Odziv Katedre za obramboslovje na Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti


Odziv Katedre za obramboslovje na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani na Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti z dne 6. (in 8.) aprila 2021

Na Katedri za obramboslovje Fakultete za družbene vede redno spremljamo procese, povezane z obrambnim sistemom republike Slovenije in seveda tudi s Slovensko vojsko. Poleg tega člani katedre s znanstvenimi in strokovnimi dejavnostmi vseskozi po svojih močeh in odgovornostih skušamo prispevati k razreševanju težav v teh procesih. Z velikim presenečenjem smo prebrali nedavno objavljeni Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti, ki med drugim prinaša spremembo pogojev za ponovno uvedbo splošne vojaške obveznosti, in sicer dodaja pogoj izrednega poslabšanja varnostnega okolja

Na Katedri za obramboslovje menimo, da je Predlog Zakona o spremembah in dopolnitvah Zakona o vojaški dolžnosti potreben širše javne razprave in da bi moral temeljiti na obsežnem raziskovanju različnih možnosti za popolnjevanje Slovenske vojske, kot tudi na raziskavah odnosa mladih do vojaške dolžnosti, saj jih sprememba Zakona najbolj prizadeva.

Predlogi sprememb Zakona o vojaški dolžnosti so se v slovenski javnosti že večkrat pojavili, v državnozborsko proceduro so jih predlagale politične stranke, saj so nekatere med njimi v svoje volilne programe tudi konkretno zapisale zahtevo po ponovni uvedbi služenja vojaškega roka za moške državljane. Tokratni predlog sprememb je prvi vladni predlog sprememb in dopolnitev Zakona, ki gre v smeri  ponovne  obuditve obveznega služenja vojaškega roka. To se je zgodilo po 20 letih, ko je takratna Vlada RS (leta 2001) intenzivno začela pripravljati zamrznitev služenja vojaškega roka kot ene od sestavin vojaške dolžnosti. Republika Slovenija je bila pred 20 leti v okoliščinah priprav na vstop v zvezo Nato, povečevale so se potrebe po poklicnih vojakih in vojakinjah, vojaški obvezniki pa so vse bolj številčno zavračali obvezno služenje vojaškega roka z uporabo instituta ugovora vesti vojaški službi.

Leta 2002 so bile v Zakon o vojaški dolžnosti vključene temeljite spremembe načina izvajanja vojaške dolžnosti, pri katerih se je deloma ohranila obveznost vpisa obveznikov v vojaške evidence, zamrznilo pa se je obvezno služenje vojaške roka. Določeno je tudi bilo, da se obvezno služenje v vojaški rezervi zaključi leta 2010. S tem so bile mnoge generacije mladih obveznikov razbremenjene skrbi in možnosti, da bi se še kdaj koli srečale z obveznim služenjem vojaškega roka, razen v izjemnih primerih, ki pa jih je sprememba Zakona o vojaški dolžnosti leta 2002 izrecno predvidela v 62.e členu, ki pravi dobesedno takole:

 »Odločitev o ponovni uvedbi izvajanja zdravniških in drugih pregledov ter psiholoških preiskav, nabora, napotitve na služenje vojaškega roka oziroma na opravljanje nadomestne civilne službe in obveznega služenja v rezervni sestavi sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije ob povečani nevarnosti napada na državo oziroma neposredni vojni nevarnosti ali ob razglasitvi vojnega ali izrednega stanja v skladu z zakonom.«

Okoliščine, ki jih ta člen navaja, so opredeljene skladno s sistemskim zakonom za področje obrambe, to je Zakonom o obrambi, kjer je poleg definicije teh pojmov tudi določena vloga Državnega zbora ter Predsednika RS glede razglasitve tovrstnih razmer. To je seveda ključno za uvajanje katerekoli dolžnosti državljanov, saj mora biti dano ustrezno pravno okolje, v katerem se neka dolžnost do države opravlja. Zaradi posledic, ki bi sledile razglasitvi omenjenih razmer, mora biti jasno opredeljeno (začetek in konec) pravno stanje, v katerem se dolžnosti do države izvajajo.

