Vplivi vojaškega poklica na telesno zdravje


Življenjski stil pripadnikov in pripadnic vojaške organizacije je aktiven in vključuje različne športne dejavnosti, in sicer tako v delovnem, kot tudi v prostem času. Ob prehodu v vojaško službo ali pri prostovoljnem služenju vojaškega roka so pripadniki/-ice nenadoma izpostavljeni povečanim fizičnim obremenitvam, kar pogosto povzroča poškodbe. Raziskave v mednarodnem prostoru kažejo, da poškodbe in rane pripadnic ter pripadnikov oboroženih sil nastanejo: 1) v procesu usposabljanja, pri čemer so najpogostejše poškodbe mišično-skeletnega sistema (npr. izvini, izpahi in zlomi); 2) med opravljanjem nalog na operacijah v tujini, pri čemer so po podatkih amerških OS iz Iraka in Afganistana (Clark in drugi, 2007) najbolj pogoste (približno dve tretjini) poškodbe zaradi minskoeksplozivnih sredstev. Poleg telesnih poškodb so glede na dostopne podatke v vojskah problematični tudi drugi zdravstveni problemi (npr. posttravmatski stresni sindrom, depresija, zloraba alkohola in drog itd.) (Baker et al, 2009).

Raziskava pri projektu Vojaškospecifični dejavniki tveganja za dobrobit in zdravje vojaških družin (MilFam) je pokazala katere so najbolj pogoste težave pripadnikov/-ic SV, ki so bili vključeni v vzorec. Za ugotavljanje zdravstvenih izzivov, ki so vojaško specifični smo v raziskavo vključili tudi civilni vzorec. Slika 1 prikazuje razliko v zdravstvenih težavah med obema vzorcema.

V slovenskem vojaškem vzorcu se je kot najbolj pereča pokazala prva skupina, torej poškodbe, ki najverjetneje nastanejo pri usposabljanju in športni aktivnosti.

Če sta Cameron in Owens (2014)  ugotovila, da so v ameriških oboroženih silah poškodbe kolen vsaj desetkrat pogosteje prisotne pri vojakih kot civilistih, smo v slovenskem vojaškem vzorcu (Vuga Beršnak in drugi, 2021) izmerili dvajsetkrat več poškodb in težav s koleni, kot v civilnem vzorcu. Poškodbe gležnja so pri ameriških vojakih prisotne šestkrat, v slovenskem vzorcu pa dvakrat pogosteje kot v civilnem vzorcu. Avtorja (Cameron in Owens, 2014) ugotavljata, da so tudi poškodbe ramenskega obroča in zapestja vojaškospecifične. V slovenskem vojaškem vzorcu je več različnih poškodb sklepov in vezi, kot v civilnem vzorcu. Med pripadniki/-icami, ki so sodelovali v raziskavi je tudi več težav s sluhom, kot med anketiranci/-kami iz civilnega okolja. Težave s hrbtenico in vratom se zelo pogosto pojavljajo v obeh vzorcih. Pri tem se najverjetneje vzroki za težave s hrbtenico razlikujejo med civilno in vojaško populacijo in so odvisne od narave dela. V civilnem vzorcu pa smo izmerili več težav povezanih s splošnim počutjem, stresom, izgorelostjo in anksioznostjo ter tudi primere prekomerne telesne teže in težave s krvožilnim sistemom. Vse našteto v vojaškem vzorcu ni izstopalo.

V ameriških OS poškodbe kolen in gležnjev predstavljajo drugi najpogostejši vzrok za bolniško odsotnost in rehabilitacijo, tretjina vojakov pa potrebuje bolniški dopust, zaradi poškodb mišično-skeletnega sistema (Cameron in Owens, 2014). V povprečnem letu je vsak vojak zaradi poškodb odsoten med šestimi in štirinajstimi dnevi (Teyhen et al, 2018).[1] Več kot 70 % vojakov med aktivno službo vsako leto utrpi najmanj eno poškodbo (Molloy et al, 2020).

Ugotovitvam zahodnih raziskovalcev se pridružujejo tudi tisti, ki preučujejo vojaške oragnizacije na vzhodu. Na primer iranski raziskovalci (Najafi Mehri in drugi, 2010) so ugotovili, da se večji del poškodb zgodi na mišično-skeletnemu sistemu (96,2 %), pri čemer je večina poškodb lažjih (42,1 %). Najpogostejše so  poškodbe gležnja in stopala (27,6 %). Podobne rezultate so  izmerili v Bangladešu, pri čemer je večina poškodb nog, ki so posledica prevelikih obremenitev. Največ poškodb se zgodi v prvih štirih tednih usposabljanja (32,1 %) in med športno dejavnostjo (16,5 %) (Mohsin in drugi, 2018). Podobno potrjujejo tudi druge raziskave (Cameron in Owens, 2014; Jones in Knapik, 1999; Molloy et al, 2012).  Na primer osnovno usposabljanje v ameriških oboroženih silah vsak mesec povzroči poškodbe pri 6  % do 12 % moških in 15 % do 25 % žensk. Med pripadniki/-cami specialnih sil na usposabljanju vsak mesec utrpi najmanj eno poškodbo med 30 % in 100 % pripadnikov/-ic. Raziskave kažejo, da vojaki utrpijo največ izvinov in izpahov (49 %), sledijo jim zlomi (40 %) (Jones et al, 2010).

