Poslovil se je Bogdan Osolnik, ki je pomembno prispeval k razvoju študija novinarstva in utemeljevanju ter osamosvajanju komunikologije kot znanstvene vede.


16. maja je v stotem letu starosti umrl Bogdan Osolnik, predsednik zbora odposlancev slovenskega naroda v Kočevju leta 1943, član vrhovnega plenuma Osvobodilne fronte, partizan in kasnejši politični delavec, publicist in diplomat.

Pogreb bo v petek, 24. 5. 2019 ob 11. uri, na pokopališču Ločna, Novo Mesto.

Bogdan Osolnik je s svojimi bogatimi novinarskimi in publicističnim izkušnjami pomembno prispeval k ustanovitvi in razvoju Katedre za novinarstvo na takratni Visoki šoli za politične vede. Bil je eden od ustanoviteljev katedre leta 1963 in predsednik na katedri ustanovljenega Novinarskega sveta, v katerem so člani usklajevali učne načrte z glavnimi uredniki slovenskih medijev. Nekaj časa je tudi predaval, in sicer Sociologijo javnega mnenja. Je avtor številnih monografij, sestavkov v zbornikih in člankov o javnem komuniciranju. Leta 1965 je objavil prvo slovensko monografijo o javnem mnenju. Bil je med ustanovitelji Mednarodnega združenja za raziskovanje medijev in komuniciranja (AIERI/IAMCR) leta 1957.

Posebej velja izpostaviti njegovo delo z naslovom Nova mednarodna informacijsko-komunikacijska ureditev iz leta 1981. Bogdan Osolnik je bil namreč od leta 1977 naprej aktiven član Unescove MacBridove komisije in soavtor pomembnega poročila z naslovom Številni glasovi, en svet iz leta 1980, v katerem je komisija odločno opozorila na premočno koncentracijo medijskega lastništva, komercializacijo medijev in neenake možnosti dostopa do informacij. Predlagala je novo komunikacijsko politiko, ki bi spodbujala pluralizem in utrjevala pravico do svobodnega izražanja. Imenovanje Bogdana Osolnika v MacBrideovo komisijo in tudi njegovo širše delovanje v projektih UNESCO na področju množičnih medijev, informacij in komunikacij je bilo izjemno mednarodno priznanje njegovemu globokemu poznavanju delovanja množičnih medijev ter dolgoletnemu, vztrajnemu zavzemanju za spoštovanje visokih etičnih načel v informacijsko-komunikacijski dejavnosti s poudarkom na svobodi in odgovornosti množičnih medijev. Bogdan Osolnik je s svojo avtoriteto tudi pomembno prispeval k ohranjanju novinarskega študija v 70. letih prejšnjega stoletja, v času kritik »amerikanizacije« študija. Vedno je bil cenjen in spoštovan zaradi svoje avtonomne in kritične drže tako v odnosu do politike kot do medijev.

Leta 2015 je fakulteta Bogdanu Osolniku za pomemben prispevek k razvoju naše fakultete in posebej novinarskega študija podelila priznanje za življenjsko delo in prispevek k odličnosti fakultete.

 

Iz utemeljitve nagrade:

Fakulteta za družbene vede podeli fakultetno nagrado za življenjsko delo Bogdanu Osolniku zaradi njegovega izjemnega in večplastnega prispevka pri razvoju študija novinarstva in utemeljevanju ter osamosvajanju komunikologije kot znanstvene vede. Osolnik je bil eden izmed osrednjih pobudnikov institucionalizacije univerzitetnega izobraževanja novinarstva v lokalnem okolju nekdanje socialistične Jugoslavije in angažiran raziskovalec medijev in komunikacijskih procesov v mednarodnem prostoru. Poleg temeljne vloge pri ustanovitvi in razvoju Katedre za novinarstvo na takratni Visoki šoli za politične vede posebej izpostavljamo predvsem Osolnikov pozitiven vpliv pri ohranjanju novinarskega študija, ki se je pogosto znašel pod različnimi oblikami pritiskov, ter njegovo članstvo v mednarodni komisiji za raziskovanje komuniciranja, tako imenovani MacBridovi komisiji, ki jo je uveljavljeni komunikolog Daya Thussu označil za morda “najpomembnejšo multilateralno intervencijo v zgodovini mednarodnega komuniciranja”.

Bogdan Osolnik se je z novinarstvom pričel ukvarjati že leta 1942 v takrat ilegalnem tisku narodnoosvobodilnega boja. Po osvoboditvi izpod nacifašizma je bil odgovorni urednik Ljudske pravice, dopisnik tiskovne agencije Tanjug, leta 1951 pa je postal direktor novo ustanovljene radijske postaje Radio Jugoslavija. Leta 1960 je kot sekretar za informacije Zveznega izvršnega sveta Federativne ljudske republike Jugoslavije vodil pripravljanje novega zakona o tisku in drugih oblikah informiranja, ki je leta 1960 vodil v demokratizacijo tega področja javnega življenja v Jugoslaviji. Bil je pobudnik ustanovitve Jugoslovanskega inštituta za novinarstvo, ki je organiziral izobraževanje za novinarje držav v razvoju.

