Prispevek socialnih in ekonomskih pravic k emancipaciji žensk v času socializma

Pripravila: Vesna Leskošek

Emancipacijska gibanja žensk so se ves čas obstoja borila na treh področjih, in sicer:

1. Za enakost med spoloma,
2. Za dostop do resursov in storitev
3. Za socialne in delavske pravice.

Vsa tri področja so pogoj za bolj svobodno življenje žensk, za njihovo polno vključevanje v družbo in predvsem za sposobnost avtonomnega odločanja o lastnem življenju in življenjskem poteku. Na kratko naj pojasnim vsa tri področja.

Pri boju za enakost ne gre le za enakopravnost, zgodovinsko gre za priznanje enakega družbenega položaja. Zgodovinarka Gerda Lerner (1998) opredeli enakost kot odsotnost podedovanih statusov in privilegijev. Nekateri to načelo povezujejo s svobodo in drugi z enakimi možnostmi, vendar se v tem predavanju ne bomo podrobneje spuščali v to razliko. Dejstvo je, da mnogi politični sistemi institucionalizirajo neenakost. Skozi zgodovino so bile to npr. rasne in spolne diskriminacije, danes so to zagotovo etnične in vezane na državljanski status. Politični sistemi vzpostavljajo in odslikavajo sisteme dominacije, ki izhajajo iz prepričanja, da je nekdo upravičen do posebnih statusov, pravic, možnosti in podobno zaradi nekih značilnosti, ki so mu domnevno lastne oz., ker pripada določeni skupini. Zato so taki sistemi hegemonični. Po drugi strani pa izhajajo tudi iz prepričanja, da drugi do teh položajev niso upravičeni zaradi pripisanih značilnosti, ki da so jim imanentne torej neizbežne. Te značilnosti dominacijo tako omogočajo kot jo opravičujejo, legitimirajo. Gre za fiktivne, izmišljene značilnosti, ki so utemeljene v predsodkih, stereotipih in posploševanjih o nekih skupinah ljudi. Rasizem je bil utemeljen na prepričanjih o rasni inferiornosti Afričanov, sodobni rasizem v sedanji Evropi je utemeljen na kulturni inferiornosti Vzhodnjakov. In tudi seksizem je utemeljen v naturalizirani inferiornosti žensk, ker je utemeljena na domnevnih naravnih značilnostih. Sedaj že vsi poznamo primer, ki se je zgodil v Evropskem parlamentu, kjer je poslanec iz Poljske Janusz Korwin-Mikke rekel naslednje: »Ženske morajo zaslužiti manj kot moški, ker so šibkejše, ker so manjše in ker so manj inteligentne, seveda morajo zaslužiti manj« (https://www.youtube.com/watch?v=40hhc0cjYyg). Izjava je sicer ekscesna, vendar le reflektira obstoječa razmerja. Ravno zato ženske res zaslužijo manj. Ko nekoga razvrednotiš, dehumaniziraš, ga lahko izkoriščaš, ne da bi imel slabo vest, saj meniš, da izkoriščani ni zares človek.

Načelo enakosti je zato vpeto v same začetke ženskih bojev okoli lastnega statusa. Čeprav so se različne skupine žensk različno opredeljevale do svoje domnevne narave, so složno trdile, da ne glede na to, kaj naj bi ženska bila, mora imeti enak dostop do možnosti za samostojno življenje, vpliv na lasten položaj, možnosti, da dostojno živi, tudi če ni poročena in seveda, da soodloča o javnih zadevah.

