Novinarsko sporočanje II (2012/2013): Iris Silič (gradivo je zbrala skupaj z Almedino Lozić in Saro Jagodič)
Nagrada katedre za novinarstvo
Dijakinja Srednje šole Izola nosi naglavno ruto, s katero izraža lastno pripadnost muslimanski veri. V letošnjem študijskem letu dekle obiskuje tretji letnik, pred začetkom prvega letnika pa je izvedela, da bo morala med opravljanjem prihajajoče delovne prakse ruto sneti. Zaradi tega je takrat s pomočjo svetovalne delavke napisala pismo, v katerem je prosila za dovoljenje nošenja naglavne rute med izvajanjem prakse, in ga naslovila na Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. Odgovor je dobila šele po letu in pol, zato je med tem časom že začela opravljati prakso v Splošni bolnišnici Izola in posledično tudi snemati ruto. Na ministrstvu so dekletovo prošnjo zavrnili, saj naj ne bi mogli dopustiti te izjeme, ker bi v tem primeru bili prisiljeni dati pobudo za spremembo zakona, v katerem je navedeno, kako mora izgledati uniforma zdravstvenega osebja oziroma predvsem medicinske sestre. Tako bi bili primorani dovoliti nošenje rute vsem, ne pa samo njej. Od takrat se situacija ni spremenila, dijakinja pa bo z izvajanjem prakse ponovno začela 6. maja.
Prepoved nošenja naglavne rute je razširjen pojav v številnih evropskih in drugih državah. V Franciji na primer ni dovoljeno nositi naglavne rute v javnosti, prav tako je v Turčiji to prepovedano v vseh javnih ustanovah. Razlog naj bi bil predvsem sekularnost teh dveh držav in simbolna vrednost islamskih pokrival. Poleg tega v Franciji zagovarjajo dejstvo, da se s takšno prepovedjo ščiti dostojanstvo žensk, saj naglavna ruta, predvsem pa burka, ni verski simbol, ampak simbol podrejenosti. V Sloveniji problematika glede nošenja naglavnih rut ni tako razširjena in v zvezi s tem tudi ni bilo obravnavanih veliko primerov, eden od teh pa je iz leta 2006, ko je gimnazijka na Varuha človekovih pravic Republike Slovenije naslovila vprašanje o tem, ali si lahko lase zakrije z ruto po muslimanskih običajih. Ugotovljeno je bilo, da gre v tem primeru za izražanje prepričanja, ki se ga lahko neposredno izvršuje na podlagi 35. člena Ustave, ki narekuje splošno svobodo ravnanja. Velja pa načelo, da je dovoljeno vse, kar ni izrecno prepovedano.
Podobnega mnenja je Boštjan Vernik Šetinc, zagovornik načela enakosti, ki pravi, da ni nikjer muslimankam izrecno prepovedano nošenje naglavnih rut, torej v primeru dijakinje na Srednji šoli Izola ne obstaja nobena osnova za prepoved nošenja naglavne rute v bolnišnicah. „Ne vidim možnosti, da bi se rešili očitka diskriminacije, ker ni nobene zakonske določbe, ki bi to prepovedovala, zato delodajalec tega ne more uveljavljati”, trdi Boštjan Vernik Šetinc. Edini možen razlog za to, da dekletu ne bi dovolili nošenje rute na praksi, bi bilo načelo ločitve Cerkve od države, ki velja tudi za javne ustanove, vendar na podlagi Ustave nošenje verskih simbolov v javnih ustanovah tega načela ne krši. Evropsko sodišče za človekove pravice je določilo tudi, da se zaradi varnosti pri delu ne sme nositi verižice z verskimi simboli, vendar načelo varnosti ne velja za naglavne rute, pa tudi neusklajenost rute z uniformo ne more biti sprejemljiv razlog, saj kot pravi zagovornik načela enakosti: „Uniformiranje mora dopustiti raznolikost.“ Poleg tega zdravstveno osebje običajno nosi razna pokrivala, rokavice in druge pripomočke za preprečevanje okužb, torej naglavna ruta ne bi smela predstavljati problema za bolnišnično higieno.
