Forever Young (Bob Dylan)


Objavila: Mirjana Ule

Datum objave: 8. 3. 2009 

Na posebni internetni strani nemškega časopisa Süddeutsche Zeitung, ki je namenjena problematiki mladih, je maja 2008 neko dekle, ki se je predstavilo s psevdonimom Meera, objavilo »pridigo«, ki jo je dijakom namenila njihova profesorica v eni od bavarskih srednjih šol. Profesorica dokaj prizadeto govori o mlačnosti, anemičnosti in nedejavnosti sodobne mladine. Poglejmo nekaj najbolj značilnih poudarkov iz njenega nagovora: »Ste prva generacija, ki ne ve nič o protestnem razpoloženju, o idealih in načelih. Zanimate se zgolj za svoje telo in za neposredno zadovoljevanje svojih želja. Ste prva generacija, ki noče, ne razmišlja o tem, da bi spremenila svet. Ste otopeli potrošniki«. Ni poročil o tem, kakšni so bili odzivi dijakov na to »pridigo«. Meero je gotovo vznemirila, sicer je ne bi tako natančno zapisala in brez komentarja posredovala javnosti. Kaj lahko napišemo v zagovor mladim? Ko pride v krizo družba, najprej to krizo občutijo in zaznajo mladi. Mladina je družbena skupina, ki je veliko pridobila od sodobne keynesijanske države blaginje; boljše in enakopravnejše oblike izobraževanja za vse mlade, posebno pravno varstvo, številne institucije, ki se »poklicno« ukvarjajo s problemi mladih. Ta model ukvarjanja z mladino je dokaj gladko tekel, dokler so trajali »zlati časi« gospodarskega vzpona in skoraj polne zaposlenosti. Razmere so se spremenile s preobratom gospodarskega razcveta v krizo. V tem okviru se je zgodila tudi politična rekonstrukcija mladine. Če svetovno ekonomsko krizo merimo po njenih učinkih na mlade, se je začela daleč prej kot leta 2008. Zlasti hitro so se raztopile možnosti za neko vsaj bežno obliko neodvisnosti, potem ko so politike uspele prenesti večino stroškov za družbeno reprodukcijo od države nazaj na družine. Sprememba izobraževalnega sistema v visoki industrijski družbi je postala normativna prisila za odraščajoče. Za veliko mladih je nadaljnje izobraževanje prej odsev manjših možnosti na trgu delovne sile kot večjih možnosti v izobraževanju. Obenem pa je jasno, da poznomoderna ekonomija ne potrebuje toliko univerzitetno izobraženih ljudi, kot jih producira izobraževalni sistem. To neujemanje deprivilegira številne mlade in povzroča, da izgubljajo vero v to, da je dobra izobrazba pogoj za uspeh. Ker izobrazba ne vodi do zaposlitve, mladi izgubljajo voljo do izobraževanja in vztrajajo v šoli, ker nimajo druge možnosti. Tako imamo opraviti z množicami pasivnih, nezainteresiranih študentov in študentk. Tudi naložbe v izobraževanje tako postanejo dvoumne. Priložnosti mladih za zaposlitev in raven dohodkov, ki izhaja iz nje, se bolj podrejajo zahtevam trga kot pričakovanjem mladih. Ekonomski preobrat je oživil tudi dolgotrajne družbene razlike med mladino, ki so bile nekaj časa nekoliko v ozadju, na primer razredne, spolne, etnične, rasne razlike. Številni ostanejo v zaposlitvah, ki so daleč pod ravnjo njihove izobrazbe in spet so najbolj oškodovani pripadniki nižjih slojev, etnične pripadnosti ali spola. Kdo dobi delo ustrezno izobrazbi, je med isto usposobljenimi mladimi odvisno od družinskega ozadja. Univerzitetna diploma je vstopnica, ki dovoljuje vstop na pot do uspeha, toda nikakor ni vstopnica za uspeh. Za tiste, ki ne morejo priti niti do te vstopnice, je ta poverilnica kruta igra. Kruta realnost je, da se mora večina mladih srečati s to deziluzijo izobraževalnih sanj. 
V zadnjem desetletju, dveh se je torej položaj mladih temeljito spremenil. Za manjšino mladih so spremembe odprle možnosti za uspeh, kariero, materialni standard, življenjski stil, ki si jih prej ni bilo mogoče zamisliti. Velik del mladih pa se spopada z negotovim delom za določen čas, s podaljšano odvisnostjo od izvornih družin, precejšnjim povečanjem izobraževalnih in delovnih zahtev, z institucionaliziranjem nižjih dohodkov za mlade in fleksibilne podzaposlitve. Podaljšana ekonomska odvisnost od staršev zahteva od mladih, da vzdržijo številne konflikte, ki izvirajo iz te podaljšane kohabitacije staršev in odraščajočih mladih. Če upoštevamo še to, da po šolanju redko dobijo delo, ustrezno njihovim kvalifikacijam, in da so na začetku običajno obsojeni na najnižja plačila, potem vidimo, da je postala cena mladosti zelo visoka. Nizka cena dela mladih nagrajuje zaposlovalce, ne mladih. Zaposlovalci pridobijo, ko dobijo poceni delovno silo z najnovejšo izobrazbo. Tako so mladi marginalizirani na trgu delovne sile, izključeni iz glavnih tokov družbe odraslih in posledično izvorov moči. Brez svojih ekonomskih in političnih predstavnikov imajo tudi malo pravic in privilegijev ter nižji družbeni status. Odraščanje v pozni moderni je torej res kompleksen družben proces, ki kaže na temeljna družbena protislovja. Neodgovornost sodobnih družb do prihodnosti tako neposredno ustreza njihovi ravnodušnosti do mladih in to ne glede na kult mladosti, ki sicer vlada v množični kulturi sodobnih družb. A velja tudi to: če družba gradi prihodnost ne oziraje se na svojo mladino, s tem tudi uničuje to prihodnost in svojo sedanjost, saj sedanjost brez smiselne prihodnosti teče v prazno.  O tem govorim v pravkar izdani knjigi: Za vedno mladi? Socialna psihologija odraščanja. Čakam na odzive (mladih).....


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 04. junij 2017 | v kategoriji: Premisleki