Severna Irska, Belfast


Erasmus+ v Belfastu (2017/18)                                                         

Enoletna izmenjava na Severnem Irskem. Kje začeti - pri odlični univerzi, stkanih mednarodnih prijateljstvih ali naravnih lepotah, ki se uvrščajo med t. i. osma čudesa sveta? Najbolje kar kronološko – na začetku. Po urejeni papirologiji, ki res terja nekaj (re)organiziranja in živcev, se je začetek bivanja v severno-irski prestolnici začel še pestrejše, kot pričakovano. Univerza je za vse tuje študente in bruce organizirala orientacijski teden, s čemer so poskrbeli, da se v naslednjih dneh nismo izgubili, najsibo v mestu, na fakulteti ali knjižnici. Če je to komu vseeno uspelo, se je lahko obrnil na podporni sistem študentov in tutorjev, ki so bili za takšne in drugačne težave zmeraj na voljo. V prvih dveh tednih smo se, ob manj ali bolj obveznem uvodnem programu, ki je naše urnike zapolnil predvsem s prijetnimi vsebinami kot so filmske projekcije in srebanje čaja z že utečenimi študenti, že sprostili in povezali med seboj. Prijateljstva, ki sem jih stkala takrat, na tovrstnih dogodkih kot tudi s sostanovalci, so zdržala in se še poglabljala, vse do bridkega slovesa, z nekaterimi po prvem semestru, z drugimi pa ob koncu študijskega leta. Ta podpora je bila, ko so se začele študijske obveznosti, več kot dobrodošla - bodisi v obliki spodbud bodisi potuhe. Začetek predavanj in vaj, prvič v drugi državi, je za nas Erasmovce predstavljal svojevrsten izziv, ki smo ga z veseljem sprejeli, saj so profesorji snov podajali s prav takšno zagnanostjo in strastjo, s kakršno smo potem sami ‘požirali’ informacije. Te so bile namreč večkrat pronicljive oziroma provokativne - bolj kot sem bila navajena ali pripravljena priznati. Za preverjanje le teh je bila na voljo neverjetno bogato založena in prenovljena knjižnica, v izpitnem obdobju še kako dobrodošlo odprta tudi po 24 ur. Preživljanje časa za računalniškimi ekrani v poznih nočnih urah je predstavljalo prav posebno izkušnjo, saj si v kavarni med vsako pavzo naletel na kakšnega poznanega 'sotrpina', kar je v smislu 'we are all in this together' utrjevalo naša poznanstva, ki so prerasla v prijateljstva. Seveda ne samo skozi učenje in obveznosti, temveč tudi skozi prostočasne dejavnosti, ki jim kot se za Erasmus+ izkušnjo spodobi, ni bilo konca.

Da je bilo sicer redko občuteno domotožje lažje premostiti, se nas je tako veliko odločilo za pridružitev društvom pod okriljem tamkajšnje študentske organizacije. Ponudba je bila tako pestra, da je nekaj zase lahko našel prav vsak – nekaterim je odgovarjal šport v 101 obliki, drugim debatni ali podjetniški krožki, tretjim igranje računalniških igric, društva posameznih kateder, prostovoljstva in okoljevarstva. Tamkajšnji urniki namreč vključujejo manj obvezne prisotnosti in ur predavanj na splošno in posledično več svobode pri razporejanju časa, kar je pomenilo, da smo si tudi čas med vikendi lahko krajšali z izleti po čudoviti severnoirski obali (oz. bolje rečeno, snemalnih lokacijah najbolj dobičkonosne HBO serije, Igre prestolov) in okoliških metropolah kot sta Dublin in Edinburg, pri čemer je slednja, po mojem osebnem prepričanju, še bolj očarljiva kot angleški London. Skozi tovrstne krožke in planinske izlete smo se pobližje spoznali tudi z lokalnimi študenti, kar je da začutiš utrip tuje dežele, zmeraj dobrodošlo. Za študente mednarodnih odnosov je Belfast, v tem pogledu, predstavljal še posebej zanimivo mesto, saj je zaznamovan z bridko konfliktno preteklostjo in posledično še zmeraj ne povsem ohlajenih narodnostnih in verskih napetostih. Ne glede na to po 30ih letih, predstavlja dober primer cvetoče prestolnice, ki se na podlagi delitve moči po-konfliktne obnove, ponovno uči živeti s sebi drugačnimi, kar je v povezavi z izzivom migracij, multikulturnosti in globaliziranosti aktualno v veliki večini sveta. Zaradi posledic druge vrste aktualnega dogajanja, univerzitetne stavke proti potencialni pokojninski reformi, ki je zajela celotno Združeno Kraljestvo, sem dodaten čas izkoristila za študentsko delo, tako da je bilo tudi razmerje dela in uživanja nekoliko bolj uravnovešeno. Skozi slednje sem se zaradi določenih nevšečnosti učila postaviti zase v tujem okolju, brez domače pomoči, kar me je prisilo, da sem dodobra naštudirala britanski davčni sistem, svoje pravice in dolžnosti. Izkušnja je bila zato na podlagi vsega naštetega, nenadomestljiva pot k samostojnosti, akademski in osebnostni rasti.

Za nekoliko lahkotnejši zaključek pa; res je, stereotipi glede vremena držijo, pršenju in megli z daljšimi obdobji brez sonca se je skoraj nemogoče izogniti, ampak s pisano družbo tudi to ni pomembno. 

Iriš Šömen (iris.somen@gmail.com)


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 15. marec 2021 | v kategoriji: Vtisi iz tujine