2. Drugo pomembno področje je dostop do resursov in storitev, ki referira na dolžnosti države, da zagotovi vire in storitve, ki ženskam omogočijo, da vstopijo v zaposlitev in imajo vpliv ne le na svoj življenjski potek ampak na vse zadeve javnega življenja. Neenakost ima namreč konkretne posledice v vsakdanjem življenju žensk. Spolno specifične vloge jih postavljajo v položaj neenakosti, omejujejo njihovo delovanje, prostore, do katerih imajo dostop, odločanje in drugo kot na primer vstop v parlament, število na direktorskih mestih, koliko jih je na čelu bank, vlad in na drugih visoko vrednotenih mestih. Spolno specifične vloge ne vplivajo le na njihov položaj v javnosti, temveč tudi v zasebnosti, v partnerskih odnosih, v odnosih z otroci in v odnosih s starši. Večne teme, ki kažejo na neenakosti, so delitev dela v gospodinjstvu, prevzemanje odgovornosti za skrb za družino, za vzgojo otrok, za nego ostarelih ali odvisnih od pomoči drugih. Ti položaji so v neposredni zvezi s tem, kako o ženskah govorijo tisti z družbeno močjo, kakšno podobo žensk konstruirajo, širijo in propagirajo. Več možnosti za delitev dela in odgovornosti ter za dostop do virov je takrat, ko v javnosti spodbujajo ženske k udeležbi in ne dvomijo v njihove sposobnosti in manj, ko o ženskah govorijo slabšalno. Enakosti tudi ne dosegamo sorazmerno z modernizacijo in razvojem, prej obratno. Dosežki, pridobljeni v nekem obdobju, lahko v drugem povsem skopnijo. Bolj kot je trg prost, večje neenakosti povzroča. Če ga spremljajo procesi retradicionalizacije, pa se neenakosti še utrjujejo. Tako so npr. politike usklajevanja dela in družine sicer propagirale večjo udeležbo moških v gospodinjskem delu, vendar so rezultati teh politik prej naraščajoči trg skrbstvenega dela, torej iskanja zunanjih izvajalk gospodinjskega dela in s tem tudi utrjevanje ženske skrbstvene vloge. S skrbstvenim delom sicer ni nič narobe, problem je, če je izključno spolno specifično. Ni torej računati na to, da se bo delo v zasebnosti bolj enakomerno porazdelilo med oba spola v taki meri, da bi ženske lahko vstopale v zaposlitev in se angažirale v javnosti pod enakimi pogoji kot moški. Zato mora država ves čas skrbeti za podporne vire in storitve, ki bi, ne glede na situacije v partnerstvu, omogočale ženskam izhod iz pripisanih spolnih vlog. V mislih imam dostop do izobraževanja, kar ne pomeni le možnost vpisati na želeno šolo ali fakulteto, temveč zagotoviti tako šolstvo, ki sloni na vednosti o neenakostih. Pomemben je dostop do zdravstva, še posebno je potrebno zaščititi reproduktivne pravice žensk, saj je dostop do kontracepcije in splava bistven pri nadzoru nad lastnim življenjem. Pomemben je dostop do stanovanj, kar omogoča, da ženske izstopijo iz zlorabljajočih odnosov. Še sploh je pomemben dostop do otroškega varstva in ostalih storitev, pri katerih država deli skrb za otroke, saj je rezultat pomanjkanja teh storitev lahko le to, da ženske izstopijo iz trga dela in skrbijo za odvisne družinske člane, kar ima zanje pogosto pogubne posledice. Če ne prej, zagotovo v starosti, kar potrjujejo podatki o revščini starejših žensk in o pokojninski vrzeli.  

3. S tem se navežemo na tretje področje in sicer na socialne in ekonomske pravice žensk, kar je tema današnjega prispevka. Pravice so zakonsko regulirane glede na prepričanja o tem, kaj je prav in kaj je pravično. Da bi nekaj opredelili kot pravico, je torej potrebno doseči konsenz o tem, kaj je prav oz. kar je v skladu  z  družbenimi predstavami o vrednotah. Te pravice so določene kot splošni standardi, ki so združeni v konvencijah in priporočilih in so lahko mednarodne ali nacionalne. Ekonomske in socialne pravice vključujejo:

• Pravico do dedovanja
• Pravico do dela
• Pravico do dostojanstva pri delu
• Pravico do organiziranja, sindikalnega delovanja in participacije
• Pravico do socialne varnosti (socialno varstvo, zdravstveno zavarovanje, pravic invalidov)
• Družinske pravice (pravice in dolžnosti staršev, svobodno odločanje o rojstvu otrok, pravice otrok..)
• Pravice v zvezi z izobraževanjem, znanostjo in umetnostjo.