V gradivu, ki ga je aprila 2021 pripravilo Ministrstvo za obrambo za obravnavo na Vladi RS je v 62.e člen dodan še en odstavek, ki pravi:

»Odločitev o ponovni uvedbi posamezne ali vseh sestavin vojaške dolžnosti v miru lahko sprejme Državni zbor Republike Slovenije na predlog Vlade Republike Slovenije tudi ob izrednem poslabšanju varnostnega okolja, in sicer zaradi zagotovitve zadostnega števila usposobljenih vojaških obveznikov za popolnitev Slovenske vojske v obsegu, določenem z dolgoročnim programom razvoja in opremljanja Slovenske vojske.«

Predlagatelj v tem dodatku uvaja termin »izredno poslabšano varnostno okolje«, ki ga v sistemskem zakonu o obrambi, ki bi tako stanje moral predvideti, ni. V gradivu tudi ni natančneje opredeljeno, kako in kje se bo to novo pravno stanje »izredno poslabšano varnostno okolje« opredelilo, niti ni zapisano, kdo bo to stanje razglasil (Vlada, Državni zbor, Predsednik republike?). Gradivo v obrazložitvi k dopolnjenemu členu omenja, da je termin uveden iz enega od političnih usmerjevalnih dokumentov Državnega zbora RS, in sicer:

»Pri vsebinskem oblikovanju dopolnitve člena je uporabljen pojem iz veljavne Resolucije o splošnem dolgoročnem programu razvoja in opremljanja Slovenske vojske do leta 2025 (v nadaljevanju: ReDPROSV25), ki v poglavju 3.2 govori o izrednem poslabšanju varnostnega okolja.«

Vlada RS bi morala vedeti, da je omenjena resolucija dokument, s katerim Državni zbor izvaja svoje politične usmeritve na področju srednjeročnega in dolgoročnega opremljanja Slovenske vojske, vendar pa to ni pravno zavezujoči dokument. Da bi lahko začeli s ponovnim uvajanjem vseh elementov vojaške dolžnosti, bi torej morali najprej opredeliti »izredno poslabšano varnostno okolje« kot pravno stanje. To bi po našem mnenju morali opredeliti v Zakonu o obrambi, za katerega na podlagi Ustave RS velja, da ureja vsa sistemska vprašanja s področja obrambe (Ustava RS določa (124. člen), da »vrsto, obseg in organizacijo obrambe nedotakljivosti in celovitosti državnega ozemlja ureja zakon, ki ga sprejme državni zbor z dvotretjinsko večino glasov navzočih poslancev.«).

Druga pravna posebnost, ki jo vsebuje 62.e člen veljavnega Zakona o vojaški dolžnosti, pa je v navedbi, da  Državni zbor odloča »o povečani nevarnosti napada na državo oziroma neposredni vojni nevarnosti ali ob razglasitvi vojnega ali izrednega stanja v skladu z zakonom«.  Ta stanja se torej opredeli v skladu z zakonom – in sicer Zakonom o obrambi. V tem zakonu so namreč opredeljena ta stanja in se za njihovo razglasitev uporablja način glasovanja, ki velja za Zakon o obrambi. Ta dikcija je bila leta 2002 verjetno namerno vnesena v 62.e člen Zakona o vojaški dolžnosti, saj so se takratni pripravljavci zakona zavedali možnosti, da bi lahko kakšna bodoča vlada poskusila popraviti Zakon o vojaški dolžnosti na tej točki kar z navadno večino v DZ. Vladna Služba za zakonodajo in Pravna služba DZ imata v zvezi s tem zagotovo kaj zgodovinskega spomina!

