[FDV KARIERNIK] Mirko Štular: »Danes je razmerje med teorijo in prakso boljše. Znanje je tisto, ki novinarje dela drugačne od ostalih piscev.«


Odgovorni urednik Vala 202, ki danes ne bi bil, kjer je, če se »takrat ne bi prijavil na tisto presneto avdicijo«, je eden od uspešnih diplomantov novinarstva s Fakultete za družbene vede, na kateri sedaj tudi poučuje. Delo z jezikom, delo z ljudmi in delo, ki ni nikoli monotono, so bili kriteriji za karierno pot, ki si jo je vedno želel. Že od malih nog sta se mu tako študij jezikov kot novinarstva izrisovala kot nekaj, kar njegovi osebnosti ustreza kot ulito. Mirko Štular 1

»Če nisi ozko specializiran, imaš za to, kako se pelješ skozi svoje delo in navsezadnje kariero, na voljo precej široko avtocesto,« pravi o novinarstvu, ki je na njegovi poti postalo kar velika večpasovnica. Verjame, da dober novinar, dobro novinarstvo in dobri mediji sooblikujejo družbo. A zgolj diploma še ne pomeni, da bo nekdo dober novinar, in še zdaleč ne, da mu bo novinarska služba padla v naročje. Že ko je sam iskal zaposlitev, je veljalo, da če ne brcneš, žoga ne odleti. Pravi, da je treba začeti zgodaj in se ob študiju preizkusiti v različnih medijih, saj bodo tako bodoči novinarji ugotovili, kateri jim je pisan na kožo. »Malo več korajže, malo več odprtosti in, ja, tudi vztrajnosti,« svetuje bodočim študentom, ki bodo prvič zapeljali na svojo novinarsko cesto.

V preteklosti so morali kandidati za študij novinarstva opraviti sprejemne izpite. Menite, da bi jih morali tudi danes?

Če bi bila to oblika dodatnega razmisleka pri mladih ljudeh, ki se odločajo za študij, potem gotovo. To ni poklic, ki ga izbereš po sili razmer. Pri novinarstvu gre za nekaj več, ima nekaj več poslanstva in dobro je, da se mladi tega zavedajo. Sprejemni izpit bi bil neke vrste streznitveni test. To bi pomenilo, da ne more ravno vsak z malo spretnostmi iz gimnazije postati novinar. Novinarstvo zahteva še kakšno drugo znanje, predvsem pa neko drugo in širše poslanstvo, ne zgolj nizanje člankov. Sprejemni izpiti bi bili tako pomembni ne le zaradi omejitve vpisa, ampak še zaradi česa drugega.

Danes je v praksi tako, da že skoraj vsak lahko postane novinar, tudi če se na tem področju ni izobraževal. Se vam zdi, da je študij novinarstva potemtakem sploh potreben?

Mislim, da je še kako potreben. Danes, v času družbenih omrežij, ko lahko vsakdo piše in objavlja, je razumevanje novinarstva ali pa tega, kdo vse je novinar, po eni strani bolj odprto in sproščeno, po drugi strani pa tudi zamegljeno. Če želimo imeti dobro novinarstvo, če želimo imeti odgovorno, reflektivno, samoreflektivno družbo, je novinarski poklic bistveno več kot le to, da nekdo objavi tisto, kar čuti, ve, želi, zna in hoče. Ta razlika bi morala biti danes še bolj izpostavljena. Kdo je tisti, ki je besedilo napisal z več znanja, več dela in raziskovanja? Ti kriteriji pri splošnem objavljanju vsepovsod žal izginjajo.

Mirko Štular 3

Sami torej ocenjujete, da vam je Fakulteta za družbene vede dala kar nekaj znanja na tem področju?

FDV mi je gotovo dal kar nekaj znanja. Morda je danes malo drugače, takrat pa nam je dal zelo široko znanje s področja družboslovja. Upam si trditi, da je bilo praktičnega dela neprimerno manj kot danes. Z nekimi praktičnimi veščinami me torej ni opremil, a tega niti nisem potreboval, ker sem od prvega letnika študija že delal kot zunanji sodelavec na Valu 202. Takrat sem se kot zelen, še bodoči novinar kalil, preizkušal in videl dejanska pričakovanja radijskega programa do človeka, ki naj bi ostal, če se bo izkazal.

Potem se vam verjetno zdi pomembno, da se študentje že med študijem preizkusijo v delu pri kakšni medijski hiši?

