CRP V5-2289 Kompozitni kazalniki razvitosti občin: mednarodno primerljivo orodje za merjenje razvitosti občine ARRS

Šifra:

V5-2289

Obdobje:

1.10.2022 - 30.9.2023

Letni obseg:

0,05 FTE | 2022

Vodja projekta na FDV:

izr.prof.dr. Irena Bačlija Brajnik

Veda:

Družboslovje

Faze projekta in njihova realizacija:

Program dela in časovnica: Program dela vsebuje naslednje aktivnosti: - Izdelava teoretičnega okvirja, ki zagotavlja osnovo za izbiro in kombinacijo spremenljivk v smiseln kompozitni indikator v skladu z ustreznostjo za namen opazovanja. - Izdelava meta-analize vseh možnih indikatorjev ter izdelava SWOT analize. - Ocena veljavnih kazalnikov za določitev razvitosti občin, kot so vsebovani v Uredbi o metodologiji za določitev razvitosti občin (za leti 2022 in 2023). - Pregled kakovosti razpoložljivih podatkov. Na podlagi javno dostopnih baz podatkov, ki se redno ažurirajo (EUROSTAT; SURS; MF; MJU; ILO) bomo preverili obstoj indikatorjev oziroma njihovih substitutov, kadar bodo izračunane korelacije značilno različne. - Izbor podatkov, ki temelji na analitični trdnosti, merljivosti, pokritost države in ustreznost indikatorjev za pojav, ki se meri. - Priprava nabora kontrolnih spremenljivk. - Priprava kompozitnih indikatorjev, ter izračuni kateri od indikatorjev morebiti merijo podobno vsebino (regresija). Gre za test kakovosti kompozitnih indikatorjev, ki bodo tako dokazano natančneje prikazovali dejansko stanje razvitosti občine. - Odstranitev manjkajočih podatkov, proučitev celotne strukture nabora podatkov, ocena njihove ustreznosti (ponderiranje, združevanje). - Normalizacija spremenljivk ter ponderiranje. - Izvedba analize občutljivosti za oceno robustnosti kompozitnega indikatorja v smislu npr. mehanizma za vključitev ali izključitev indikatorjev, normalizacija, izločanje manjkajočih podatki, izbira uteži, metoda združevanja. - Vizualizacija rezultatov, ko s pomočjo grafike prikažemo rezultate, ki bodo v pomoč uporabnikom (javno-političnim odločevalcem). Program dela se je izvajal v treh fazah, po naslednji časovnici: 1.) V prvi fazi, fazi meta-analize indikatorjev, je potekala analiza primarne in sekundarne znanstvene literature, ter analiza tujih obstoječih indikatorjev in indeksov s katerimi merijo razvitost občin (ter drugih lokalno-samoupravnih skupnosti). Ocenili smo veljavne kazalnike za določitev razvitosti občin, kot so vsebovani v Uredbi o metodologiji za določitev razvitosti občin (za leti 2022 in 2023), ter argumentirali katere je smotrno v novem indeksu zadržati in katere nadomestiti. V tej fazi se opravi temeljit pregled in nabor vseh možnih indikatorjev ter pripravi SWOT analiza. 2.) V drugi fazi se je izvajal pregled kakovosti razpoložljivih podatkov. Na podlagi javno dostopnih baz podatkov, ki se redno ažurirajo (EUROSTAT; SURS; MF; MJU; ILO) smo preverili obstoj indikatorjev oziroma njihovih substitutov, kadar so bile izračunane korelacije značilno različne. 3.) V tretji fazi so se pripravili kompozitni indikatorji, ter izračuni kateri od indikatorjev morebiti merijo podobno vsebino (regresija). Gre za test kakovosti kompozitnih indikatorjev, ki tako dokazano natančneje prikazujejo dejansko stanje razvitosti občine.

