Objavila: Andreja Vezovnik
Datum objave: 21. 11. 2008
“Attention: All white people report to the cotton fields for further instructions!”
Takole se je glasilo sporočilo, ki sem ga tri dni po izvolitvi Obame prejela na svoj ameriški mobilnik. Očitno je šlo za eno tistih verižnih sporočil iz neznane številke, ki jih ponavadi izbrišemo, vendar tega je bilo vredno shraniti. Kljub očitnemu cinizmu sporočilo nakazuje pomembno vprašanje, ki se je med volilno kampanijo, sploh pa po izvolitvi Obame, razplamtelo v ameriških medijih. Iniciator ‘lažne dileme’ oz. medijsko konstruirane ‘teme’ je bil Wall Street Journal, v katerem se je dan po izvolitvi Obame pojavila trditev, da imamo odslej opravka s post-rasno Ameriko. Do tega so se v naslednjih urah in dneh opredelili skorajda vsi televizijski in tiskani mediji. Od CNN-a do MSNBC, pa do Time-a, Newsweek-a, Los Angeles in New York Times-a in še bi lahko naštevali. Newsweek po volitvah zapiše: “Is America now beyond black and white? No, but we are much more further ahead than we were a week ago.” M. E. Dyson (professor sociologije na Georgetownu) v Los Angeles Timesu razlikuje med post-rasnim in post-rasističnim. Pravi, da zmaga Obame lahko doprinese k post-rasizmu, ne pa tudi k post-rasni Ameriški družbi, saj bi se v nasprotnem primeru izgubila ključna dimenzija afro-ameriške identitete. M. Bai in F. Rich v New York Times-u izpostavita, da je rasa Obami prinesla in tudi odnesla nekaj glasov, kajti kresala so se mnenja, da Obama ni dovolj ‘black’, oz. da je preveč ‘black’. Obama je namreč sin kenijskega akademika in belke in njegova družina se je v ZDA preselila s pomočjo štipendije, ne pa vklenjena v verigah.
Vendar Obama ni nikakršen črn ali bel ekstrem. Ravno nasprotno. Je nekakšen Sidney Poitier, prva črnska zvezda Hollywooda iz kultnega filma ‘Guess Who’s Coming to Dinner’. Izobražen, vljuden, odločen, socialno čuten, racionalen, razumevajoč, kristjan, s popolnim nasmehom. Skratka, kičasto holivudski izum, ki bi ga bojda poročila vsaka hči in bi ga za zeta vzel vsak oče. Prav dejstvo, da je temnopolt, ob vseh njegovih ‘belskih’ karakteristikah, izzveni kot akcidentalnost, ki ga, v slogu ‘nobody is perfect’, pravzaprav naredi zelo ‘white’. Vprašanje, ali je Obama dovolj ‘black’, seveda niti tako pereče, saj je nedvomno bolj ‘black’ kakor McCain. Vendar to verjetno ni edini razlog za tolikšno mobilizacijo vsega Ne-belskega volilnega telesa. Razlog je, da je Obama prvi po desetletjih belske vladavine ponudil upanje in spremembe tudi ostalim. Zelo simptomatično - Obama v svojih govorih tako rad poudarja, da ni popoln. Ni popoln(oma) ‘white’ in ne popoln(oma) ‘black’, vendar ves spekter sivine je kajpak obsežnejši. Vse kaže, da so ZDA 41 let po prvem črnskem superzvezdniku dobile tudi prvo črnsko zvezdo Bele hiše in ameriške politke nasploh. Navkljub skepsi, da je perveč ‘black’ ali ‘white’, je Obama, tako kot film, pobral vse nominacije in ovacije. Vendar zakaj?
Odgovor je karseda preprost. Obama se je namreč konstituiral kot prazni označevalec, kot objet petit a, kot temu pravimo v sodobni politični teoriji. Vznik praznega označevalca se navadno pojavi ob družbeni dislokaciji. Trenutno je to ekonomska kriza, ki za sabo potegne praktično vse aspekte, ki vplivajo na kvaliteto življenja. Takrat se v civilni družbi pojavi kopica zahtev, ki so v svoji partikularnosti lahko zelo različne. Vendar poleg partikularnega interesa nosijo tudi univerzalni naboj, v katerem so poenotene. Ko se vse te zahteve začnejo povezovati v ekvivalenčno verigo, se njihov partikularni interes začasno potisne v ozadje, v ospredje pa stopi tisti del zahteve, ki ga je možno povezati s preostalimi členi. To so npr. zahteva po boljšem zdravstvu, šolstvu, bolj stabilni ekonomiji, enakopravnosti etc., ki se vse lahko združijo v univerzalni ali hegemonski zahtevi po demokraciji, spremembi itd. Ko so vse zahteve povezane v eno ekvivalenčno verigo se po logiki kontingenčnega hrgemonskega boja iz nje izlušči ena zahteva, ki postane označevalec celotne verige. Pravimo ji hegemonska zahteva, ki prevzame logiko delovanja praznega označevalca. Prazni označevalec torej konstituira enotnost celotne ekvivalenčne verige. Ker pa je zahteva do neke mere utemeljena na družbenem akterju, se tudi nosilec praznega označevalca navadno poosebi v vodji (postane objet petit a), ki postane predstavnik celotne verige. In prav v tem trenutku se Obama kaže kot popolno utelešenje praznega označevalca, ki deluje kot točka identifikacije vseh členov v verigi.
