[FDV KARIERNIK] Pogovor z Aljošo Bagolo: "FDV ustvari pogled na svet, ki je edinstven."


Aljoša Bagola web 1

Objavljamo intervju z Aljošo Bagola:


"Lahko si priden in študij končaš z desetkami. Sam sem želel biti izpolnjen."

Je FDV-jevec in uspešen kreativni direktor enega največjih oglaševalskih podjetij pri nas. Avtor oglasov, v katerih je obudil kralja Matjaža, povodnega moža, Prešerna in ustvaril druge nepozabne zgodbe, s katerimi je osvojil številne nagrade na domačih in mednarodnih oglaševalskih tekmovanjih.

Razkorak med odraščanjem v prekmurski družini in življenjem v Ljubljani, kamor je prišel študirat, ga je navdihnil, da je znal zgodbe, ki jih je kot otrok poslušal v dedkovi žganjarni, spretno »urbanizirati« in najti svoj poklic. Pri tem ni nikoli zniževal pričakovanj do sebe in drugih. Na svoji poti se je velikokrat zagnal z glavo skozi zid. Kot pravi sam, je maraton tekel v polnem šprintu. Na cilju ga je zato poleg številnih uspehov pričakalo tudi nekaj drugih izzivov ...

Od kod izvira želja po ustvarjanju in pripovedovanju zgodb?

V prekmurski vasici s tristo prebivalci zaradi pomanjkanja vtisov hitro stopiš v domišljijski svet, kjer ustvarjaš podobe in zgodbe.

Doma smo imeli oštarijo in oče nas je že kot otroke – imam še sestro Urško in brata Dominika – hitro vključil v natakarsko delo. Kot dober natakar moraš biti pripovedovalec zgodb, diplomat, psiholog in dobro moraš znati tudi poslušati. Vse to je danes pomembno v mojem poklicu. Otroštvo je tako vedno poligon za kasnejše življenje.

Nemalokrat se pričakuje, da bodo otroci prevzeli posel staršev. Ste si želeli kljub temu doseči univerzitetno izobrazbo?

Klic kreativnosti me je v četrtem letniku gimnazije naredil zelo zmedenega in zelo dolgo nisem vedel, kaj naj grem študirat. S pomočjo svetovalke sem se odločil za študij komunikologije, ki ga je takrat ravno zaključevala prva generacija študentov. Tako sem lahko začel udejanjati svoj talent na področju marketinga in oglaševanja.

Ste se s študijem komunikologije in selitvijo v prestolnico zavedali, v kaj se podajate?

Malo že. Predvsem sem bil navajen, da si vedno »nefavorit«, če prihajaš od drugod. Najprej sem bil v vasi z napačne strani ulice, potem sem prišel iz vasi Cankova v Mursko Soboto, pa sem bil zaradi tega kmet. Nato sem iz Prekmurja prišel študirat v Ljubljano, pa sem bil kmet zaradi tega. Ko sem prišel tekmovat na svetovno oglaševalsko prvenstvo v Cannes, sem bil spet kmet, ker sem iz Slovenije. (smeh) In potem se navadiš, da je bolje, da ‒ razen družini in sebi ‒ ne pripadaš ničemur in nikomur. Hkrati pa je to motivacija, da pokažeš več in utišaš dvomljivce.

Na poti do uspeha je včasih veliko ovir in tesnobe, ki jih ustvarjajo predvsem spremembe in odstopanja od tega, česar si navajen. A na fakulteti sem se hitro spoprijateljil s kolegi in kolegicami z vseh vetrov in ugotovil, da so te pozicije »nefavorita« včasih zgolj naša napačna prepričanja. Če želiš in si upaš pripadati, si lahko tudi del marsičesa pozitivnega.

Moje prve sanje v Ljubljani so bile, kako letim nad Tržaško ulico, v zraku delam prevale in se dvignem v nebo. Zdele so se mi pozitivne in dinamične. In ja, v Ljubljani sem lahko razprl krila svoje kreativnosti in poletel. Še danes je, ko v sanjah letim, občutek čudovit.

Kako se spominjate svojega časa na FDV?

Bilo je zelo dinamično, sveže. To, da greš samostojno živet, je neko posebno obdobje in mejnik v življenju. Uideš nadzoru staršev, profesorjem iz gimnazije, ki imajo še redovalnice, in si naenkrat sam svoj človek ...