Vladno gradivo o spremembah in dopolnitvah zakona o vojaški dolžnosti je pripravljeno tako, da se zdi, kot da je bistveno vprašanje zagotovitve ustreznega popolnjevanja Slovenske vojske skrito v prostovoljnem služenju vojaškega roka (PSVR), ki ga sedanja vlada želi narediti čimbolj privlačnega in za ta namen popravlja določbe o tem, koliko faz temeljnega vojaško strokovnega usposabljanja bi naj opravil udeleženec/-ka PSVR. Pri medijskem utemeljevanju te spremembe so predstavniki Ministrstva za obrambo izpostavljali višino nagrade, ki jo želijo izplačati udeležencem usposabljanja, hkrati pa zatrjujejo, da bodo te nagrade možne šele, ko bo sprejeta predlagana sprememba Zakona o vojaški dolžnosti. To je malce naivno utemeljevanje, saj vemo, da nagrade za PSVR niso napisane v Zakonu o vojaški dolžnosti, temveč v Uredbi o prostovoljnem služenju vojaškega roka. Podatki, ki jih navaja vladno gradivo, kažejo na prepolovitev  napotitev na PSVR po letu 2013. Vendar tega, po naši presoji, ni krivo zmanjšanje interesa za PSVR pri mladih, temveč zmanjšanje interesa za izvajanje PSVR v Slovenski vojski. Finančne restrikcije, ki so v letih 2012 in 2013 posegle v sredstva za operativno delovanje vojske, so prizadele vse tiste naloge, za katere je SV menila, da niso njene jedrne funkcije. Sredstva za izvedbo PSVR so se preusmerila v urjenje poklicnih vojakov, kader, ki se je ukvarjal z usposabljanjem na PSVR, se je preusmeril v urjenje poklicnih vojakov, število vpoklicev na letni ravni, ter število mest, kamor bi bili prostovoljci napoteni, pa se je zmanjšalo. Leta 2021 bi zatorej bilo treba najprej pokazati javnosti, da je SV spremenila svoj pogled na PSVR in da je znova pripravljena izvajati PSVR kot obliko povečevanja odpornosti družbe za vojaško obrambo države. Šele po teh zagotovilih bi bilo smiselno z objektivno raziskavo med mladimi ugotoviti njihov interes za takšno urjenje, zatem pa najprej uvesti vsebinske spremembe v izobraževanju mladih za aktivno državljanstvo tudi tako, da bi jih poučili o obstoju in namenih PSVR. Na konec tega procesa pa pride sprememba Uredbe o PSVR, ki bi ponujala ugodne nagrade za uspešno opravljeno PSVR.

Na Katedri za obramboslovje torej ugotavljamo, da predlagani dopolnitvi v 22. in 62.e členu ne ustrezata veljavni ureditvi urejanja vrste, obsega in organizacije obrambe naše države.

Na podlagi temeljitih raziskav, ki so bile izvedene na Obramboslovnem raziskovalnem centru v času procesov uvajanja poklicne vojske v Sloveniji, in spremljanja domačega in mednarodnega okolja ugotavljamo tudi, da je neprimerno razumeti ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka oziroma vseh sestavin splošne vojaške obveznosti kot rešitev kadrovskih težav oboroženih sil. Nekaj utemeljitev:

1. Vladno gradivo v 5. poglavju omenja ureditve v drugih pravnih sistemih in navaja države: Avstrija, Danska, Estonija, Hrvaška in Srbija. Izbrane države so sicer zanimive, vendar pa je njihova ureditev primerna za primerjavo s Slovenijo samo v točki ureditve razmerja med obveznim in prostovoljnim služenjem vojaškega roka, nikakor pa niso ustrezno izbrane kot referenca za ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka. Pa tudi z vidika utemeljevanja PSVR so izbrane ureditve problematične. Najprej – Hrvaška in Srbija sta sicer Sloveniji prijateljski državi, vendar sta obe  uvedli poklicno popolnjevanje bistveno kasneje kot Slovenija in tudi PSVR sta uvedli bistveno kasneje kot Slovenija (Hrvaška 2008, Srbija 2011), Slovenija pa leta 2004. Z vidika ponovne uvedbe obveznega služenja vojaškega roka je vseh pet izbranih ureditev neprimerna referenca.

Edina država, ki bi jo morali navesti s tem v zvezi, je Švedska, ki je leta 2010 ukinila obvezno služenje vojaškega roka, leta 2018 pa ga je ponovno uvedla enakopravno za oba spola, vendar ni mišljen vpoklic celotne populacije, temveč le do številke, ki je na letni ravni potrebna za ustrezno popolnjevanje dodatnih rezervnih bataljonov, za katere se je Švedska odločila po oceni o povečani vojaški nevarnosti s strani Rusije. To pomeni, da so na Švedskem najprej izvedli novo oceno vojaške ogroženosti države. Obseg vojske naj bi povečali s pomočjo bataljonov, popolnjenih z vojaško rezervo. Rezerviste pa bi urili s pomočjo ponovno uvedenega, vendar številčno omejenega obveznega služenja vojaškega roka. Ker je tistih, ki se prostovoljno odločijo za služenje vojaškega roka, vedno dovolj, jim obveznega služenja v bistvu niti ni še treba uveljaviti operativno. Prav ta velik interes za prostovoljno služenje vojaškega roka, ki je viden tudi na Danskem in Norveškem, je tista točka, ki bi jo morala slovenska vlada poglobljeno proučevati in se po njej zgledovati. Primera Avstrije in Estonije za Slovenijo nista dovolj relevantna, ker gre za državi, ki nista nikoli prekinili obveznega služenja vojaškega roka.