Slavica Černoša, vodja Sektorja za srednje šolstvo na Ministrstvu za izobraževanje, znanost in šport, na katerega je bilo dekletovo pismo naslovljeno, trdi, da pri samem izobraževalnem procesu nošenje naglavne rute ni problematično, ampak ministrstvo ne odgovarja za to, kar se dogaja izven šolskega okolja. „Problem nastane tisti trenutek, ko pridete v stik s poklicem, to pa je delovna praksa. Vsak poklic ima svoje specifičnosti. Kjer je predpisana uniforma, se je treba temu predpisu prilagajati in zato tam šola ne more izsiliti izjeme, kajti tudi če se zdaj izjemo izsili, potem pa delo ni mogoče brez prilagajanja tej uniformi“, trdi Slavica Černoša, ki je v nasprotju z zagovornikom načela enakosti prepričana, da zagotovo obstaja razlog, zaradi katerega bolnišnice zahtevajo točno določene uniforme, ki ne vključujejo naglavne rute. Zaradi tega mora posameznik po njenem mnenju pred izbiro poklica preveriti, katere zahteve ima ta poklic in morebiti pravočasno presoditi, da ta zanj ni ustrezen. „Če živiš v takšni družbi, potem se moraš odločiti, ali boš izbral ta poklic, in če ne moreš, čeprav si to zelo želiš, enostavno izbereš drugi poklic. Vedno imaš možnost izbire,“ poudarja vodja Sektorja za srednje šolstvo, ki sicer ne pozna točnega razloga, zaradi katerega je ministrstvo zavrnilo dekletovo prošnjo in ji odgovorilo po tako dolgem časovnem obdobju, meni pa, da bi bilo napačno, če bi dijakinjo „zavedli“ in ji dovolili nositi naglavno ruto na praksi, saj bi jo v vsakem primeru zaradi rute zavrnili na trgu delovne sile.
Dijakinja srednje šole Izola se zaveda, da bi lahko izbrala drugo šolo, saj je že pri vpisu izvedela, da bo med prakso morala sneti ruto, vendar je ostali izobraževalni programi niso zanimali. V šoli z nošenjem rute ni imela nobenih težav, nato pa je morala sprejeti, da naglavna ruta med delovno prakso ni dovoljena, ne misli pa se sprijazniti z dejstvom, da bi bila prisiljena snemati ruto pri dejanskem opravljanju poklica medicinske sestre. „Če se ne bo nič spremenilo, potem ne želim ostati v Sloveniji, saj če jo vsak dan snamem za nekaj ur, je enako, kot če je sploh ne bi nosila,“ pravi dekle, ki trdi, da je bil glavni razlog, zaradi katerega ji na Splošni bolnišnici Izola niso dovolili nositi rute, strah pred reakcijo bolnikov: „V bolnišnici so mi rekli, da jih skrbi odziv bolnikov. Mogoče upravičeno. Enkrat sem bila na hodniku, ki povezuje srednjo šolo in Splošno bolnišnico Izola, in čakala na dvigalo. Ko so se vrata odprla, se je gospa, ki je očitno bila pri nekomu na obisku, prestrašila, ko me je zagledala.“
„V vsaki bolnišnici je prisotna komisija za obvladovanje bolnišničnih okužb, ki lahko določi takšen predpis in prepove nošenje naglavne rute, delodajalec pa lahko o tem sam odloča“, navaja Manca Uršič Rosas z Zdravstvenega inšpektorata RS. Torej lahko posamezna določila in prepovedi postavlja in spreminja delodajalec oziroma v tem primeru vodstvo Splošne bolnišnice Izola. Pri tem pa je delodajalec dolžan upoštevati Zakon o delovnih razmerjih, ki navaja, da je med drugim potrebno delavcu zagotavljati enako obravnavano ne glede na vero in prepričanje, isto pa velja za kandidata na usposabljanju za delovno mesto. Prepovedani sta neposredna in posredna diskriminacija zaradi katere koli osebne okoliščine, ki jo zakon navaja. V obravnavanem primeru bi lahko šlo za posredno diskriminacijo, saj to pomeni, da je bila oseba z določeno osebno okoliščino zaradi navidezno nevtralnega predpisa v enakih ali podobnih situacijah v manj ugodnem položaju kot druge osebe, razen če za to obstaja objektivno upravičjiv razlog in če so sredstva za doseganje tega cilja ustrezna in potrebna. Dokument, ki navaja, kakšna naj bi bila ustrezna podoba medicinske sestre, pa tudi ne vključuje prepovedi nošenja naglavne rute ali katerega drugega pokrivala. Zadnji zakon, ki je spreminjal to področje, je iz leta 1948 in prepoveduje nošenje vseh cerkvenih znamenj v bolnišnicah, za tega pa zagovornik načela enakosti pravi, da ni veljaven, saj je v nasprotju z Ustavo.