Ko sem bil v prvem letniku komunikologije, je začel delovati festival Magdalena, festival vizualnih komunikacij za mlade iz vse regije. S kolegi smo zato nemudoma ustvarili društvo Krilate oblike in začeli ustvarjati. Hitro smo se srečali s prvimi uspehi in nagradami, kar nas je motiviralo, da smo se vse bolj spogledovali tudi s praktičnim delom trženja in komuniciranja v agencijah.

Sicer pa ti FDV ustvari pogled na svet, ki je edinstven. Da naenkrat dobiš vpogled v celoten medijski ekosistem, celoten vpliv družbe na posameznika in obratno, ti zelo predrugači pogled na življenje. Ta pogled omogoča, da se ob svojih talentih in sposobnostih lahko preleviš v zelo samostojnega, kot tudi samosvojega ustvarjalca in strokovnjaka. To je torej zelo kakovostna valuta fakultete, ki jo lahko v svoji karieri vedno unovčiš.

Aljoša Bagola web3

Komunikologija je pri nas mlada veda, in ko ste prihajali, je šele prva generacija pisala diplomo. Profesorji so se verjetno še iskali.

Ne, vse se je zdelo že zelo izdelano in z jasnim fokusom. Spomnim se, ko smo imeli prvo uro komunikologije in je profesor Splichal začel predavanje z besedami: »Vehementna inkunzumerabilnost informacij …« Mislil sem si: »Aha, okej, dobro, pač tak bo …« In potem hitro ugotoviš, da ima teoretska praksa pač zahtevo po drugačni izbiri besed. To besedišče je v času prvih zaposlitev priporočljivo odluščiti, ker nočeš zveneti kot seminarska naloga s FDV, resnična vrednost tega znanja pa ostane v tvojem razumevanju konstrukcije sveta. No, slednje še vedno zveni precej kot seminarska s faksa. (smeh)

Sicer pa imajo različni profesorji različne principe delovanja. Kakšni so arogantni, nedostopni, drugi pa zelo vključujoči in te obravnavajo kot zrelega posameznika. Takšna je bila Manca Košir in pri njej sem s takratno tehnologijo svojo seminarsko nalogo posnel in prezentiral z videokamero ter dobil oceno 11. (smeh) Dovoljevala je drugačno obliko svobode pri izobraževanju, kar me je zelo motiviralo. In kar je pomembno pri FDV, je to, da lahko ohraniš kakovostne stike ne samo s sošolci ali kolegi, temveč tudi s profesorji.

Na svoji poti ste si dovolili izstopati in iti dalje od ustaljenih smernic. Po eni strani ste svojstven človek, po drugi pa proizvajate vsebine, ki nagovarjajo ljudi, da težijo k povprečju.

Res je, sem v nenehnem boju s povprečnostjo. (smeh) Že dvajset let ustvarjam vsebine, ki nikoli ne želijo biti v povprečju in zato »štrlijo« ven. Oglasni blok je zelo nasilen teritorij in pred očmi gledalcev se odvrti na stotine informacij. Ki jih ponavadi sploh ne želijo imeti. Zato je moja želja, kot tudi moja strokovna dolžnost, da ustvarjam nekaj, kar ljudi nagovori, jih zabava in v njih vzbudi željo pa oglaševanem. In zato želim pripovedovati zgodbe. Informirati o ceni ali izdelku ni oglaševanje ‒ je obveščanje. Oglas mora pripovedovati zgodbo in zato je moja osebna definicija oglaševanja, da je to Hollywood v formatu Twitterja.

Kako ocenjujete oglaševanje v Sloveniji in kakšne so sodobne smernice?

Oglaševanje je tudi v svetovnem merilu podleglo trendu, ki sovpada z razvojem novih tehnologij in novih obnašanj ljudi. Tako kot je fenomen interneta predrugačil komunikacijo v smislu demokratiziranja mnenja v dinamični dvosmerni komunikaciji, so družbeni mediji prinesli fenomen samoznamčenja. Danes je tako strokovnjak za »branding« že vsak s profilom na Facebooku ali Instagramu. Zato se je razširilo mišljenje, da če znam »zabrendirati« sebe, potem sem strokovnjak za znamčenje, marketing in oglaševanje. Oglaševanju je ogromno sveže krvi odvzel še pojav start-upov, kjer smo lahko velikokrat priča skorajda izogibanju strokovnemu sodelovanju z oglaševalskimi agencijami. Predvsem pa si mladi, kreativni ljudje prizadevajo preizkustiti v svetu start-upov in ne v oglaševanju, ki je pač izgubilo privlačnost. Tako smo zaradi vseh teh predrugačenj trga nemalokrat priča amaterizmu, kjer – v primeru oglaševanja – kot posledico na televiziji gledamo tako rekoč PowerPoint predstavitve izdelkov, ki kričijo nizko ceno ...

