Brati knjige...


Objavila: Tanja Rener

Datum objave: 2. 12. 2008

»Brati knjige v času poloma kapitalizma pomeni stati v prvih bojnih vrstah prihodnosti«, je danes v svojem komentarju ob zaključku knjižnega sejma napisala Mojca Pišek v Dnevniku. Iztočnico izkoriščam za prijazno povabilo k branju Baumanove Identitete, ki bo izšla te dni. Prevajala sem jo poleti v idiličnih razmerah: sama v Milanovi hišici na vrhu hriba, z razgledom na Kvarner, z Milesovo Kind of Blue za zvočno ozadje. Ne spomnim se, da bi pri delu kdaj tako uživala.
Videti je, kot da Bauman verjame, da lahko besede spreminjajo svet, čeprav ve za obup starega Adorna in pozna Wittgensteinovo resignacijo v trditvi, da filozofija pušča svet natanko tak, kakršen je bil. Prav zato, ker intelektualci vse od francoske revolucije naprej  ne verjamejo več zares v moč svojih besed, potrebujejo koga, ki bi opravil to, kar so sami (iz)mislili. Njihova prva izbira je bil »prosvetljeni despot«, moder in hkrati trd vladar, ki bi zmogel razum uveljavljati skozi zakon; nato je prišlo upanje v pisano množico ljudi, ki so bili prisiljeni svoje delovne in ustvarjalne zmožnosti prodajati na trgu v zameno za preživetje. Kolektivnemu zgodovinskemu »subjektu emancipacije« se je tedaj in še kakih sto let pozneje reklo »delavski razred«. Ker so bili vzroki njihove bede sistemski, so bili edina družbena skupina, ki se je lahko emancipirala samo tako, da je hkrati emancipirala tudi vse druge, se pravi družbo kot celoto. Skupina, za katero so verjeli, da ima tako preobrazbeno moč (celo tisti, ki so se je prav zato bali), je postala »naravno zatočišče« upanj v spremembe, veliko močnejše zatočišče od imaginarnih utopij, kamor so zgodnji socialisti postavljali svoje zamišljene prosvetljene despote. A kdo je sestavljal delavski razred? Večino 19. in prvo polovico 20. stoletja so bili to moški pripadniki etnične skupine, jedro industrijske delovne sile, ki je prevladovala v določeni državi (»moški obris proletarca se tako rekoč ni prilegal nikomur«, je ironičen Bauman). Vsa druga protisistemska gibanja, ki so bila izključena iz te kategorije, na primer ženske ali anarhoidni lumpenproletariat, zgodovinski predhodnik današnjih prekarcev in podrazredov, se niso politično organizirala ali pa so svoje zahteve uveljavljala kot interesne in identitetne skupine mimo delavskih bojev in pogosto tudi v nasprotju z njimi. Politična avantgarda delavstva, revolucionarni intelektualci,  se s takim izključevanjem niso kaj dosti ukvarjali; bolj jih je skrbelo, kako endemično šibkost vsake teorije, tudi lastne, preobraziti v »realno silo«, se pravi, povezati jo s prakso, z boji industrijskega delavstva, ki bi brez teorije – tako je mislil Lenin – razvilo zgolj sindikalistično mentaliteto, daleč prekratko za soočenje z zgodovinskim poslanstvom. Delavstvo je bilo torej treba prisiliti v to, da izpelje vseobsegajočo osvoboditev, kar je pomenilo, da je bilo treba večino intelektualcev premakniti iz oddelka za načrtovanje v oddelek za nadzor revolucionarne preobrazbe. Drobljenje, izmikanje,  sindikaliziranje, polovično ustreznost, brezbrižnost »zgodovinskega subjekta emancipacije« je Lukácz  pojasnjeval s tezo o »lažni zavesti«, Gramsci pa poskušal rešiti s konceptom partije kot »kolektivnega intelektualca«, v kateri organski intelektualci artikulirajo razredne interese in s tem tudi svojo univerzalistično etično in politično odgovornost. Nič čudnega torej, da se je Baumanov intelektualni aktivizem navdihoval pri Gramsciju.
     Morda je zanimivo, da je Bauman v iskanju subjekta sprememb zanemaril najpomembnejšega akterja moderne zgodovine, srednji razred, Marxovo »meščanstvo«, ki se je lahko emancipiralo samo tako, da je hkrati podredilo vse nižje in emancipiralo vse višje od sebe, predvsem lastno politično in gospodarsko elito, ki sta se ji v zadnjih dvesto letih posrečili dve temeljiti revolucionarni spremembi: nacionalizacija družb in komodifikacija politike, vključno s poblagovljenjem državljanstva in politične javnosti. Nacionalna država, ta privilegirana forma moderne družbenosti in terapevtski karneval »uresničitve naroda«, vladajočim elitam po vsem svetu omogoča hegemonijo in nadzor stratificiranih družb, se pravi, da mora družbe nenehno »nacionalizirati«. Gotovo ni naključje, da nacionalna identiteta ni kakor vse druge, da ima status super- in metaidentitete, ki se ji je doslej posrečilo premagati še vse identitetne konkurente. Poskusi denacionalizacije družb so bili v moderni zgodovini izjemno redki in doslej vsi po vrsti neuspešni.
