Zasl. prof. dr. Maca Jogan v samozaložbi izdala knjigo PISMA


naslovnica

Knjiga je izšla lansko jesen. 

K branju 250 strani obsegajočega besedila, ki omogoča sprehod skozi skoraj polstoletni čas, vabi v Spremni besedi akad. prof. dr. Matjaž Kmecl.

Maca Jogan, »aktivna državljanka«, kot se imenuje sama, sicer pa univerzitetna profesorica sociologije in dejavna oblikovalka javnega mnenja, je pod zgornjim naslovom zbrala niz svojih intelektualnih posegov v različna vprašanja novodobne slovenske družbe. Zvečine so bili kot kratki, udarni članki objavljeni v časopisnih rubrikah, ki so namenjene oglašanju bralcev; deloma pa tudi v strokovnem tisku, nekaj jih je ohranila pri sebi in bodo zdaj natisnjeni prvič.

Na prvi pogled se zdi takšno pisanje efemerno, bolj ali manj kratke sape, preveč aktualistično, morda celo brez trajne vrednosti, toda že same teme, ki jim namenja pozornost, ter njihova ostrovidna obravnava, podprta z obsežnim sociološkim znanjem in osebno pronicljivostjo, jim zagotavlja mnogo več kot enodnevno tehtnost. V ospredju so ji predvsem vprašanja ženske enakopravnosti v vseh oblikah, seveda predvsem v slovenskem, toda tudi v svetovnem kulturnem in zgodovinskem kontekstu. Potem vprašanja jezika, ki se z bolj ali manj primitivno anglizacijo izgublja sam v sebi ter spreminja v spakljivo »svetovljansko« »dekoracijo«. Izjemno ostro, jasno in prepričljivo se nenehoma upira potvarjanju zgodovine, zlasti diskvalificiranju narodno osvobodilnega boja med drugo svetovno vojno, mazanju njegove podobe in pomena. Upira se političnemu in verskemu zelotizmu in čiščenju zunanje podobe klerikalne Cerkve s sklicevanji na večne resnice (»svetega Duha«). Svojevrstna trajnica v njenem nastopanju v javnosti je končno tudi moralno ogovarjanje javne televizije (in medijev nasploh) – njihove sprevržene neodgovornosti oziroma oportunizma. Že iz tega precej okrnjenega naštetja je verjetno dovolj razvidno, da gre za vprašanja in teme, ki daleč presegajo dnevni aktualizem, saj iz sleherne od njih na svoj način seva strukturna in moralna (ne)urejenost današnjega slovenstva.

Toda tisto, kar prispeva posebno draž pisanju Mace Jogan, ni le tematski angažma, temveč silovita osebna opredeljenost, ki njene posege nenehno odnaša v satiro, to je kritiko s komično uglašenostjo. Zelo duhovita zna biti; njeno glavno slogovno orodje pri tem je (pogosto kar silovita) ironija. Svojevrstna pomenska kretnja, ki jo obvlada do popolnosti in se zdi izrazito »ženska« (v najboljšem pomenu besede), je tudi poizpraševanje različnih »instanc« pod videzom dekliške naivnosti – češ mogoče bodo pa vsaj zardeli (pa jih žal zlepa ne pripravi do tega).

Skratka – gre za knjigo, ki se zdi drobna in po dosegu nekako dnevniško obrobna, ki pa je mnogo tehtnejša od takega videza, saj njena avtorica ob dnevnih eksemplih posega globoko v moralno in zgodovinsko osrčje današnje slovenske družbe. Še več: sili in vabi jo v duhovno in nravno čiščenje (katarzo). Zato sem prepričan, da bi ji bilo treba nameniti kar največjo in najučinkovitejšo pozornost.


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 03. februar 2020 | v kategoriji: Nova knjiga, FDV