Novi očetje - kdo so?


Objavila: Alenka Švab

Datum objave: 16. 3. 2009 

Fenomen t.i. novega očetovstva je v socioloških krogih aktualna tema že od konca osemdesetih let prejšnjega stoletja. Morda zveni čudno in presenetljivo, da so fenomen novega očetovstva »odkrile« oz. prve tematizirale prav feministične avtorice še daleč pred pojavom t.i. moških študij, ki se še danes nekako okorno branijo preučevanja očetovstva. Tematizacijo novega očetovstva boste le redko zasledili v referenčnih knjigah eminentnih teoretikov moških študij, kot so Bob Connell, David Morgan, Michael S. Kimmel, Jeff Hearn, Victor Seidler idr. Gre za naključje?
Z izrazom novo očetovstvo se v popularnih in znanstvenih diskurzih poimenuje bolj aktivno vpletenost očetov v družinsko življenje, v družinsko delo, še posebej v nego in skrb za otroke. Novi očetje se v primerjavi s prejšnjimi generacijami bistveno več ukvarjajo z otroki. Še preden se otrok rodi spremljajo partnerke na ginekološke preglede, se informirajo o negi in vzgoji otroka, nakupujejo otroške potrebščine. Prisotnost moškega pri porodu je še pred desetletjem veljala za nekakšno čudno (modno) muho, danes pa je moški, ki ne sodeluje pri porodu, percipiran kot čuden in »nepravi« oče. Po rojstvu očetje otroke negujejo, umivajo, hranijo, se z njimi igrajo, jih vozijo v vrtec, šolo, na različne aktivnosti, izlete, sprehode ipd. Na tem mestu puščamo ob strani vprašanje, koliko se moški kot očetje dejansko ukvarjajo z otroki v primerjavi z njihovimi partnerkami ter kakšno (če sploh kakšno) povezavo ima večja vpletenost očetov v skrb za otroke in ostalo družinsko delo s spremembami v spolni delitvi družinskega dela. Kot kažejo tuje in domače raziskave o delitvi družinskega dela v heteroseksualnih dvostarševskih družinah, večja vpletenost očetov v skrb za otroke ne pomeni bistvenih sprememb v tradicionalni asimetrični delitvi družinskega dela (ženske ga opravijo bistveno več, ne glede na to, ali so zaposlene ali ne, in večina je zaposlenih za polni delovni čas), prav tako se ne spreminjajo razmerja med starševskima vlogama. Razmerje med materjo in otrokom je še vedno – vsaj v dominantni ideologiji heteroseksualne dvostarševske družine – percipirano kot primarno in nenadomestljivo, iz te konstelacije pa še vedno sledi razumevanje očetovstva kot podporne, asistentske ter simbolno stranske oz. posredovane družinske vloge v primerjavi z materinstvom.
Toda novo očetovstvo je kompleksen in zelo raznolik fenomen, ki zajema številne spremembe (pluraliziranje) očetovske vloge, ki so povezane s poznomodernimi trendi na področju družinskega življenja (pluralizacija družinskih oblik, padanje stopenj rodnosti, naraščanje števila razvez, reorganiziranje družin, spremembe v družinskih potekih, preobrazba partnerstev oz. intimnosti, ...), pa tudi z družbenimi spremembami širše (npr. refleksivna individualizacija, zaposlovanje žensk, spremenjeni pogoji na trgu delovne sile, novi režimi zaposlovanja, poostreni pogoji dela in delovni urniki, časovno intenziviranje vsakdanjega življenja ...). 
Novo očetovstvo vsekakor je predvsem aktivno očetovstvo. Je vse to, kar smo našteli, vendar tudi mnogo več. Bistvo novega očetovstva ni le v novih družbenih praksah aktivnega očetovanja, ampak med drugim tudi v legitimni izbirnosti te družinske vloge. Novi očetje so med drugim tudi neprisotni oz. odsotni očetje. Prav to se zdi novost v očetovstvu. Če je še pred desetletji bilo očetovstvo nezamisljivo brez odgovornosti in zavezanosti za materialno preskrbo družine (oče hodi v službo, prinaša domov denar, služi kruh ipd.), je danes družbeno legitimna tudi očetovska neprisotnost. O tem vedo veliko povedati oblikovalci družinskih politik, ki skušajo očete po razvezi oz. ločitvi zavezati k plačevanju preživnin za otroke ipd. in se pri tem srečujejo z velikimi težavami.
Novi očetje niso samo aktivni očetje v dvostarševskih (nuklearnih) družinah, čeprav se o njih največ govori in piše, tako v medijih kot v znanstvenih krogih. Verjetno ne po naključju. Zdi se kot da še vedno najraje, najlažje razmišljamo in govorimo o »klasični« družini – heteroseksualni družini z dvema staršema in otrokom/ci. Bolj s težavo pa razmišljamo o očetih, ki preko meja dvostarševske družine pravzaprav k spremembam v očetovstvu prispevajo bistveno več. Novo očetovstvo ustvarjajo namreč predvsem očetje, ki še pred nekaj desetletji za družbo in zaradi družbenih prepovedi in stigmatizacije »niso obstajali«. To so očetje, ki aktivno očetujejo po razvezi, očetje – biološki in socialni – v reorganiziranih družinah, očetje, ki staršujejo skupaj z lezbijkami oz. lezbičnimi pari, gejevski očetje idr. Oblike starševstva se pluralizirajo in kreirajo s tako hitrostjo, da smo tudi sociologi/nje družine večkrat pred zagato, kako poimenovati vse nove oblike starševskih in očetovskih vlog. 
Najbolj radikalno prestrukturiranje družine, še posebej glede starševskih vlog, predstavljajo gejevske in lezbične družine. Pomeni starševstva in očetovstva v lezbičnih in gejevskih družinah se premeščajo v več vidikih: prvo je razločevanje med biološkim in socialnim očetovstvom; druga je ločitev starševanja od prevladujočih socialnih pomenov spola, tretja je ločitev materinjenja in očetovanja od ideje skupnega prebivališča ter ideje nuklearne družine, (kar je značilno tudi za enostarševske in reorganizirane družine), četrto je podiranje binarnega pojmovanja starševstva, ki je v moderni heteroseksualni družini definirano z biološkima vlogama očetovstva in materinstva, v lezbičnih in gejevskih družinah pa se razširja na vključene socialne starše. Ker materinska vloga ni več vezana na seksualno razmerje z očetom, se podre tudi družbena konvencija o družini kot (neo)lokalni rezidenčni enoti. 
Gejevske družine, ki jih je ameriška sociologinja in znana raziskovalka gejevskih družin v Ameriki, Judith Stacey, označila kot kreativne multikulturne permutacije hipergamnega sorodstva, pa poleg tega, da skupaj z lezbijkami ustvarjajo nove socialne pomene očetovstva na osi spolne usmerjenosti, podirajo tudi konstitutivno vlogo moderne družine – materinstvo. Gejevske družine restrukturirajo družino na osi spolne obeleženosti družinskih vlog, ki je tradicionalno povezovala materinstvo z žensko in ženskostjo. S tem so zamajale moderno družinsko institucijo v njenih najbolj ontoloških temeljih. Gejevske družine oz. geji kot starši tako podirajo tradicionalne predstave o nevprašljivi in neomajni ekskluzivnosti razmerja med materjo in otrokom kot edinega možnega, predvsem pa primarnega in naravnega razmerja.
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 04. junij 2017 | v kategoriji: Premisleki