Vendar so pravice tudi ranljive, so raztegljive in odprte za interpretacije in spremembe politik. Naj to prikažem na sodobnem primeru. Organizacija združenih narodov v zadnjih letih Slovenijo opozarja, da popušča pri zagotavljanju socialnih in ekonomskih pravic. Leta 2014 je izrazila resne pomisleke glede vpliva varčevalnih ukrepov na dostop in obseg pravic, ter izpostavila številna kritična področja nižanja ravni pravic, vključno z nižanjem kakovosti in obsega zdravstvenega varstva, regionalne razlike v dostopu do izobraževanja, opozorila je tudi na izzive pri uresničevanju pravice do ustrezne nastanitve posameznih skupin. Ob vse večji revščini je Odbor združenih narodov za socialne, ekonomske in kulturne pravice izpostavil tudi pomanjkljivosti sistema socialnega varstva in socialnih prejemkov, ki v mnogih primerih ne omogočajo dostojnega življenja, ter Slovenijo pozval k opustitvi varčevalnih ukrepov v najkrajšem možnem času (Economic and social council, http://undocs.org/E/C.12/SVN/CO/2). Odbor je prav tako izrazil skrb nad manjšanjem varnosti zaposlitve, kršenjem delavskih pravic in neustreznostjo mehanizmov za naslavljanje teh problemov. Slovenija sicer ni toliko ukinjala pravic, jih je pa interpretirala zelo ozko, prilagodila izvajanje, postavila večje število pogojev za njihovo uresničevanje. Nižala je vsote denarnih dodatkov, preoblikovala je njihov pomen. S tem je seveda neposredno vplivala na to, kako ljudje živijo, kakšne možnosti preživetja imajo in hkrati je tudi preoblikovala mejo tega kaj je prav in kaj narobe, torej pravičnosti.

Ljudje so odvisni od pravic, saj te neposredno vplivajo na njihovo življenje. Še posebno so od njih odvisne zatirane skupine ljudi oz. tiste skupine, na katere se lepijo slabšalni pomeni, med njimi seveda tudi ženske.

Dejstvo je, da so ženske na Slovenskem pridobile v času socializma vse bistvene pravice, pomembne za nadzor nad lastnim življenjem, za katere so se bolj ali manj intenzivno borile vse od konca 19. stoletja. To ni le volilna pravica in enak dostop do izobraževanja in zaposlovanja. Je tudi civilna poroka, razveza, pravica do splava, reproduktivne pravice, pravica do družine in poroke za učiteljice, ki so prej morale živeti v celibatu, pravice samskih mater in njihovih otrok in mnoge druge.

Ženske so pridobivale pravice skozi vso obdobje socializma in hkrati se je izboljševal njihov položaj. Odstotek zaposlenih žensk se je v socializmu zlagoma višal in sicer predvsem na račun zaposlitev v negospodarstvu. V povprečju sicer ni dosegel ravni zaposlenosti moških.

• Podatki o zaposlenosti žensk kažejo, da je bilo leta 1955 od vseh zaposlenih 33,3 odstotka žensk, od tega največ v kulturno socialnih organizacijah (59,3 odstotkov). Znotraj gospodarskih organizacij jih je bilo največ zaposlenih v tekstilni industriji (63 odstotkov) in v tobačni industriji (53,3 odstotka). Statistični letopis 1964.
• V letu 1979 je bilo med zaposlenimi že 44.0 odstotkov žensk, od tega v negospodarstvu 70,6 odstotka. Statistični letopis 1980.
• Leta 1989 je bilo med vsemi zaposlenimi 46,5 odstotka žensk, od tega 73 odstotkov v negospodarstvu. Statistični letopis 1990.

Vida Tomšič je bila zagotovo ena pomembnejših zagovornic enakosti žensk in moških v času socializma, čeprav gotovo ne edina. Zgornje dileme se je tudi dobro zavedala. V govoru v Generalni skupščini OZN leta 1982 je poudarila, da za spremembe glede enakopravnosti žensk ni dovolj le prilagajati zakonodaje, temveč je treba ustvarjati takšne ekonomske, politične in družbene razmere, da bi lahko normativne določbe dejansko učinkovale v vsakdanjih praksah. Menila je, da udeležba žensk vnaša v ekonomsko, družbeno in politično življenje nove vrednote humanih odnosov v družbi in družini. V zvezi s tem se je osredotočila tudi na problem dvojne obremenjenosti žensk, torej vpetosti v plačano zaposlitev ter skrbi za dom in družino, in poudarila, da je treba za rešitev tega protislovja spodbujati več družbenih aktivnosti in pozornosti. Protislovje med materinstvom, skrbjo za družino, gospodinjstvom ter med delom v družbeni proizvodnji in uveljavljanjem v družbenopolitičnem delu vidi kot bistveno oviro za napredek družbe.