Ne le pomembno, ampak nujno! To je ključno za preizkušanje tega, kar se naučiš na fakulteti, in pa posameznikove vizije tega, kaj pomeni biti novinar. Prej ali slej, morda ne nujno v prvem letniku, ampak veliko kasneje pa tudi ne, morajo imeti študentje v mislih, da se morajo v tem preizkusiti, navsezadnje že zavoljo radovednosti. Treba je preveriti, ali je novinarstvo to, kar si predstavljajo, in tudi ugotoviti, kakšna so dejanska pričakovanja medijskih hiš. Gre za kemijo, ki jo je treba nujno obojestransko preizkusiti. Tako študent vidi, ali je novinarstvo res zanj in ali je določen tip medija zanj boljši kot kateri drug. Po drugi strani pa tudi uredništvo vidi, da je v mladem človeku potencial, da nanj velja računati.

Praksa ima zato kar pomembno vlogo, kajne?

Včasih smo se spraševali, zakaj potrebujemo toliko teoretične komunikologije in drugih družboslovnih ved, zdaj pa z nekoliko več distance vidim veliko več smisla v tem. Pri nas je manjkalo prakse, danes pa je razmerje med teorijo in prakso boljše. Znanje je tisto, ki novinarje dela drugačne od ostalih piscev.

Potem ugotoviš, da je širša razgledanost res pomembna, da si lahko kritičen do družbe.

Tako, in pa da znaš stvari umeščati in jih povezovati. Neko konkretno stvar lahko čisto dobro in utemeljeno obdelaš, ni pa nujno, da jo boš pojutrišnjem znal uvrstiti v širši kontekst, v družbeno dogajanje v mednarodnem, morda celo globalnem kontekstu. Temu primerno veliko je tudi tveganje, da bo tvoje poročanje na neki točki postalo pomanjkljivo oziroma celo napačno. Bolj ko si razgledan, več kot veš in znaš, boljše izhodišče imaš za to, da boš dober.

Na ta način lahko informacije tudi boljše podajaš svojemu občinstvu.

Zagotovo.

Pa bi rekli, da je to eno glavnih poslanstev novinarjev?

Seveda – da so informacije natančne, umestne, da so posredovane na način, ki ga medij zahteva. In pa da so relevantne. To se mi včasih zdi zelo problematično. Danes v poplavi informacij, ki jih dobivamo iz tisoč in enega možnega kanala, uporabnik, če obstaja nek povprečen uporabnik, ne zna nujno ločevati med oglasnim sporočilom, zavajajočim sporočilom ter novinarsko, tehtno in relevantno vsebino. Če je naš kanal družbeno omrežje, iz katerega navsezadnje dobivamo ogromen del informacij, se v šestih urah zvrsti ogromno oglasnih, zasebnih, čustvenih, prijateljskih in novinarskih sporočil. Težko je ločiti, katera so tista, ki bodo naši družbi nastavila pravo ogledalo.

Se vam zdijo problematični tudi algoritmi, saj posamezniku pokažejo samo tisto, kar ga zanima? Tako smo avtomatično izolirani od informacij, ki bi jih morda potrebovali, pa zanje sploh ne vemo.

Tako je, sporočila so tudi čedalje bolj omejena. Omrežja so lahko zelo privlačna, tudi mediji jih moramo znati zdravo vgraditi v svoj način funkcioniranja. Dobro se je zavedati, kaj z nami počnejo algoritmi: kaj nam posredujejo, po kakšnem ključu in predvsem s kakšnim namenom. Ti nameni so lahko diametralno nasprotni od novinarskih načel in profesionalnih standardov. Če je vodilo novinarstva družbeno dobro, javno poslanstvo (vsak novinar ima, hočeš nočeš, javno poslanstvo), je lahko to svetlobna leta od Facebookovih algoritmov. In njihovi nameni so lahko res daleč od teh, ki veljajo za novinarstvo.

Mirko Štular 5

Botrstvo je projekt, namenjen izboljšanju kakovosti življenja otrok in mladostnikov, ki prihajajo iz materialno in socialno šibkejših okolij. Pri projektu Val 202 z Zvezo prijateljev mladine Moste - Polje uspešno sodeluje že nekaj let, s pomočjo vašega poročanja je zveza zbrala ogromno denarja. Na takih konkretnih primerih se vidi, da vendarle ni tako utopično misliti, da novinarji spreminjamo svet?

Tega nikoli nisem in še danes ne želim razumeti kot utopijo. Marsikdaj marsikdo navaja, da je spreminjanje sveta samo še utopija in idealizem, vendar ni. Ne glede na vse dober novinar, dobro novinarstvo in dober medij še vedno sooblikujejo družbo. Predvsem tako, da ji postavljajo zrcalo, v katerem se odločevalci prepoznajo, in tako, da se daje težo stvarem, ki si to težo zaslužijo. Seveda tudi družbenim težavam. Včasih se je treba na posameznih segmentih angažirati tudi z razlogom, argumentacijo, da bomo na ta način poskušali zagotoviti vsaj enako dober, če ne boljši svet v prihodnosti. Včasih je dovolj že to, da ga ne bomo še dodatno zavozili.

