ni sledila morebitnemu zgledu drugih držav v regiji. Vpetost v regionalno okolje je pri ponovni razglasitvi epidemije 18. 10. 2020 spet odigrala vidnejšo vlogo, saj je število okužb v RS in v soseščini spet naraščalo. Slovenija je pri ponovni razglasitvi epidemije kljub beleženju tromestnih dnevnih številk okuženih dolgo odlašala in svojo (ne)odločitev opravičevala z dejstvom, da se za tovrsten ukrep še ni odločila nobena država v regiji. Pomemben aspekt geografske lege so tudi meje države, v kontekstu epidemije pa lahko govorimo o posebnem mejnem režimu in o omejevanju vstopa v in iz države. Države so v času koronavirusa meje zapirale dokaj usklajeno. Slednje je pomenilo drastičen ukrep, predvsem z vidika Schengenskega območja, ki zagotavlja prosto čezmejno gibanje prebivalcev in delovne sile. Eden od učinkovitih in inovativnih ukrepov med trajanjem prve epidemije so bili tudi vzpostavljeni tranzitni koridorji in humanitarni konvoji. Zaradi tranzitne lege Slovenije so se že pred razglasitvijo epidemije v Sloveniji kopičila tovorna vozila. Tako je obstajala bojazen, da bi Slovenija postala žep za tovorna vozila, kar bi lahko imelo hude sanitarne in zdravstvene posledice. Sloveniji je kmalu po razglasitvi epidemije z diplomatsko akcijo uspelo pridobiti politično soglasje držav v regiji za zagotovitev nadzorovanega prehoda humanitarnih konvojev potnikov in tovornih vozil, ki so obtičali na ozemlju Slovenije in pred mejo z Italijo.

Ključne besede: pandemija, epidemija, Slovenija, koronavirus, geografski dejavnik