Poudarila je potrebo po ustvarjanju razvejane mreže storitev in servisov, kot so npr. vrtci, potem pravic, kot je npr. otroški dodatek, dostop do reproduktivnih pravic, kot so splav, kontracepcija, umetno spočetje in načrtovanje družine. Poudarjala je, da cilj varstva materinstva ni, da bi poudarjali vlogo matere, temveč nasprotno. Odpraviti je treba stanje, kjer se delo socializira, skrb za otroka in družino pa ostaja individualna odgovornost žensk.

Tomšič prepozna tudi v socializmu prisotno prepričanje o dvojni naravi moških in žensk, ki je posledica binarnega razumevanja spolnih vlog. Dvojna obremenjenost je posledica tega, da se moški niso vključevali v skrb za otroke in gospodinjstvo, ker tega niso prepoznali kot del moškosti.

O tem je pisala tudi Kavar Vidmar, specialistka za delovno pravo. Pravi, da je posebno varstvo žensk v delovnem razmerju utemeljeno z materinsko funkcijo (1991). Konkretni ukrepi za varstvo dejanskega materinstva so v Sloveniji bili: prepoved določenih težkih del in škodljivih del, nadurnega in nočnega dela za noseče delavke; porodniški dopust se lahko podaljša ob rojstvu prizadetega otroka, nedonošenčka ali več živorojenih otrok; omejitve nadurnega in nočnega dela za delavke z otrokom od enega do treh let; pravica delati polovico delovnega časa do treh let otrokove starosti, če mu je potrebna skrbnejša materina nega; časovno neomejena pravica do dela s polovičnim delovnim časom za nego prizadetega otroka; ter pravica delati s krajšim delovnim časom, kadar to terjajo koristi predšolskega otroka. Te pravice, razen tistih, ki so biološko vezane na fizično mater, lahko že od konca sedemdesetih let, še posebno pa po spremembah zakonodaje po letu 1984 uporabi delavec – oče otroka, če sta se z delavko materjo tako sporazumela, v določenih primerih in ob določenih pogojih pa tudi druga oseba, ki neguje otroka.

Poleg varstva materinstva oziroma starševstva je delovno pravo urejalo tudi varstvo žensk kot spola, ne glede na to ali so dejansko matere ali ne. To varstvo je utemeljeno s posebnimi psihofizičnimi lastnostmi žensk in s potencialnim materinstvom. Ženske se varuje pred delom, ki bi lahko škodovalo njihovemu bodočemu materinstvu. V ta sklop sodila prepoved določenih del za ženske in prepoved nočnega dela žensk v industriji in gradbeništvu.

Posebna skupina norm delovnega prava pa zagotavlja enakopravnost delavk, zlasti s prepovedjo diskriminacije pri zaposlovanju ter enakostjo nagrajevanja moške in ženske delovne sile.

Kavar Vidmar piše, da so posebne norme o delu žensk, zlasti tiste, ki se nanašajo na varstvo dejanskega materinstva, nujne. Hkrati ko jih zakon predpisuje, jih vsakodnevna praksa navaja kot argument za manjšo zanesljivost in uporabnost delavk, o katerih se nikoli ne ve, kdaj bodo odšle na porodniški dopust, ki jih ni mogoče razporediti na nočno delo brez pravnih formalnosti ali jim odrediti določenih del. To je bila tudi podlaga za diskriminacije, ki jih je bilo v času socializma enako težko odpravljati kot sedaj. Leta 1984 so na 33. seji družbenopolitičnega zbora povedali tale primer:

      »Pred kratkim smo po radiu lahko slišali oglas, da MTT išče večje število delavk. Med pogoji za sprejem na delo je bilo navedeno, da ženska ne sme biti starejša od 36. let in če ima otroka, mora biti star najmanj eno leto. Preprosti izračun v praksi torej kaže, da so stroški za izostanek z dela zaradi nege otroka, poleg tega pa tudi zdravil, zdravstvenih storitev in psihološke obremenjenosti matere na delovnem mestu, ki vpliva na produktivnost, očitno veliki, kar ni čudno, saj je otrok v tem obdobju najmanj odporen«.