Vsebinski opis projekta:

Enakomeren družbeno-ekonomski razvoj v državi je poudarjen v mnogih strateških dokumentih Republike Slovenije, med njimi tudi v Strategiji razvoja lokalne samouprave RS do leta 2020. Ob odsotnosti druge ravni lokalne samouprave morajo javno-politični odločevalci spremljati stopnjo družbeno-ekonomskega razvoja na ravni LAU (Local autonomy unit; glej tudi definicijo EUROSTAT), kar je v primeru Slovenije občina. Enakomeren razvoj občin je zaželen, vendar težko uresničljiv cilj, saj so si slednje med seboj zelo različne (po velikosti, obseganju urbanega centra, bližine meje z drugo državo, naravnimi danostmi, onesnaženjem ipd.). Z namenom uravnoteženja razlik so javno-politični odločevalci, poleg drugih fiskalnih ukrepov, uvedli mehanizem merjenja razvitosti občine s t.i. koeficientom razvitosti občine. Kazalniki ki jih država trenutno upošteva za izračun koeficienta so: bruto dodana vrednost gospodarskih družb na zaposlenega, osnova za dohodnino na prebivalca občine, število delovnih mest na število delovno aktivnega prebivalstva občine, indeks staranja prebivalstva občine, stopnja registrirane brezposelnosti, stopnja delovne aktivnosti v občini, oskrbljenost z dobrinami in storitvami javnih komunalnih služb (stopnja priključenosti na javno kanalizacijsko omrežje po aglomeracijah), opremljenost s kulturno infrastrukturo (kulturni spomeniki in objekti javne kulturne infrastrukture), delež območij Natura 2000 v občini in poseljenost občine. Koeficient razvitosti je merilo za sofinanciranje naložb občin iz državnega proračuna. To pomeni, da bolj kot je občina razvita, manjši delež finančnih sredstev bo občini namenila država. Ker je za javno-politične odločevalce ključnega pomena kakovost podatkov za pripravo javne politike, je dejanski odraz razvitosti izražen s koeficientom razvitosti občine zelo pomemben. Prvič, zagotavljati mora celovito sliko ekonomskih razmer in kakovosti življenja v občinah, kar omogoča oceno, ali gospodarska rast pomeni tudi boljše negospodarske rezultate (v smislu zdravja, kakovosti okolja, izobraževanja itd.). Prostorska koncentracija namreč izkazuje prednosti in slabosti, pri čemer ekonomije obsega lahko prikažejo visoko stopnjo ekonomske blaginje, vendar nizko stopnjo kakovosti življenja. Drugič, merjenje družbeno-ekonomskih razmer lahko dvignejo družbeno zavest o ciljih javnih politik ter spodbujajo spremembo politike in povečajo odgovornost lokalnih oblasti. Poznavanje lokalnih razmer lahko tudi pomaga oblikovalcem politike, da prepoznajo potencialne sinergije med različnimi razsežnostmi. Mnoge države (med njimi Poljska, Italija, Portugalska) merijo stopnjo razvitosti lokalnih skupnosti, vendar je večina raziskav in modelov oblikovana na ravni regij. Za uporabo merjenja razvitosti na občinski ravni je tovrstne kazalnike potrebno obsežneje prilagoditi. Strokovno in znanstveno so za tovrstno merjenje najprimernejši kompozitni indikatorji, saj so ti še posebej uporabni za spremljanje večdimenzionalnih pojavov in so se zaradi agregacije primarnih kazalnikov široko uporabljali za ocenjevanje uspešnosti teritorialnih enot na različnih področjih. Glavna prednost kompozitnih indikatorjev je njihova sposobnost, da integrirajo velike količine informacij v zlahka razumljive formate uporabne za analitične in politične namene (OECD, 2003). Kompozitni indikatorji torej poenostavljajo analizo kompleksnih pojavov, zlasti tistih, ki se nanašajo na objektivne ocene večdimenzionalnih pojavov. S teritorialnega vidika so kompozitni indikatorji še posebej privlačni v smislu, da omogočajo razvrščanje uspešnosti teritorialnih enot in oceno sprememb skozi čas.