CRP FisKap Fiskalna kapaciteta občin v Sloveniji - ARRS

Šifra:

V5-1941

Obdobje:

1.11.2019 - 30.1.2021

Vodja projekta na FDV:

prof.dr. Vladimir Prebilič

Veda:

Družboslovje

Faze projekta in njihova realizacija:

Predlagan projekt je sestavljen iz treh faz, ki pa niso vse izključujoče zaporedne. 1.) V prvi fazi, fazi analize pravnih aktov poteka analiza področnih predpisov, ki urejajo posamezen občinski vir ter analizo obveznih nalog občin. V tej fazi sodelujejo vse tri RO (vsi navedeni raziskovalci). Prva faza poteka od 1.10.2019 do 1.4.2020, zaključek faze predstavlja izroček analize virov, s posebnim poudarkom na fiskalni kapaciteti občin pri njihovem določanju; ter analiza obveznih nalog občin ter potrebnih razpoložljivih virov za njihovo izvajanje. 2.) V drugi fazi se izvaja zbir podatkov: virov v absolutnih zneskih za vse občine v Sloveniji od leta 2007 do leta 2018. Zbir zajema vse vire za vsako občino glede na časovni trend (torej kako se je obseg vira spreminjal v obdobju od 2007 – 2018), vire primerjalno med občinami (v absolutnem znesku, ter relativno glede na število prebivalcev in nacionalno povprečje višine vira). V tej fazi sodelujejo (Vladimir Prebilič, Irena Bačlija Brajnik in Petra Podobnikar). Druga faza se prične že v času trajanja prve faze, vendar z manjšim zamikov, saj so potrebni preliminarni izsledki analize predpisov; tako poteka od 1.12.2019 do 1.10.2020. 3.) V tretji fazi se pripravlja izračun primerne porabe glede na naloge občin ter analiza zbranih podatkov o virih občin. Izroček te faze so pripravljene strokovne in znanstvene publikacije, posvetovanje z naročnikom glede nadaljnje diseminacije rezultatov ter zaključki empirične analize. Posebna pozornost bo namenjena prikazu ali je sprememba področne zakonodaje vplivala na višino davčnih in nedavčnih prilivov v občinah ter iskanje zakonitosti in vzročnosti v podatkovni bazi. V tej fazi sodelujejo vse tri RO (vsi navedeni raziskovalci). Tretja faza traja od 1.10.2020 do 31.12.2020.

Vsebinski opis projekta:

Ekonomska globalizacija, vedno bolj diferencirani in nestabilni trgi in finančna kriza so elementi negotove prihodnosti za lokalne skupnosti. Slednje se morajo na hitro spreminjajoče se izzive ustrezno odzvati, saj ob pritiskih občanov po kakovostnih javnih storitvah ter institucionalnim okvirjem, ki ga določa nacionalni sistem, nimajo prave alternative v pasivnem izvajanju osnovnih funkcij. V vsakem primeru potrebujejo lokalne skupnosti za opravljanje svojih nalog ustrezno materialno osnovo, ki jim zagotavlja potrebno zmogljivost, samostojnosti in neodvisnost. Pri tem je ključnega pomena fiskalna decentralizacija in finančna avtonomija lokalnih skupnosti. V razmerju med državo in lokalnimi skupnostmi sledimo načelu vertikalne davčne izenačenosti, ki pomeni sorazmernost med obveznostmi za naloge prenesene lokalni ravni in dodeljenimi viri sredstev ter horizontalne izenačenosti, ki predpostavlja enakomerno razporeditev virov med enotami lokalne oblasti. Optimalen sistem, ki bi vsem lokalnim skupnostim zagotovil primerno razmerje med prihodki in stroški izvajanja nalog je zgolj ideal, zato v praksi prihaja do razhajanj med temi kategorijami. Rešitev teh neenakosti gre iskati v fiskalni avtonomiji, katere namen je dodeliti lokalnim skupnostim ustrezne finančne vire, ki jih lokalne skupnosti lahko določajo (vsaj deloma) glede na svoje potrebe in javne politike (strategije razvoja). Namen dodelitve pristojnosti nad lokalnimi davčnimi viri je doseči, da so lokalne oblasti motivirane za izkoriščanje lastnega potenciala glede na potrebe v lokalni skupnosti. Pri tem se izpostavlja vprašanje, kakšen je nabor primernih davkov, ki jih lahko razporedimo lokalnim skupnostim. Načeloma naj bi ti izpolnjevali naslednje kriterije: čim večjo nemobilnost davčne osnove, davčna osnova naj bo enakomerno porazdeljena znotraj jurisdikcije, davki naj bodo jasni in ljudem prepoznavni, predmet obdavčitve oprijemljiv in sloneč na načelu koristi povsod kjer je to možno, davčni donos naj bo stabilen in zadosten za pokritje potreb lokalne skupnosti (Arora in Norrregaard, 1997: 8). Poleg avtonomnosti predpisovanja lastnih davkov, je pomemben aspekt tudi možnost, da lokalne skupnosti v okviru zakonodaje določajo dajatve in tarife lokalnih storitev, kar jim omogoča spreminjati višino finančnih prilivov ter povezati finančno obremenitev glede na strateško usmeritev lokalne skupnosti. Fiskalna decentralizacija torej ni vprašanje, saj jo predvideva tudi Evropska listina o lokalni samoupravi, katere podpisnica je tudi Slovenija. Gre bolj za vprašanje kakšen sistem fiskalne decentralizacije je optimalen. Oziroma kako premakniti obstoječi sistem v točko, ko bi bile občine finančno bolj avtonomne, saj je Slovenija glede na Indeks lokalne avtonomije (Ladner, Keuffer, in Baldersheim, 2015) na repu držav v Evropi kar se tiče fiskalne avtonomnosti občin. Ker je možnosti in modelov optimizacije več, je ključno, da se pred morebitnim spreminjanjem oziroma optimizacijo sistema financiranja občin opravi natančna analiza dejanske fiskalne avtonomije občin ter pripravi pregledne izračune prilivov iz vseh prihodkovnih kontov, primerjalno med leti in primerjalno med občinami. Šesti člen Zakona o financiranju občin sicer taksativno našteva lastne davčne in nedavčne vire občin, vendar so znotraj naštetih kategorij različni viri, ki imajo tudi različno zakonodajno podlago. Ker je večina teh virov v relativnem smislu majhna (predstavlja majhen delež lastnih prihodkov občin) jim analitično ne posvečamo toliko pozornosti, kot na primer največjemu tovrstnemu viru - NUSZ (Nadomestilo za uporabo stavbnega zemljišča). Primer tega je Bilten javnih financ, ki ga izdaja Ministrstvo za finance, v katerem periodično objavljajo prihodke občin, po kategorijah, ki ne sovpadajo s prej omenjenim šestim členom Zakona o financiranju občin. Vodenje podatkov o prihodkih občin na ravni obsežnih kategorij (transferni prihodki, nedavčni prihodki, drugi davčni prihodki, davki na premoženje, doho

Nazaj na seznam projektov