Kavar Vidmar opozori tudi na neenakosti plačila za delo. Pravi, da problem izvajanja enakosti nagrajevanja nastopa zlasti pri vrednotenju del, ki jih opravljajo pretežno moški oziroma ženske. Osebni dohodki v dejavnostih, kjer prevladujejo delavke, npr. v tekstilni industriji in družbenih dejavnostih, so praviloma nizki. To so delovno intenzivne panoge, ki so z dejstvom, da se prispevki za socialno varnost odmerjajo od osebnih dohodkov, ne od kapitala, še dodatno prizadete. Po drugi strani opažamo, da na področjih, kjer je materialni položaj zaposlenih boljši, npr. v bankah, ženske nadomeščajo moški.

Na primeru porodniškega dopusta, ki je ključen za vključevanje žensk v plačano zaposlitev, bomo prikazali, kako so se pravice dopolnjevale in kako so bile povezane z zaposlenostjo, ki je omogočala ekonomsko neodvisnost žensk.

Tabela 1. upravičenost do otroških dodatkov v letih 1960-1983

Vir: Razni letniki Statističnega letopisa Slovenije in podatki skupnosti otroškega varstva Slovenije. V: Malačič, Ekonomska vprašanja, str. 1476.

Podatki pokažejo, da je število upravičenk do porodniškega dopusta naraščalo z zaposlenostjo pa tudi z obsegom pravic in krogom upravičenk, čeprav nikoli ni doseglo tega, da bi bile vse ženske po porodu upravičene do porodniškega dopusta. Krog upravičenk namreč kaže tudi na to, kaj so v nekem času razumeli kot delo. Ne gre za razpravo o tem ali je skrb za gospodinjstvo, otroke in druge člane ožje in širše družine delo (neplačano), čeprav bi bila relevantna; gre za druge skupine, ki so bile vpete v delo izven gospodinjstva in družine, pa niso bile upravičene do plačanega porodniškega dopusta. To so bile kmetice, samozaposlene ženske, dijakinje, pripravnice, začasno zaposlene in študentke.

Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev je leta 1927 ratificirala Konvencijo Mednarodne organizacije dela o zaposlovanju žensk pred in po porodu iz l. 1919. Leta 1927 je bil tako uveden 12-tedenski plačan porodniški dopust.

Tabela 2: Pregled zakonodaje o porodniškem dopustu

Vir: Leskošek, 2015

Tradicija institucionalnega otroškega varstva in dostopnost javnih vrtcev sta socialistična dediščina, ki se je ohranila z nekaterimi manjšimi spremembami do danes. Razvoj javnega varstva predšolskih otrok je bil v Sloveniji intenziven med leti 1971 in 1985, saj se je v tem obdobju zgradilo 70 % obstoječih institucij otroškega varstva (Vojnovič, 1996). Leta 1961 je bilo v vključenih v javno varstvo le 7,7 % predšolskih otrok, leta 1971 jih je bilo 15 %, leta 1981 že 41 % ter leta 2014 76,9% predšolskih otrok (Stropnik in Šircelj 2008, SURS 2015).

Ureditev porodniškega dopusta pokaže, da je povezava med reprodukcijo in plačanim delom večdimenzionalna. Ne gre toliko za to, kako lahko ženske vstopajo na trg dela kljub temu, da rojevajo in po porodu ostajajo doma zaradi dojenja in nege otroka, temveč predvsem za to, kako je ta proces družbeno, kulturno in politično umeščen, opredeljen oz. razumljen. Porodniški dopust je bil tudi v socializmu eden od ukrepov za zaščito materinstva kot družbene reproduktivne prakse in ne toliko kot poveličevanje dejstva, da so ženske tudi roditeljice. Materinstvo je bilo pomembno v družbeni reprodukciji, prepoznavali pa so tudi položaj, v katerem so se znašle ženske po porodu. Kljub težnji po večji enakosti in vključevanju moških v skrbniško delo je ostala skrb za druge in gospodinjstvo v veliki meri v domeni žensk. To dejstvo je bilo treba kompenzirati z raznimi ukrepi, kot so zakonska zaščita in razvoj služb.

