[FDV Kariernik] Zakaj je papež Frančišek za predsednika ZDA podprl Donalda Trumpa?


Jernej Amon Prodnik - NOV

Pred desetletjem se je na takrat šele leto dni starem omrežju YouTube svetu prvič predstavila Bree. Šestnajst let staro dekle z vzdevkom LonelyGirl15 je pričelo objavljati videoposnetke, v katerih se je uporabnikom hitro prikupilo z izpovedmi o življenju v manjšem in po njenih besedah dolgočasnem ameriškem mestecu. 

Njeni posnetki so hitro dosegli vrtoglavo število ogledov, osamljeno dekle pa je postalo ena izmed prvih spletnih videozvezdnic z množico rednih gledalcev. Vendar niti Bree, niti njen prijatelj Daniel, ki je bil pogosta tema njenih izpovedi, niti njeni z vero obsedeni starši v resnici niso obstajali. Bree je bila najeta igralka, zgodbe pa je ustvarjala majhna ekipa scenaristov. Ko je časopis LA Times razkril, da je vse skupaj potegavščina, je izpuhtel tudi del privlačnosti spletne telenovele, ki je temeljila na predpostavki, da je Bree dejanska oseba z resničnimi tegobami.

Ta zgodba nam lahko o vlogi ter pomenu »novih« in »starih« medijev pove več, kot se zdi na prvi pogled. Kljub omejitvam in težavam, s katerimi je že od začetkov profesionalizacije soočeno novinarstvo, je ta poklic skozi dvajseto stoletje vzpostavil norme, ki naj bi jih spoštoval vsak novinar, vreden tega naziva. Med njimi so tudi preverjanje informacij in virov, občutek za resnicoljubnost ter odgovornost do javnosti. Čeprav se teh norm, podobno kot v drugih poklicih, ne držijo vsi novinarji, njihovo nespoštovanje javnost še zmeraj dojema kot neprimerno in nedovoljeno. Prav zato senzacionalistično medijsko napihovanje zgodb in manipuliranje spremljamo z ogorčenjem, čeprav takšne zgodbe pogosto pišejo ljudje, ki nimajo niti primerne izobrazbe niti niso člani reprezentativnih stanovskih organizacij.

S krepitvijo spletnih medijev in prihodom družbenih omrežij se je odprl prostor za drugačne poglede, nove oblike političnega organiziranja in – pogosto povsem upravičeno – kritiko tradicionalnih množičnih medijev. A ta svoboda je prinesla tudi povsem neregulirano okolje za vrsto nepreverjenih in celo izmišljenih informacij ter teorij zarot. V zadnjih letih se je tako ločnica med resnico in dezinformacijami pričela raztapljati. Predvsem v povezavi s politiko številni komentatorji pišejo o dobi postresničnosti, v kateri so dejstva in fikcija prepleteni.

Ekstremen primer je nedvomno Donald Trump, ki je med predsedniško kandidaturo pogosto trdil, da nekaterih stvari nikoli ni izrekel, čeprav jih je. Že res, da politiki včasih lažejo, ampak analize so pokazale, da je Trump na veliko lagal ves čas. Ko so tradicionalni mediji laži izpostavili, jih je obtožil, da so se zarotili proti njemu.

Zakaj je Trumpu vseeno verjelo toliko ljudi? Poleg popolnega nezaupanja v obstoječe politične elite del odgovora nudijo tudi številni spletni mediji radikalne desnice, ki so ponavljali Trumpove laži in si izmišljevali še večje. Največkrat deljena politična novica na omrežju Facebook, ki je bila objavljena prav v enem takšnih medijev, je oznanila, da je papež Frančišek šokiral svet in za predsednika podprl Trumpa. Uganete, ali ga je zares?

To ne pomeni niti, da so v resničnost zgodbe verjeli vsi bralci, niti, da je vanjo verjela večina. A internet je bil v času zadnje ameriške volilne kampanje tako preplavljen s fabrikacijami, da so nepreverjene informacije prevladovale. In pogosto je dovolj zasejati seme dvoma, da se razmerja političnih moči spremenijo. Pogost nasvet, naj bralec informacije kritično ovrednoti še z drugimi mediji, je postal vprašljiv, saj so z velikim porastom uporabe interneta številna pravila padla. Fabriciranje zgodb in celotnih medijev je postalo preprosto in sistematično, kvantiteta (informacij in medijev) pa ne prinaša tudi kvalitete (vsebin). Tako Clintonova kot posebej Trump sta v kampanji na primer uporabljala armado fiktivnih uporabnikov, ki so na omrežju Twitter objavljali generična sporočila v njuno podporo. Poplavo izmišljotin na internetu smo z begunsko krizo lahko spremljali tudi na tej strani luže.

Kritiki medijskega sistema smo soočeni s protislovjem, saj moramo vztrajno zagovarjati nadaljnji obstoj profesionalnega novinarstva kot branika kakovostnih in preverjenih informacij. Alternative so bistveno slabše ali pa predpostavljajo posameznike z veliko znanja, raziskovalnega čuta in predvsem časa – takih uporabnikov pa ni veliko. Situacija je paradoksalna tudi zato, ker spremljamo osiromašenje kakovostnega novinarstva prav v času, ko bi ga zaradi kompleksnosti sveta, v katerem živimo, najbolj potrebovali. Kako zagotoviti ustrezne sistemske razmere za njegovo preživetje, zato postaja osrednje politično vprašanje, ki bi moralo zanimati ne le državljane, temveč tudi politike. Vsaj če hočemo še naprej živeti v demokratičnih družbah.

Doc. dr. Jernej Amon Prodnik

Vir: Kariernik
Prispevek je bil prvotno objavljen v časniku Večer.
Fotografija: Rok Dolenc 


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 27. maj 2019 | v kategoriji: FDV, Kariernik