Specifične fizične obremenitve se razlikujejo med zvrstmi, rodovi in službami znotraj vojske. Britanci so ugotovili, da lahko vsako leto pričakujejo 29,5 poškodb/ 100 padalcev (Heagerty, Sharma in Clayton, 2017).  Med pogostejšimi poškodbami so poškodbe hrbta (40,1 %) in nog (do 60,2 %), pri čemer so najbolj obremenjeni gležnji (17,3 %) in kolena (15 %). Manj pogoste so poškodbe ramen (5,3 %), glave in prsnega koša (5,2 %) ter trebuha (4,2 %) (Bricknell in Craig[2], 1999; Heagerty, Sharma in Clayton[3], 2017).

Zdravstvene težave  pripadnic vojaške organizacije se malce razlikujejo od tistih s katerimi se soočajo pripadniki. Britanska raziskava je pokazala, da primerljivo urjenje pripadnic in pripadnikov vodi v večje število poškodb pri ženskah (Gemmell, 2002).[4] Za ženski spol naj bi bil ustreznejši gender fair pristop, pri katerem so upoštevane različne telesne značilnosti in zmogljivosti spolov. Medtem ko gender free pristop, ki postavlja enake zahteve, ne glede na spol, avtor ocenjuje kot manj ustrezen (Gemmell, 2002). Pri prvem je 4 % žensk utrpelo poškodbe, pri drugem pa  7,5 %.

Raziskave v ameriških OS kažejo, da omejen dostop do sanitarij vpliva na kronične urološke probleme pripadnic, kar vpliva tudi na plodnost. Med veterankami ameriških OS so identificirali 22 %  takšnih, ki trpijo za kroničnimi urološkimi problemi, 16 % pa jih je poročalo o nezmožnosti zanositve (Berk Clark et al, 2018).[5]

 

Vojaškospecifične zdravstvene težave slovenskih vojakov in vojakinj

Kot kažejo podatki (slika 1) imajo pripadniki/-ice v vojaškem vzorcu več težav s sklepi in vezmi kot v civilnem vzorcu. Največji izziv predstavljajo poškodbe in druge težave povezane s koleni. Zanemariti pa ne bi smeli težav z gležnji in hrbtenico niti s sluhom.

Tovrstne poškodbe je mogoče preprečiti ali omejiti  s prilagojenim načinom usposabljanja in izvajanjem športnih aktivnosti, ki so prilagojene splošni telesni pripravljenosti posameznikov/-ic in celotne skupine. Razumljivo oziroma pričakovano je, da mora biti vojska telesno in psihološko v dobri formi. Formo pa je mogoče graditi in krepiti s stopnjevanjem in upoštevajoč različne dejavnike, ki vplivajo na posameznika/-ico in skupino. Še posebej je to pomembno ob vstopu posameznikov/-ic v vojsko, torej v procesu temeljnega vojaškega usposabljanja in v primeru prostovoljnega služenja vojaškega roka. Nenazadnje so v pomoč lahko tudi nacionalni podatki o telesni pripravljenosti mladostnikov.

Pri starejših pripadnikih/-cah pa je pomembno zaupanje, da bo zdravstvena služba SV v primeru poškodb zagotovila ustrezno obravnavo in zdravljenje (npr. usmerjeno fizioterapijo), ki bo pripadnikom/-icam na voljo hitro in brezplačno ter bo omogočila čimprejšnjo vrnitev na delovno mesto. Nakazuje se namreč, da nekateri pripadniki/-ice prikrivajo svoje poškodbe in bolečine oziroma se poslužujejo samoplačniške obravnave, zaradi strahu pred vplivom zdravstvenih težav na njihovo delo. 

Ob tem naj izpostavim ugotovitev, da se zdravstvene težave v vojaškem vzorcu nakazujejo predvsem kot posledica večletnih prekomernih obremenitev in športnih aktivnosti, medtem ko so zdravstvene težave, ki smo jih prepoznali v civilnem vzorcu velikokrat posledica stresa in psiholoških obremenitev. Kot takšne so težje obvladljive in povzročajo sekundarne negativne zdravstvene učinke (npr. anksioznost, izgorelost, nespečnost idr., kar lahko vpliva na bolezni krvožilnega sistema). Analizirani vojaški vzorec  kaže, da je v Slovenski vojski morda manj tovrstnih zdravstvenih težav.

Težave, ki so povezane z usposabljanjem in izvajanjem športnih aktivnosti je mogoče preprečiti ali sanirati ter tako izboljšati zdravje pripadnikov in pripadnic SV.

 

Slika 1: Vojaško specifične zdravstvene težave v SV

Avtorica slike: Janja Vuga Beršnak

 

 Avtorja: izr. prof. dr. Janja Vuga Beršnak, vodja raziskave MilFam in asist. dr. Klemen Kocjančič



[1] Avtorji so izvedli študijo med 1430 pripadniki ameriške kopenske vojske.

[2] Avtorja sta pregledala in zbrala literaturo o poškodbah vojaških padalcev od leta 1940 naprej.

[3] Avtorji so primerjali poškodbe mišično-skeletnega sistema med pripadniki različnih polkov britanske kopenske vojske. Uporabili so podatke 10.498 pripadnikov/-ic v letih 2012-16.

[4] Avtor je primerjal poškodbe med pripadniki in pripadnicami britanske kopenske vojske, in sicer v času osnovnega usposabljanja. V prvi raziskavi je sodelovalo 5697 moških in 791 žensk, medtem ko je v drugi raziskavi sodelovalo 6228 moških in 592 žensk.

[5] Članek je pregledni članek medicine dela in športa za ženske pripadnice oboroženih sil ZDA.

Galerija


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 18. marec 2021 | v kategoriji: Vsebinske ugotovitve