Če pogledamo enega izmed njegovih govorov, nam hitro postane jasno, kako je Obama uspel konstruirati in se postaviti v načelo ekvivalenčne verige. Retorična dimenzija je tu seveda igrala ključno vlogo. Univerzalnost je vzpostavljal prav s priznavanjem razlik med različnimi zahtevami in akterji, še bolj pa s poudarjanjem univerzalnih ciljev. Začenši pri sebi je poudarjal: “Sem sin kenijskega črnca in bele ženske iz Kansasa…Obiskoval sem najboljše šole v Ameriki in živel v eni izmed najbolj obubožanih držav na svetu…Imam brate, sestre, nečakinje, nečake, strice in bratrance vseh ras in barv razpršene po treh kontinentih…” Obama ima torej tolikšen identifikacijski potencial, da bi lahko bil tudi predsednik Sveta. V svojem govoru najprej konstruira svojo črno-belo identiteto. Čisto v stilu pravega holivudskega heroja razlaga svojo pot do visoke stopnje civiliziranosti. Od revnega črnskega otroka z barbarskimi koreninami, žrtve rasističnih vrstnikov, ki ga vzgoji požrtvovalna babica, prek marljivega utiranja poti skozi najboljše izobraževalne institucije, do izkušnje pokristjanjena pa vse do ustvarjenja popolne družine in kariere, ki ga pripelje do vstopa v visoko politiko. Z njim se lahko identificira vsak otrok, saj je idealen oče, vsaka ženska, saj je idealen partner, in vsak mladostnik, saj je športnik, še vedno mlad in uspešen, a kljub temu sproščen in spontan. Razlaga konotacije vsakega izmed aspektov verjetno ni potrebna. Po vzoru vsakega uspešnega voditelja konstruira svoj kult osebnosti. V tem Obama ni čisto nič novega. Dvajseto stoletje je bilo polno enakih pojavov. Že preprosta primerjava propagandne semiotike pove veliko.
Pomembno je, da mu uspe vzpostaviti vzporednice s praktično vsakim segmentom ameriške družbe. Na način skorajšnje vzpostavitve izomorfizma vsakemu od svojih volivcev omogoči identifikacijo. Svoj nagovor začne z depriviligiranimi mestnimi črnskimi četrtmi, kjer je spekter socialnih problemov najširši, nadaljuje z naslavljanjem vseh imigrantov, nato naslovi delavski in srednji razred, bele ženske, mladino, otroke in prav vsak spekter ameriške družbe odseva v določenem aspektu njegove identitete. Skupnih zahtev ali univerzalnih imenovalcev celotne verige ni malo: zdravstvo, ekonomija, šolski sistem, brezposelnost, enake možnosti so le nekateri. Pri tem vseskozi uporablja besede z univerzalno konotacijo, kot so ‘skupno upanje’, obljubljena 'sprememba' in 'napredek' za vse’ ‘združevanje vseh’, ‘skupna rast’ itd.
Sama dilema, ali je Obama ‘black president’ ali ‘president who is black’, ni tako pomembno vprašanje. Pravzaprav gre za distinkcijo med substanco in akcidenco, ki jo postavi že Aristotel. Z drugimi besedami, ali ‘black’ definira njegovo bit oz. je biti ‘black’ zgolj naključna lastnost njegove biti. Seveda, da ne bo pomote, še vedno je v ZDA občutno večji delež ‘black people’ kot ‘people who are black’. Izjema pa kot vedno potrjuje pravilo. Zato se zdi pomembnejša radikalizacija tega vprašanja. In sicer, kdaj bo po derridajevksi logiki akcidentalnost, torej suplement, postal pogoj esence.
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 04. junij 2017 | v kategoriji: Premisleki