Razvoj zakonodaje dobro pokaže, kako so v povojnem času, ko je bil zaposlen majhen odstotek večinoma nizkokvalificiranih žensk, menili, da je nekaj tednov nege po porodu povsem dovolj za zdravo rast otrok in za zdravje žensk. Nobenega posebnega govora ni bilo o navezanosti otroka na mater in materinskem instinktu žensk, kar je pripisati predvsem dejstvu, da so bile zaposlene večinoma industrijske delavke in se diskurz o zaposlenosti mater sploh še ni razvil. Porodniški dopust se je podaljševal v sorazmerju z odstotkom žensk, vključenih v plačane zaposlitve. Sorazmerno s tem se je razvijal tudi govor o materinstvu, potrebah otrok, od sedemdesetih let dalje pa tudi o očetovstvu in starševstvu, kar je bil v tistem času zagotovo eden najbolj naprednih diskurzov, saj ga govorimo še danes v celo veliko bolj tradicionalnih okoliščinah kot v tistem času. Porodniški dopust se je razdelil na dva dela: na porodniški dopust ter na dopust za nego in varstvo otroka in ta drugi del dopusta je bil prepuščen dogovoru staršem o tem, kdo ga bo koristil. Razprave pa so se nanašale tudi na to, koliko nege matere (in tudi očeta) potrbuje otrok, da je njegov razvoj zdrav.

Vendar so moški dopust zelo redko koristili, zato je zadeval predvsem ženske in njihov dostop do trga dela. Ta je bil v začetku onemogočen predvsem zato, ker je bil porodniški dopust zelo kratek, javne službe pa nerazvite, zato so ženske ostajale doma, če niso imele zelo tesnih osebnih sorodstvenih mrež, ki bi bile sposobne prevzeti skrb za otroke (na primer stare matere). Z razvojem jasli in vrtcev se je zviševal tudi odstotek zaposlenih žensk, dokler se ni v osemdesetih že začel dogajati povratni učinek pozitivnih ukrepov, saj so podjetja že začela diskriminatorne prakse zaposlovanja žensk v obdobju, ko se je odsotnost z dela zaradi nege začela zmanjševati. Pogojevanje zaposlitve z odrekanjem rojstev ali nege otrok se je sicer v obdobju po političnih spremembah še poglobilo in postalo skorajda običajna nelegalna praksa zaposlovanja žensk.

Za konec je treba še enkrat omeniti dejstvo, da v pravico do porodniškega dopusta niso bile vključene vse ženske pred in po porodu. Vezanost pravice na zaposlitve je bila tudi odraz prepričanja, da si morajo ljudje zagotavljati svojo eksistenco sami z delom in da so to dolžni narediti zaradi solidarnega, kolektivnega odnosa do drugih. Ne glede na vednost o tem, da so ženske tradicionalno ujete v ideološke diskurze o materinstvu, je ta vezanost na delo ostala osnova za pravice.

Literatura:

Kavar Vidmar (1991), Ženska in družina v delovnem in socialnem pravu. Socialno delo, 19 1(36/37): 27-33.

Leskošek, V. (2015). Vpliv porodniškega dopusta na zaposlitev žensk v času socializma. V: Šorn, M., Vodopivec, N., Lazarević, Ž. (ur.) Žensko delo : delo žensk v zgodovinski perspektivi. Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino: 69-85.

Lerner, G. (1998), Why history matters. Oxford: Oxford University Press.

Malačič, J. (1986). Ekonomska vprašanja in porodniški dopust. Teorija in praksa. 12 (23): 1474–1485.

Stropnik, N., Šircelj, M. (2008). Slovenia: generous family policy without evidence of any fertility impact. V Demographic Research. 19 (26): 1019-1058.

Vojnovič, Maja (1996). Situation Analysis of the Position of Children and Families in Slovenia, 1995. Ljubljana: Slovenian Committee for UNICEF.