V slovenskem primeru je PSVR dostopna tako za moške kot ženske državljane RS. Vendar pa je motiviranje in obveščanje večinoma usmerjeno na moške (vojaške obveznike), ki jih uprave za obrambo morajo obvestiti o obveznem vpisu v vojaško evidenco, ženske pa o tem niso obveščene (po uradni dolžnosti), niti vpisane v evidenco. Za izboljšanje te situacije bi bilo potrebno popraviti načine informiranja. Morebitno ponovno uvajanje obveznega služenja vojaškega roka bi v odnosu med spoloma pomenilo uvajanje novih neenakopravnosti, saj bi le-to veljalo samo za moške.

2. Razvoj tehnologije je v razmahu, kot tudi njena uporaba pri bojevanju.  Za uspešno in učinkovito izvajanje poslanstva ter nalog SV je potrebno vlagati v njen razvoj in opremo. Za upravljanje z visoko tehnološko opremo sedanjosti in prihodnosti je potrebna visoko kvalificirana delovna sila, torej pripadniki in pripadnice, ki so strokovnjaki na različnih področjih, se usposabljajo doma in v tujini ter je posledično njihovo znanje veliko vredno (tudi na trgu dela). Morebitni naborniki/-ice tega dela ne morejo opravljati. Sprašujemo se torej, kaj bi bila njihova funkcija? Morda varovanje meje, delo na mednarodnih operacijah in misijah? Oboje je danes nesprejemljivo. V času služenja vojaškega roka bi naborniki še ne bili usposobljeni za vojaške naloge. Po koncu služenja bi morali vstopiti v pogodbeno rezervo, kjer bi z nadaljevanjem usposabljanja šele lahko dobili konkretne zadolžitve. To pa pomeni, da mora SV dati odgovore, ali je pogodbene rezerviste ustrezno motivirala za nadaljevanje pogodb? Javnosti je treba tudi pojasniti, kako potekajo priprave znotraj SV o vstopu pričakovanega povečanega števila vseh, ki bodo uspešno končali PSVR, bodisi v poklicne ali pogodbeno-rezervne vrste SV.

3. Vojaško obveznost v Sloveniji sta pred prehodom na povsem poklicno popolnjevanje zaznamovala visok delež civilnega služenja vojaškega roka in naraščajoče število zavrnitev služenja iz zdravstvenih razlogov. Spremljanje populacije mladih in njihovih vrednot kaže, da bi se takšne razmere danes ponovile. Prav tako je tudi nesprejemljivo utemeljevati uvedbo obveznega služenja vojaškega roka z argumentacijo, da bo vojska vzgajala mladino. Zadnje je žal mogoče slišati tudi v slovenskem političnem prostoru. Vzgajanje mladine ni naloga vojske,  ampak drugih institucij, od družine do izobraževalnega sistema ter v zgodnejšem starostnem obdobju in ne pri 20. letih in več. Takšna argumentacija kaže na nepoznavanje in nepriznavanje poslanstva ter nalog Slovenske vojske ter lahko vodi v njeno slabitev. Prav tako je žaljiva do vseh poklicnih pripadnikov in pripadnic SV, ki so strokovnjaki in profesionalci na svojem področju in niso usposobljeni (niti ni to opredeljeno v naboru njihovih delovnih nalog) za vzgajanje mladih odraslih.

Naj sklenemo: strokovno podpirajmo poklicno in profesionalno vojsko, z visoko usposobljenimi pripadniki/-cami, ki bodo lahko odgovorno, zrelo in s svojim znanjem ter izkušnjami zagotavljali obrambo države ter izpolnjevali zaveze RS v mednarodnem prostoru. Torej naj se vlaga tako finančno kot tudi vsebinsko v razvoj poklicne vojske. Naj se izboljša notranjo organizacijsko kulturo in zagotovi pogoje dela (medosebne odnose, plačilo idr.), ki bodo ljudi privabljali ter zadrževali. Za spreminjanje koncepta popolnjevanja in delovanja Slovenske vojske pa je potrebno opraviti korenite analize, interpretacije, umestitve v čas in prostor ter kulturo in družbo, se pogovarjati, prepričevati, doseči širok družbeni konsenz in šele potem sprejemati odločitve ter prevzeti odgovornost zanje.

Katedra za obramboslovje FDV UL,
v Ljubljani, 19. aprila 2021


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 21. april 2021 | v kategoriji: Aktualno