Odraščanje v vojaških družinah

V okviru projekta smo raziskovali odnose med starši in otroki ter dobrobit otrok v vojaških družinah, pri čemer smo uporabili različne metodološke pristope. Izvedli smo tudi poglobljene intervjuje s polnoletnimi otroki iz vojaških družin, ki so se izkazali kot dragoceno raziskovalno orodje, saj smo z njihovo pomočjo dobili podrobnejši vpogled v tiste vidike življenja v vojaških družinah, ki jih z anketo in ekspertnimi intervjuji nismo uspeli zajeti.

V vzorec je bilo vključenih 14 polnoletnih otrok iz vojaških družin v Sloveniji, katerih starš, ki je pripadnik_ica SV, je bil_a najmanj enkrat na MOM ali daljšem izobraževanju v tujini v času njihovega odraščanja. 

V raziskovanju nas je vodilo naslednje temeljno raziskovalno vprašanje: Kakšne so značilnosti življenjskih potekov, odraščanja in vsakdanjega življenja v vojaških družinah v Sloveniji? Pri tem nas je zanimalo predvsem:

• Kako otroci in mladostniki v času odraščanja doživljajo dolgotrajne in običajno ponavljajoče se odsotnosti enega ali obeh staršev zaradi potreb vojaške službe?
• Kako odsotnosti starša vplivajo na njihova vsakdanja življenja, življenjski potek in prehode?
• Kakšne strategije obvladovanja odsotnosti in drugih specifik odraščanja v vojaških družinah razvijajo in uporabljajo v svojem vsakdanjem življenju?

Ključne ugotovitve analize poglobljenih intervjujev:

• Večkratne in dolgotrajne odsotnosti enega izmed staršev v času odraščanja so za otroke izjemno psihološko obremenjujoče in imajo pomemben vpliv na odraščanje otrok; njihova moč in daljnosežnost v življenjskih potekih otrok pa sta (poleg ostalih individualnih dejavnikov funkcioniranja družin) močno odvisni od števila oz. pogostnosti odsotnosti. Medtem ko pri enkratnih ali dvakratnih odsotnostih prevladuje šok nenadne spremembe in mobilizacije družinske moči v smislu preživetja tega obdobja, pa po drugi strani pa ponavljajočih se, večkratnih odsotnostih slednja preprosto postane vsakdanja navada in norma. V nekaterih družinah so odsotnosti tako pogoste, da je pravzaprav prisotnost običajno odsotnega starša tista, ki postane nevsakdanja. Večinoma otroci izkazujejo precejšnjo navezanost na pripadnika/-ce kljub odsotnosti, ki jo premoščajo s pogostimi stiki preko digitalne tehnologije in večkratnimi obiski, kadar je to mogoče.
• Nekateri otroci so se skupaj z družinami večkrat preselili v drugo državo zaradi dela pripadnika/-ce. V tem primeru družina ostane skupaj, vendar pa se otroci soočajo z drugačnimi, pogosto psihološko izjemno obremenilnimi prehodi, povezanimi predvsem z nenadno zapustitvijo svojega socialnega in institucionalnega, predvsem vrstnikov,prijateljev, šole.
•  Strah za odsotnega starša: Odhodi na MOM so za otroke in družine čustveno zahtevni tudi zato, ker jih, vsaj v nekaterih primerih, spremlja strah za odsotnega starša, ki ga otroci obvladujejo in racionalizirajo na svojske načine, pomembno povezane tudi z razvojnim obdobjem, v katerem se nahajajo v času MOM. V zgodnjem otroštvu prevladujeta pogrešanje starša in nerazumevanje, zakaj je starš odsoten, mestoma se pridruži tudi strah za starša (več o tem v Vuga Beršnak, Janja. Military families from within: interlacing of the child’s adjustment, family dynamics, and military demands during deploymen. Journal of political & military sociology. 2021, vol. 48, no. 1, str. 97–119). V poznejšem otroštvu in mladostništvu pa prevladuje predvsem pogrešanje v smislu manka neposredne prisotnosti ter tudi podpore pri reševanju konkretnih težav.
• Dolgi delovni urniki tudi izven MOM: Odsotnost starša ni povezana le z MOM, daljšimi izobraževanji v tujini, daljšimi dnevnimi migracijami, pač pa tudi z nadpovprečnimi delovnimi obremenitvami, kjer pripadnik/-ica, predvsem tisti/-a na odgovornejših položajih, pogosto svoje delo opravlja tudi doma, v prostem času. Nekateri respondenti poročajo celo o tem, da starša po več dni ne vidijo, četudi je ta doma in ne na MOM.
• Zgodnja samostojnost: Otroci iz vojaških družin so pogosto prisiljeni kmalu prevzemati večjo vlogo v družinskem življenju, npr. večjo vključenost v gospodinjska opravila, pomoč mlajšim sorojencem_kam ter tudi prej prevzemati večjo odgovornost za svoja življenja, npr. skozi samostojnost v preživljanju prostega časa, šolskih obveznostih.

• Vzgoja v vojaških družinah: Otroci pogosto poročajo tudi o bolj strogi vzgoji v primerjavi s sovrstniki iz civilnih družinah. Svojo vzgojo opisujejo kot »vojaško«, »strogo«, »avtoritativno« vzgojo, skozi katero so starši postavljali jasna pravila in meje, ki jih je bilo treba vedno spoštovati. Pomembna komponenta vzgoje, kot jo doživljajo otroci v vojaških družinah, je tudi izpostavljenost discipline, reda, organizacije ter pomoč pri domačih opravilih.
• Z vidika dobrobiti otrok so dolgotrajne in ponavljajoče odsotnosti jasen stresni faktor vojaških družin v Sloveniji. Odsotnosti so obremenjujoče tudi za starše oz. za družinsko življenje in odnose v družini. Odhod/prihod družinskega člana večinoma pomembno zamaje vsakdanje življenje in poruši vzpostavljeno družinsko življenje, ki mora vedno znova iskati novo ravnotežje, kar predstavlja posebno duševno obremenitev. Večkratne spremembe družinske dinamike in prekinitve rutin v vsakdanjem življenju zahtevajo kompleksne psihološke in vedenjske prilagoditve celotne družine, pri čemer starši, ki ostanejo z otrokom, prevzemajo večino bremen; tako instrumentalna (zadovoljevanje potreb in skrb za obveznosti) kot psihološka in čustvena (vzdrževanje odnosov in zagotavljanje dobrobiti) bremena.
• Kaj je vojaška družina?: Vojaška družina je za otroke, ki v njih odraščajo, več kot le dejstvo, da je vsaj eden od njihovih staršev zaposlen v SV; nasprotno, vključuje več vidikov, povezanih z odsotnostjo, vzgojo, odnosom do sveta in vsakdanjim življenjem.

• Ugotavljamo, pomanjkanje oprijemljive sistemske podpore v vojaških in civilnih okoljih kot tudi pomanjkanje programov izobraževanj in usposabljanj, ki bi pomagali družinam, da bi se učinkoviteje pripravile in spoprijele z odsotnostjo starša, zaposlenega v vojski, vključno z odhodom in vrnitvijo v vsakdanje družinsko življenje. Odsotnosti še posebej obremenjujoče v družinah, kjer je partner_ka zaposlena v poklicu z večizmenskim delovnim časom.

Doc. dr. Andreja Živoder