Med internacionalizacijo in skrbjo za slovenski jezik

Med slovensko zakonodajo, ki omejuje izvajanje predmetov in programov v tujem jeziku, ter strategijo države in univerz glede razvoja in internacionalizacije visokega šolstva je nekaj vrzeli, ki so v javni in strokovni razpravi izpostavljene od leta 2010. Razprave o jeziku visokega šolstva in znanosti niso nove, in kot je značilno za obravnavo jezikovnih vprašanj na Slovenskem, so mnenja izjemno bipolarna.

Namen projekta, ki sta ga finančno podprla Ministrstvo za izobraževanje znanost in šport ter ARIS (CRP), je bil dosedanje študije in raziskave nadgraditi s pregledom aktualne jezikovne politike na slovenskih visokošolskih ustanovah ter z analizo in predstavitvijo dobrih praks za jezikovno ureditev slovenskega visokega šolstva.

Raziskava je obsegala:

1. pregled in povzetek veljavnih pravnih podlag in predpisov v Sloveniji in na njenih javnih univerzah, nanašajočih se na jezikovno ureditev visokega šolstva;
2. sociolingvistično opredelitev pojma skrb za jezik visokega šolstva;
3. primerjalni pregled predmetnikov slovenskih javnih univerz glede na predmete, ki vsebujejo kompetence za strokovno pisanje in terminologijo (2013 : 2023);
4. pisni intervju z elementi ankete in nato skupinski intervju z elementi fokusne skupine z vodji mednarodnih pisarn za študent(k)e na treh javnih slovenskih univerzah;
5. pregled jezikovne ureditve visokega šolstva v devetih izbranih primerljivih evropskih državah;
6. pregled jezikovnih dejavnosti za redne tuje študent(k)e na treh javnih univerzah;
7. intervjuje z odgovornimi osebami za posamezna področja;
8. statistiko jezika doktorskih disertacij od 1991 do konca septembra 2023 (primerjalno slovenski – angleški).

V dobrih desetih letih od prve študije o jezikih visokega šolstva (Kalin Golob idr. 2012) se jezikovnopolitični in strateški dokumenti niso veliko spremenili. V besedilih ostajajo na eni strani implicitni, pa tudi eksplicitni zapisi o slovenskem jeziku kot oviri za internacionalizacijo slovenskega visokega šolstva in na drugi zahteve po zaščiti slovenščine na univerzi. Najbolj nazorno sta ti dve dikciji trčili ob vsakokratnih poskusih odločevalcev, da kakorkoli posežejo v 8. člen Zakona o visokem šolstvu (t. i. jezikovni člen): mnenja so se gibala od skrajno nacionalističnih do skrajno anarhističnih.

V desetih letih pa je bilo v praksi veliko premikov na bolje: največ na področju jezikovnih usposabljanj za tuje študent(k)e in pri mobilnosti, kjer se je kot učinkovita praksa izkazala akreditacija košarice predmetov v tujem jeziku za izmenjalne študent(k)e, hkrati odprta kot izbirne vsebine za domače študente. V zadnjih desetih letih se je na fakultetah povečalo tudi število predmetov, ki študente opremijo z znanjem o (večjezični) terminologiji, strokovnem pisanju in komuniciranju v stroki. Medpredmetno sodelovanje je pogosta praksa na članicah, kjer so zaposleni tudi jezikoslovci.

Te dobre prakse smo zbrali tudi v projektu in jih analitično nadgradili z intervjuji ter razširjeno fokusno skupino. Izkazalo se je, da so pogosto povezane s posamičnimi pobudami in odvisne od zavzetosti osebja v mednarodnih pisarnah ter pedagoškega osebja, da niti znotraj posamezne univerze članice niso obveščene o praksah druge članice, kaj šele, da bi obstajale okvirno poenotene dejavnosti na vseh javnih univerzah.

Ogromen korak in možnosti za večanje ponudbe predmetov za tuje študent(k)e ponujajo jezikovne tehnologije, ki so izjemno napredovale in omogočajo še pred desetletjem nepredstavljive možnosti za sobivanje jezikov in iskanje novih načinov prenašanja znanja v visokošolskem pedagoškem in znanstvenem prostoru.

Na podlagi analize smo oblikovali priporočila in predloge nekaterih kratko- in dolgoročnih ukrepov jezikovne politike v slovenskem visokem šolstvu. Številni predlogi se ponavljajo že desetletje, a zdi se, da ni prave volje za njihovo uresničitev. Prav zato je prvi pomemben korak za vključujočo večjezično podobo internacionaliziranega slovenskega visokega šolstva in hkrati njegovo odgovorno razmerje do slovenščine kot narodnega in državnega jezika vzpostavitev učinkovitega organizacijskega okvira, ki bi zajel, povezal in omogočal vse za to potrebne dejavnosti. Tako bi končno presegli na videz nasprotujoča si cilja po skrbi za slovenščino in internacionalizaciji. Za operativno upravljanje jezikovnih zadev mora namreč biti nekdo pristojen, odgovoren in usposobljen, najsi bo to posamezna oseba v okviru drugih delovnih nalog (na manjših ustanovah) ali pisarna z več zaposlenimi (na velikih univerzah). Vsi visokošolski deležniki in deležnice, od študentov do profesoric, morajo biti seznanjeni s tem, da lahko pri takem pooblaščenem jezikovnem informatorju, informatorki oz. jezikovni pisarni pridejo do vseh potrebnih informacij o jezikovni ureditvi svoje ustanove, o možnostih jezikovnega izobraževanja, jezikovnih storitev, jezikovnotehnološke podpore in podobno.

Jezikovne pisarne bi s svojim delovanjem omogočale tudi večjo prepoznavnost in učinkovitost raznih drugih že obstoječih specializiranih ustanov in teles za posamezne vidike jezikovnega načrtovanja, bodisi v okviru univerz bodisi drugih javnih ustanov. Jezikovne pisarne različnih ustanov bi se morale povezovati in skupaj omogočati oz. spodbujati razne oblike jezikovnih izobraževanj in usposabljanj.

Celotno raziskavo si lahko preberete na povezavi, članek pa na povezavi.