Dobri novinarji so torej tisti, ki bodo spreminjali svet. Pa vendar ni tako lahko postati dober novinar.

Mladi si včasih rečejo: »Evo, doštudiral sem, to je to.« Ampak danes končati študij ni več tak gromozanski bavbav. Tudi psihološko je bilo študij drugače končati v 90. letih, saj je bilo vse skupaj vsaj videti zahtevnejše. Nočem biti krivičen do obstoječega sistema študija, ampak dejstvo je, da če se mladi sami ne zbudijo … Vedno pravim, da če ne brcneš, žoga ne odleti. Ne odleti. In takšen princip je bil, že ko sem jaz začel delati. Če se ne bi iz gole radovednosti prijavil na tisto presneto avdicijo, ker me je zanimalo, kako to izgleda pa koga vse bom tam srečal, se verjetno ne bi zgodilo, kar se je, in ne bi bil, kjer sem. Malo več korajže, malo več odprtosti in, ja, tudi vztrajnosti.

Marsikdo pravi, da je danes težje dobiti zaposlitev, sploh v novinarstvu. Se strinjate?

Res je, da se je včasih službo hitreje dobilo, pa še to je posplošitev. So tudi primeri, ko so ljudje danes prišli na trg dela, pa so po dveh, treh letih dela v mediju dobili redno službo. Pa ne zato, ker bi se zgodil galaktični čudež, ampak zato, ker so tudi sami v pravem trenutku pristopili in bili pripravljeni sprejeti izziv, ki je bil prednje postavljen. Našli so svojo nišo, se prepoznali na nekem področju in nekaj dali od sebe. Brez tega službe ne bi dobili.

Tisti, ki so radovedni in preizkušajo nove stvari, že med študijem delajo. Večji problem pa je pri tistih, ki, kot pravite, ne brcnejo. Menite, da bi morala tu več narediti fakulteta?

Včasih tudi osebno mislim, da imam dodatno poslanstvo, ko predavam na fakulteti. Da mladim povem, da vrata tudi v najbolj zoprnih časih niso bila hermetično zaprta. Ne smete se predati malodušju. V preteklosti me je veliko študentov vprašalo, ali bo zanje sploh še kaj ostalo. Od novinarjev res ne pričakujem, da se bodo predali malodušju – vse prej kot to. Morda je treba dlje časa brcati, dlje časa trkati na vrata, poslati več sporočil, spoznati več ljudi. Potem pa študentom vrnem žogico in vprašam, koliko sporočil so v svojem življenju že poslali urednikom. Vsi si želijo delati. No, koliko pa ste storili za to? Vsi imamo javno objavljene naslove in številke, znajdite se. Če ne boste poskusili kontaktirati urednika, je verjetnost, da bo nekdo poiskal vas, neprimerljivo manjša. Nikar ne obupajte! Ne rečem, da je vse grozno lahko, ampak pomembno je, da ne vržete puške v koruzo.

Z današnjim porastom spleta rastejo tudi blogi, podkasti in podobne avtorske strani. Bi dijakom in študentom svetovali, naj tudi sami poizkusijo ustvariti nekaj svojega? Ali je bolje, da svoje mesto vztrajno iščejo pri že obstoječih medijih?

Te stvari se ne izključujejo. In tudi škodi zagotovo ne, če ustvarjate kaj svojega. Tudi če stran ne bo požela uspehov, jo lahko pošljete uredniku in rečete, poglejte, jaz pa tu že nekaj počnem. Tudi sam včasih dejansko dobim kakšno tako sporočilo. Pomembno se mi zdi, da nekdo dejansko nekaj vloži v svoje izdelke, pa čeprav bi bila stvar za nas na primer popolnoma nesprejemljiva. Ampak že to, da se je nekdo odločil delati podkast in da ima svojo vizijo, kako ga delati, čeprav je morda zgrešena, je za 99 odstotkov bolje od vseh ostalih, ki ne naredijo nič. To nam da vedeti, da si posameznik nekaj res želi in nekaj res poizkuša. Zame je to velik plus, tudi ko se določam, ali je to nekdo, ki bo morda obetaven profil. Se pa morate zavedati, da ni nujno, da vam bo to odprlo nebesa.

Mirko Štular 2

Mislim, da bi se moral vsak urednik odzvati na to, da je posameznik res zainteresiran. Verjemite mi, da si nezainteresiranih sodelavcev nihče ne želi. Vsakomur bi rekel, naj pokaže malo strasti oziroma zanimanja, to je največji plus. Kot urednik se najslabše odzovem na to, da nekdo nekaj bi, kaj, pa ne ve … Pomembna je samorefleksija, da veste, kaj vas vsaj približno veseli.