 V intelektualnih krogih, ki so le še kdaj pa kdaj »duhovno podprli« delavske boje, denimo, britanske rudarje, ko jih je davila »železna lady«, stavkajočih delavcev v južnokorejski avtomobilski industriji pa že ne več, se je uresničila Foucaultova napoved o »specifičnih intelektualcih«, ki so tako specializirani in specifični, da se nenehno intelektualno spopadajo med seboj, in jih skupaj potegne le, ko mislijo, da so univerzitetne plače sramotno nizke ali ko ministrstva režejo gledališke in filmske subvencije. Na drugem koncu, v območju realne sile, ki naj uresniči teorijo, je bila situacija še slabša. 
    V zadnjih štiridesetih letih je podobo delavca, ki si je konec šestdesetih let prejšnjega stoletja še prizadeval, da ne bi bil obsojen na doživljenjski tovarniški zapor, in študenta, ki je bil realen in je zahteval nemogoče, zamenjala podoba imigranta, ki si zaman prizadeva, da bi ga izkoriščali v panevropskih tovarnah in po domovih za ostarele, nekdanji študent pa je še kar zadovoljen, ker verjame, da bo njegova generacija morda zadnja, ki bo dočakala pokojnine. 
     Ali naj skupaj s subjektom emancipacije potone tudi upanje v drugačen svet? Nikakor, je prepričan Bauman; če že tone kapitan Ahab, se morajo njegovi mornarji  rešiti, če zaradi drugega ne pa zato, da bodo lahko pripovedovali zgodbo.
    Če hočemo, da zgodba ostane, je treba spet brati Adorna, pravi Bauman. V pismu Benjaminu je Adorno svaril pred »brechtovstvom«: ni nobenih delavcev, ki bi lahko rešili zagate umetnosti; in ne obstaja revolucionarni subjekt, ki komaj čaka, da bo planil, ko bodo filozofi sporočili, da je napočil pravi čas. Ljudje so lačni poslušnosti in hočejo biti vedno znova prevarani. Spominjajo na tisto svinjo iz Odiseje, ki se ni več hotela vrniti v človeško podobo, ker ji v svetu svinj ni bilo treba sprejemati odločitev in odgovornosti zanje. Ker Adorno ni verjel v revolucionarni subjekt, je na vprašanje o tem, kakšne so možnosti za spremembe družbe brez praktičnih bojev, brez revolucionarne akcije, odgovarjal, da ne ve, kaj storiti. Sam lahko poskuša le to, da brezobzirno analizira to, kar obstaja.  Intelektualna izolacija je bila zanj edini način, da pokaže nekaj solidarnosti s tistimi, ki jih je vladajoči sistem izrinil na obrobje in onstran njega. Bauman je vzel za svoje Adornovo sporočilo in se po njem ravna; kadarkoli kdo potegne steklenico iz vode, je to samo po sebi dokaz, da je upanje večno, zdajšnje frustracije pa prehodne, pravi. Intelektualna izolacija utopistikov je eno samo vigilantsvo: kdor ima možnost, da svoje življenje posveča študiju družbene resničnosti, ne more biti nevtralen in brezbrižen; narobe, zavezan je upanju. Ali je upanje še mogoče, ko približno vemo, kaj lahko pričakujemo?
    Pred skoraj dvema stoletjema je Karl Marx o kapitalu napisal, da ga konstituirata dve temeljni lastnosti: protidružbena razsipnost in amoralnost; danes sta obe dosegli planetarne  razsežnosti. Zato je tudi upanje v emancipacijo možno misliti samo in zgolj planetarno. 
    Misliti globalno upanje je Baumana pripravilo do tega, da je poiskal Kantovo steklenico: njegove Ideen zur eine allgemeine Geschihte in weltbürgerliche Absicht, njegovo allgemeine Vereinigung der Menschheit, resnično, popolnoma vključevalno identiteto človeške vrste, ki bi jo lahko organizirale in upravljale samo nadnacionalne demokratične ustanove, kakršnih še ni na obzorju, a bi jih že zdaj krvavo potrebovali. Ima prav Bauman ali njegovi kritiki, ki pravijo, da je zavrgel koncept (revolucionarnega) razreda, namesto njega pa postavil nebulozno, abstraktno »inkluzivno človeštvo«? Najbrž oboji: čas, ki ga živimo in ki se napoveduje, je turbulenten in nevaren; apokaliptične možnosti so bile že v 20. in so še bolj v 21. stoletju potencialno vseobsegajoče. Dvig cen, inflacija, gospodarska recesija, degradacija okolja, pomanjkanje pitne vode, vremenske spremembe z orkani in tajfuni nikoli doslej in zelo verjetno še daleč naprej ne bodo prizadevale vseh enako. Ko abstraktno človeštvo potegnemo nazaj na zemljo, se »čudežno« razporedi v znano sliko: spomnimo se, kdo je stal na strehah poplavljenega New Orleansa.     
    Ko čutimo in izkušamo, da se prihodnost zapira, se namnožijo preroki. Med njimi najbolj cvetijo tisti, ki potihem uživajo, ko se jim dozdeva, da dogajanja potrjujejo njihove prerokbe. Bauman je prerok drugačne vrste, vse njegove knjige z Identiteto vred pričajo o človeku, ki si strastno želi, da bi se motil.

Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 04. junij 2017 | v kategoriji: Premisleki