Aljoša Bagola web2

Vas takšni oglasi jezijo?

V življenju želim biti čim manj negativno nastrojen. Če me je kot mladega kreativca ravno to jezilo in me hkrati motiviralo, da delam presežne stvari, se sedaj s tem ne obremenjujem več. Osredotočen sem na zgodbe, ki jih ustvarjam sam. Pri tem se poskušam spraviti iz cone udobja, kamor bi se glede na ugled in status, ki ga imam kot ustvarjalec, lahko kdaj zatekel. Še vedno želim ustvarjati presežne stvari, ki se dotaknejo ljudi.

Zanimajo vas torej presežki. Vam je znanje, ki ste ga pridobili na FDV, pomagalo pri kovanju tistega »več«?

Če ekonomska fakulteta ustvarja pogled na svet skozi prizmo kompleksnih finančnih principov delovanja sveta, ga FDV – no, mogoče bo to zvenelo preveč romantično – s ciljem ohranjanja individualne svobode v kompleksnem svetu. Pri ustvarjalcih je to neizbežno in to prizadevanje se mi zdi v življenju ključnega pomena. Ko enkrat podležeš podrejenosti in povprečnosti, si za to žrtvoval tudi delček svoje svobode.

Ste dobili občutek, da zna FDV spoštovati to svobodo?

To je stvar vsakega posameznika. Če prideš s prastaro slovensko vrednoto, da moraš biti priden, potem boš imel vse predmete ocenjene z 10, a boš na koncu ugotovil le to, da si priden. Jaz pa sem hotel biti izpolnjen. Čutil sem željo po ustvarjalnosti in možnost, da jo lahko s pomočjo te fakultete izživim.

Všeč pa mi je bila tudi kolegialnost ‒ vedno sem se lahko zanesel, da mi bo kdo dal zapiske s predavanja, ki mi je bilo dolgočasno. Na takšnih predavanjih sem namreč raje delal na idejah za oglase. (smeh)

Menite, da je učni proces na FDV zastavljen tako, da študentu pusti, da lahko ob študiju tudi dela in se preizkuša v svoji stroki?

Zagotovo, in to je dodana vrednost. Fakulteta mi je omogočila, da sem se lahko ob koncu drugega letnika preizkusil na agenciji Pristop ‒ kjer delam še danes ‒ in bil med tristo kandidati sprejet v službo. Ob tem, da sem bil zaposlen in da sem ob vikendih doma pomagal delati v družinski gostilni, sem celo zelo dobro izdelal fakulteto.

V svojih osmih letih predavateljstva na FDV sem tako vedel, da študenti pogrešajo praktičnost, ki sem si jo v času študija na trgu zagotovil sam, zato sem jim dajal veliko praktičnih zadolžitev. To je najlepši zvok na faksu – žvrgolenje študentov pri kreativni nalogi. Pomembno je obuditi refleks, da se kdo že v času študija preizkusi v poklicu ali se vsaj rahlo usmeri.

Diplomirali ste leta 2016, sedem let po zadnjem odpisanem izpitu. Ob tem ste na Twitterju zapisali: »Deadline is the ultimate inspiration.« Ali pod pritiskom delate bolje?

Pritiski so neobhoden del vsake kariere. In sposobnost soočenja s pritiski je takšna kot mišice. Bolj ko jo krepiš, močnejša je. Tega se naučiš s prevzemanjem vse več odgovornosti, medtem ko ti življenje prinaša nove izzive.

Večino pritiskov pa si ustvarimo sami in tukaj so lahko na delu tudi kakšni podedovani, stari vzorci: manjvrednostni občutki, da moraš biti popoln in da moraš biti vedno tisti, ki zmaga. A potem vidiš, da to niso tvoja pričakovanja, in začneš z njimi obračunavati. Pritisk začne popuščati. Če pod svojo kariero potegnem črto, lahko rečem, da sem na točki, kjer je tega pritiska precej manj. A nekaj si ga zmeraj, ko dobim novo naročilo, kljub temu oprtam, ker imam svoj standard in ga želim udejanjati.

S časom se naučiš tudi, da ni potrebe, da bi bilo »popolno« sovražnik »dovolj dobremu«. In tako je včasih »dovolj dobro« ravno prav.

Ste se tega morali naučiti sami ali vam je to dala fakulteta? Je FDV zahteval popolnost in nenehne zmage?

