Podjetja so postala bolj mobilna, bolj kompleksna in manj odgovorna. Odločitve, ki oblikujejo naša življenja (kot so selitve, odpuščanja in naložbe), se vse pogosteje sprejemajo daleč stran od skupnosti, na katere imajo največji vpliv, medtem ko tradicionalna regulativna orodja in sindikati komaj sledijo razvoju. Če želimo zaščititi demokracijo in gospodarsko suverenost, moramo na novo premisliti o lastništvu samem.
Demokratično delavsko lastništvo ponuja radikalno, a praktično in preizkušeno alternativo. Bogastvo, delovna mesta in odločanje utrjuje na lokalni ravni, s čimer krepi demokracijo na delovnem mestu in zunaj njega ter ljudem daje občutek, da imajo vpliv na svoja življenja. Neenakost zmanjšuje ne le s prerazporeditvijo, ampak z osnovno preoblikovanjem načina ustvarjanja in delitve vrednosti. In kot da to še ne bi bilo dovolj, je to celo dobro za posel; podjetja v lasti delavcev se dosledno izkazujejo za odporna in konkurenčna.
Danes ostaja lastništvo delavcev praktično povsod obrobno, saj ga zavirajo institucionalne pristranskosti, finančne ovire in omejeno zavedanje. A se to spreminja? Kaj se lahko naučimo iz vzpona skladov za lastništvo zaposlenih (EOT) v Veliki Britaniji? In kakšna zakonodaja nastaja v drugih državah, zlasti v Sloveniji, na Danskem in v Španiji? To so nekatera od vprašanj, o katerih smo razpravljali na okrogli mizi, ki je potekala 13. marca v Pelican House, London, in na kateri so sodelovali:
Aleksandra Kanjuo-Mrčela, profesorica ekonomske sociologije in sociologije dela na Univerzi v Ljubljani in predsednica Strokovnega odbora za ekonomsko demokracijo IED,
Benjamin Braun, docent politične ekonomije na London School of Economics and Political Science, ter
Christian Damholt, politični svetovalec pri Danski konfederaciji sindikatov
Razpravo je vodil Kosta Juri, operativni direktor Inštituta za ekonomsko demokracijo.
Dogodek je podprl londonski urad fundacije Rosa Luxemburg Stiftung