„To je resen problem kršitve človekovih pravic,“ nadaljuje Boštjan Vernik Šetinc s komentiranjem dogajanja in zatrjuje, da je Splošna bolnišnica Izola kršila Zakon o uresničevanju načela enakega obravnavanja, v vsakem primeru pa bi po njegovem mnenju morali prepovedati nošenje vseh verskih simbolov, saj je bilo dekle deležno neenakovredne obravnave, predvsem pa spoštovanje določenih standardov in predpisov glede uniforme ne more biti pomembnejše od varovanja osebnih človekovih pravic. Zaradi tega je zagovornik načela enakosti prepričan, da bi bila ključna rešitev upor proti tovrstnemu ravnanju in ustaljenim stereotipom: „Vsak, ki se upre, se ne upre samo zase, ampak tudi za druge, ki bodo nato prišli, ampak če se nihče ne upre, bo tako tudi ostalo.“
Na problem pomanjkljivega varstva pred diskriminacijo Varuh človekovih pravic opozarja že vrsto let, vendar se v tem času situacija ni spremenila. Težava je predvsem v tem, da verska svoboda ni še zakonsko opredeljena, manjka pa tudi celovit sistem spremljanja stanja, jasne strategije ter ukrepi za odpravo sistemskih razlogov, ki lahko vodijo v diskriminacijo. Država tudi nima zadostnega pregleda stanja najbolj ogroženih skupin, zaradi česar je onemogočeno načrtovanje in ocenjevanje učinkovitosti sprejetih ukrepov in politik, pristojni državni organi pa naj bi se povsem zavestno in sistematično izogibali ukrepanju.
Zaradi tega gre pri obravnavanem primeru za širši problem, ki ne zajema samo nošenja naglavne rute in drugih verskih znamenj, ampak vse vidike posameznikove svobode do izražanja verskih in drugih prepričanj. V prihodnosti se bo zato morala vzpostaviti takšna struktura, v kateri bodo odpravljene dosedanje pomanjkljivosti ter bo zagotovljeno ustrezno in celovito zavarovanje svoboščin vseh pripadnikov slovenske družbe. Ključno bo torej soočenje s sodobno podobo družbe, ki jo zaznamujeta pluralizem in raznovrstne potrebe njenih pripadnikov. Potrebno bo spremeniti veljavne predpise na področju varovanja človekovih pravic, saj bodo v nasprotnem primeru tovrstna vprašanja ostala nerazčiščena ter se bo diskriminatorno obravnavanje še naprej ponavljalo, vse več ljudi pa bo začelo iskati zaposlitev izven Slovenije, kot to namerava storiti dijakinja Srednje šole Izola. Če se nihče ne bo uprl sedanjemu sistemu, bo situacija ostala nespremenjena, kršenje ustavnih pravic pa bo postalo ustaljena praksa v bolnišnicah in drugih ustanovah. Če pa bo prišlo do spremembe, bodo lahko primeri diskriminacije ustrezneje nadzorovani in zaustavljeni ter bo na tak način spoštovanje pravic posameznikov zagotovljeno.
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 02. oktober 2013 | v kategoriji: Izdelki študentov