Že od nekdaj sem imel vzorec požrtvovalnosti in trdega dela, ki je prisoten v naši družini. Na točki, kjer sem lahko udejanjal svoj talent, sem ga doživljal kot motivacijo in nekaj pozitivnega. Ko se pa življenje razvija, želiš z vsako novo življenjsko vlogo blesteti ‒ po mojem vzorcu torej biti najboljši oče, najboljši kreativni direktor, najboljši partner, spoštovan predavatelj in kolumnist. To so hkrati kanali, po katerih energija odteka iz tvojega telesa in duha. Tako vso energijo porabiš za pričakovanja drugih in na koncu ti zmanjka energije zase. Izgorelost je tako upor telesa umu. Um ti pravi: »Moraš to, moraš zmagati!« Na neki točki se mu telo upre, reče: »F**k you,« in se izključi. Na žalost pa se moramo nekateri, da to ugotovimo, najprej skrajno izčrpati ali izgoreti. (smeh) A po tem začneš na novo postavljati meje. Najprej meje sebi, da ohraniš dovolj energije, nato drugim, ki so se z njo hranili. To je ponovno rojstvo.

Čeprav na prvi pogled ne izgleda tako, je med študenti še vedno veliko takih, ki morajo zaradi socialnih stisk ob študiju delati, da preživijo sebe in družino. Že pri 20 ali 22 letih se pojavi neke vrste izgorelost, ki ste jo omenili tudi sami.

Ne zgolj »neka«, ampak konkretna izgorelost. Veliko ljudi je v zelo velikih stiskah predvsem iz finančnih razlogov. Kljub naporni situaciji pa moraš imeti zaupanje vase. Tudi ko »telebneš« in se ti svet navidezno podre, moraš razumeti, da si nekdo, ki je sposoben marsičesa. In to v svetu takojšnjih zadovoljitev, ali po FDV-jevsko instantne gratifikacije (smeh), pomeni, da moraš biti dovolj potrpežljiv, da greš korak za korakom.

Ko sem začel o izgorelosti pisati v svojih kolumnah, je bilo pozitivnih odzivov in tudi olajšanja, da se o tem končno govori, ogromno. To se dogaja marsikomu. Tudi sebe sem prej dojemal kot nekoga, ki lahko naredi vse, ki je superman brez omejitev. Izgorelost je kritičen simptom današnjega časa in nasveti so pri tem preprosti ‒ če imaš v sebi občutje, ki ga nočeš imeti, potem lahko rečeš, da to ni tvoj cilj ali da je to zahteva nekega starega družinskega vzorca. Vendar je meja tukaj zelo tanka, saj je pri kom ta prišepetavajoči glas morebiti le lenoba. Soočanje z dandanašnjo izgorelostjo v mladih letih je zagotovo težava, ker se vaša generacija zdi ujeta v to, da je nerazumljena, da so pričakovanja do vas nerealna in da je trg dela v bistvu velika prekarna delavnica.

Aljoša Bagola web4

Kakšen je bil vaš socialni položaj v času študija? Ste bili primorani delati?

Ob vikendih sem se vozil v Prekmurje delat v oštarijo. Na neki točki se je naša družina zaradi dolgoletne prenove lokalne ceste, zaradi česar je bila naša gostilna težko dostopna, znašla na tudi na robu resne finančne stiske. To povzroči nezaupanje in strah. Zato razviješ mehanizme samoobrambe, ki so še bolj usmerjeni v prizadevanje, da ti bo uspelo. A vedno sem vedel, da bomo kot družina zmogli, in to je pomirjujoče dejstvo. Če pa kdo ne zmorete kot družina, zagotovo zmore kot posameznik.

Je ob vsem, kar ste kot študent počeli, ostalo še kaj časa za zabavo?

Nenehno sem bil zunaj. (smeh) To mi je, tudi zaradi tega, ker sem odraščal v gostilni, torej napol na očeh javnosti, zelo domače. Dobro je tudi, da se pred tridesetim letom, ko se želiš ustaliti, dovolj »nažuraš«. Da nisi v času študija neprestano za knjigami in za povrh še ugotoviš, da je tvoja kariera nekaj, česar si sploh nisi želel. Potem pa si pri petintridesetih ponovno kot podivjan bruc. (smeh)

Kaj bi si svetovali, če bi bili ponovno študent?

Nič posebnega. Kot študent sem res užival. Ne vem niti, če bi si svetoval, naj prej napišem diplomo, ker je sedaj veliko boljša. A nikar ne upoštevati tega mojega nasveta. (smeh)

 

Matej Simič

Fotografije: Rok Dolenc

Vir: FDV Kariernik


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 04. marec 2019 | v kategoriji: FDV, Kariernik