Leta 1962 je bil med pobudniki ustanovitve prve univerzitetne institucije za izobraževanje novinarjev v Jugoslaviji, ki je nastala v okviru današnje Fakultete za družbene vede Univerze v Ljubljani, pri čemer so mu pomagale bogate izkušnje na področju novinarstva in publicistike. Postal je predstojnik katedre za novinarstvo na takratni Visoki šoli za politične vede v Ljubljani, kjer je predaval predmeta Javno mnenje in Sociologija množičnih komunikacij od ustanovitve katedre za novinarstvo do leta 1966, Sociologijo množičnih komunikacij in javnega mnenja pa je predaval tudi na Visoki šoli za politične vede v Beogradu. V prvem letu je bil tudi predsednik na katedri za novinarstvo ustanovljenega Novinarskega sveta, v katerem so člani usklajevali učne načrte z glavnimi uredniki slovenskih medijev.

Leta 1965 je Bogdan Osolnik objavil prvo slovensko monografijo o javnem mnenju. S tem je bil njegov prispevek k uveljavljanju komunikologije ne več le praktične narave, temveč ga s tem prištevamo tudi med temeljne utemeljitelje komunikologije kot znanstvene vede. Bil je med pionirji teoretskega in praktičnega raziskovanja javnega mnenja v jugoslovanski družbi, pri čemer moramo posebej poudariti tudi njegovo podporo prizadevanjem za empirično raziskovanje javnega mnenja v Sloveniji.

Raziskovalno delo Bogdana Osolnika je pomembno ne le za lokalno okolje, saj je prek njega prihajal tudi v stik z mednarodno komunikološko akademsko skupnostjo. Bil je med soustanovitelji Mednarodnega združenja za raziskovanje medijev in komuniciranja (International Association for Mass Communication Research, IAMCR/AIERI), ki jo še danes prištevamo med osrednje mednarodne komunikološke organizacije. Leta 1970 je bil izbran za podpredsednika te organizacije in v tej vlogi ostal vse do leta 1980, v isti organizaciji pa je bil tudi predsednik sekcije za mednarodno komuniciranje. Leta 1968 je soorganiziral pomemben simpozij organizacije IAMCR v Ljubljani, ki sta ga uveljavljena komunikologa Kaarle Nordenstreng in Cees Hamelink v retrospektivi te organizacije ocenila kot prelomnega. Na podlagi ugotovitev simpozija se je Osolnik na generalni skupščini Unesca (Pariz, 1968) kot član jugoslovanske delegacije zavzel, da se organizacija Unesco angažira za celovito raziskovanje vpliva sodobnih komunikacij na družbeno življenje. Kasneje je ta pobuda pomembno vplivala na razvoj pobude po Novi informacijski in komunikacijski ureditvi (angl. New World Information and Communication Order oz. NWICO) v okviru te organizacije, katere kulminacija je bilo poročilo MacBridove komisije. Bogdan Osolnik je leta 1977 postal član te mednarodne komisije za raziskovanje komuniciranja na poziv generalnega direktorja Unesca. Naloga komisije je bila pripraviti celovito študijo o stanju komunikacij v svetu in o politiki njihovega nadaljnjega razvoja. Rezultat je bilo poročilo, ki je bilo objavljeno v monografski obliki z naslovom Veliko glasov, en svet – komuniciranje in družba. Predsednik komisije Sean MacBride je v predgovoru posebej izpostavil Osolnikov prispevek k delu komisije. Bogdan Osolnik je svoje poglede o teh vprašanjih nadalje razvil v študiji Nova mednarodna informacijsko-komunikacijska ureditev (1981), ki je bila objavljena tudi v več tujih jezikih.

Med dolgoletnim sodelovanjem z Unescom je bil Osolnik udeležen v vseh fazah priprave Deklaracije o temeljnih načelih prispevka množičnih občil h krepitvi miru in mednarodnega razumevanja, napredka, človekovih pravic in nasprotovanja rasizmu, apartheidu in podžiganju vojne. Aktivno je sodeloval kot koordinator delegatov iz neuvrščenih dežel in v njeni končni redakciji na generalni konferenci v Parizu leta 1978, ko je bil ta pomembni dokument sprejet s konsenzom.

Leta 1981 je bil Osolnik izvoljen za rednega profesorja za mednarodno komuniciranje na Univerzi v Ljubljani. Sodeloval je na več domačih in mednarodnih konferencah s tega področja ter predaval na različnih tujih univerzah, med drugim na Univerzi v Leuvnu, na Karlovi univerzi v Pragi in na inštitutu za novinarstvo v Münchnu. Kot član jugoslovanskega zveznega parlamenta od leta 1969 do 1982 se je zavzemal za vzpostavitev demokratičnega sistema komuniciranja v jugoslovanski družbi, ob tem pa ni opustil pedagoškega, publicističnega in raziskovalnega dela, ki se je osredotočalo predvsem na vprašanja povezana s komuniciranjem, svobodo informacij, vplivom komunikacijskih tehnologij na družbo in procesi oblikovanja javnega mnenja.


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 22. maj 2019 | v kategoriji: FDV