Tudi sami ste začeli že zelo zgodaj delati v novinarstvu. Pa ste že takrat želeli postati urednik? Voditelj?

Že v srednji šoli sem nekaj malega delal za novomeški radio. Preizkušal sem se, malo sem nos pomolil tja. Potem sem prišel študirat v Ljubljano staro grščino in novinarstvo, ker tistega leta nisem naredil sprejemnih izpitov za francoščino.

Ko sem slišal za avdicijo, me je strašno zanimalo, kako bo to izgledalo. Ko sem prišel na recepcijo, je bilo tam še eno dekle, pa sem si mislil, menda ne bova samo dva. Potem pa so naju prišli iskat in naju peljali v nabito polno avlo. Prijavljenih je bilo 350 ljudi, jaz pa sem mislil, da sva bila le dva. Imel sem neverjetno tremo, prebral sem tisti list in odšel. Rekel sem si, pozabi, da se je karkoli zgodilo, izmed 350 pa že ne boš izbran. In čez tri tedne, ko sem na zgodbo res že pozabil, sem dobil pošto. Najprej so me povabili v drugi krog, potem so nas petnajst razporedili. Dali so mi celo na izbiro, ali bi raje delal v informativnem programu ali na Valu 202.

Takrat še nisem vedel, kaj točno bi rad počel, bil sem le radoveden. Radio me je zanimal. Od začetka sem bil še zelo izgubljen, potem pa je bilo, kot bi hodil po živem pesku. Z vsako zadolžitvijo, ki sem jo dobil, sem bil bolj v radiu. Po pol leta mi je bilo popolnoma jasno, da je to zame to.

Katera vloga vam je še danes najbolj pri srcu?

Želel sem preizkusiti vse, kar se je dalo. Vleklo me je v vodenje, v čemer sem se kasneje lahko tudi preizkusil, po drugi strani pa mi je bila zelo blizu tudi novinarska vloga. Snemanje, delo na terenu, pogovori z ljudmi. Nikoli pa si nisem risal karierne poti. Pravzaprav dokler mi ni bilo ponujeno, nisem nikoli razmišljal o uredniških vlogah. Morda le malo prej, kot se je začelo nakazovati, da bi lahko prevzel kakšno takšno vlogo. Sicer pa nisem nikoli pomislil, da bi bil urednik, kaj šele odgovorni urednik. Mesto odgovornega urednika je bilo kot strela z jasnega.

Pa se je bilo težko posloviti od novinarskega dela in dela voditelja?

Moral sem se odločiti, ali sem mikrofone in teren pripravljen pustiti pri miru. In potem sem se, po zelo lepem novinarskem projektu, oddaji Sredi Evrope, ki je bila tudi nagrajena, odločil za to. Po eni strani se mi je bilo izjemno težko posloviti od vsega tega, po drugi strani pa sem videl nov izziv. Če ga ne bi, tudi ne bi sprejel te vloge. Še danes del novinarskega dela pogrešam. Se pa tega preprosto ne da kombinirati, bilo bi vsega preveč.

Če bi v nekaj besedah povzeli – kakšen bi moral biti novinar ali pa nekdo, ki se vpisuje na študij novinarstva?

Znanja o poslanstvu in etiki in tako naprej se da naučiti in priučiti. Katere pa so stvari, ki se jih ne da priučiti, a so zelo pomembne za novinarja?
Radovednost. Gotovo jih morajo stvari zanimati. Vem, da nas vse ne zanima enako in da nas kakšne stvari v življenju včasih tudi prav nič ne zanimajo. Da obstaja neko področje, ki te res zanima, pa bi moral biti predpogoj za to, da nekdo postane novinar.
Samoiniciativnost. V nekem trenutku se zgodi, da vas nihče ne vodi za roko. Nihče se ne bo z vami strašno ukvarjal pol leta zato, da boste vzcveteli. Treba se je biti sposoben samoangažirati.
Samorefleksivnost. Kaj to pomeni? Ali razmišljam o tem, kako funkcioniram, ali sem nekaj dobro naredil, ali sem boljši za kakšno drugo mesto? Skratka, znati je treba predelati stvari in o njih razmišljati. Slišati in videti, kaj se dogaja, in to predelati skozi svoj sistem. Imeti odnos do stvari. Ker če mi bo za vse na tem svetu čisto vseeno, ne vem, ali bom lahko kaj dobrega ustvaril.

Kaya Kamenarič

Fotografije: Rok dolenc

Vir: Kariernik 

 


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 25. marec 2019 | v kategoriji: FDV, Kariernik