Družinski zakonik med zakonom in normo


Objavila: Metka Mencin-Čeplak

Datum objave: 1. 10. 2009 

Demokracija naj bi bila oblika  družbe, za katero je (po Lefortu) značilna »zavest o pravicah«, oblika družbe, kjer so človekove pravice »temeljna opora«, kjer se nenehno sprašuje o veljavnosti vednosti, legitimnosti norm, zakonov, privilegijev. Vendar v njej dejansko štejejo telesa, kot pravi Chakravorty Spivak, in kolikor jih je več, toliko bolje. Nedvomno na vsakih volitvah in na vsakem referendumu – štejejo pa zgolj tista, ki pridejo na volišča in volijo skladno s pravili. Pravzaprav niti ni pomembno, koliko jih je, pomembna so številčna razmerja med njimi, med glasovi za to ali ono oziroma med za in proti.  Na slovenskih referendumih na primer lahko načelo enakosti gladko pade, če zbereš 'večino',  ki brani neenakosti. Zgleden primer je referendum o noveli zakona o oploditvi z biomedicinsko pomočjo in zdravljenju neplodnosti (ki je padla ob 35–odstotni volilni udeležbi). V Sloveniji se je institut referenduma dejansko sprevrgel v orožje, s katerim se straši, izsiljuje, in če to ne zadostuje, se ga tudi uporabi. V imenu demokracije (volja ljudstva) zoper njena deklarirana načela (enakost v pravicah).  

Zdaj nam spet grozi podoben referendum – zoper predlog družinskega zakonika, ker predvideva enako obravnavo raznospolnih in istospolnih partnerskih skupnosti in družin oziroma enakost posameznic in posameznikov, ki v njih živijo. Petnajst let je minilo, odkar se je taka pobuda materializirala v predlogu sprememb veljavnega zakona o zakonski zvezi in družinskih razmerij. Enostaven predlog, ki smo ga na pobudo Sandija Perdiha pripravili v neformalni skupini, je najprej dobil institucionalno podporo v Uradu za  žensko politiko (vodila ga je Vera Kozmik), potem pa ostal v predalu ministrice za delo, družino in socialne zadeve Jožice Puhar. Petnajst let tihih in glasnih bojev je bilo potrebnih, da  v javno obravnavo stopa predlog, ki izenačuje status raznospolnih in istospolnih partnerskih skupnosti. Niti simbolnega razlikovanja ne vzpostavlja več. Mogoče zagovornike tradicionalne zakonske zveze in strukture nuklearne družine, ki jo sestavljajo poročena moški in ženska ter njuni biološki otroci, prav to najbolj moti. Ne izenačevanje pravic kar tako, ampak sporočilo, ki ga vključujoč zakon prenaša  - enakovrednost. O vrednosti življenjske skupnosti moškega in ženske pač ni mogoče presojati, če nimaš nasproti nevrednega istospolnega para.  

To vrednostno razliko je med vsemi predlogi, ki so po letu 1995  nastajali v vladnih krogih, najbolj nedvoumno izpostavil prav veljavni Zakon o registraciji istospolne partnerske skupnosti. Ta zakon je karikatura demokratičnega odločanja, kjer namesto argumentov odloča število. S tem zakonom je namreč neenakost postala vidna in legalizirana. Zakon je priznal istospolne partnerske skupnosti, o katerih je dotedanja zakonodaja molčala, se sprenevedala, da ne obstajajo; priznal pa jih je tako, da je lezbijkam in gejem  na področju partnerskih in družinskih razmerij eksplicitno odrekel enakost. Zaradi predpostavljen ne-vrednosti in celo škodljivosti, pri čemer se ni skoparilo z argumenti, ki so  več kot zgolj spominjali na nacistično propagando, na kar smo opozarjali v analizah takratnih razprav.  

In kaj porečejo nasprotniki izenačevanja (in borci za otrokovo dobrobit) na očitek, da so zaradi implicitne ali eksplicitne vrednostne obsodbe istospolnih partnerskih in družinskih skupnosti in zakonodaje, ki temelji na tej obsodbi, prikrajšani otroci, ki v takih skupnostih živijo? Da je to pač neljubi stranski produkt, ki ga morajo vzeti v zakup tisti, ki se 'igrajo' z otrokovo usodo, ko se odločijo, da bodo živeli v nasprotju z normo heteroseksualnosti in hkrati vzgajali in skrbeli za otroke? Da diskriminacija varuje otroke pred posledicami te iste diskriminacije?  Kaj bi dobili, če bi tezo o tem, da je za otroka škodljivo, če živi z dvema materama ali dvema očetoma, izpeljali do konca in skušali na osnovi tega regulirati partnerska in družinska razmerja? Zakon, ki bi omogočal odvzem starševske pravice staršem, ki (z otrokom ali brez njega) živijo v istospolni partnerski skupnost? 

Sicer pa celo zagovorniki predloga novega družinskega zakonika tu in tam odprtost zakona branijo s predpostavljeno zaprtostjo norme (predvsem v zvezi s posvojitvami) – z implicitno predpostavko, da bodo tako ali tako lahko sodišča preprečila morebitno škodo in v vrsti  potencialnih posvojiteljev izbrala raznospolne pare, še posebej, ker je v Sloveniji število otrok, ki jih bi bilo možno posvojiti, precej nižje od števila potencialnih posvojiteljev. Zakon imamo, normo, ki se mu upira, pa tudi. In ta bo reševala narod pred radikalnostjo zakona. Ne gre samo za to, da mislimo, da živimo v vladavini zakona, kot pravi Foucault – delamo se, kot da živimo v vladavini zakona, dejansko pa se ravnamo po normah. Pa vendar - zakon, ki se ne ravna po normi heteroseksualnosti, odpira prostor.


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 04. junij 2017 | v kategoriji: Premisleki