[FDV KARIERNIK] Alma Redžić Selimović: »K uspehu zelo malo prispevajo institucije, zelo veliko pa ljudje.«


Alma Redžić Selimović je univerzitetna diplomirana kulturologinja in magistrica menedžmenta neprofitnih organizacij. Svoje znanje je izpopolnjevala tudi s študijem v Veliki Britaniji in Združenih državah Amerike. Že kot študentka je začela delati v neprofitnem zavodu Bunker, kjer se je kasneje tudi zaposlila. Sama zase pravi, da je kulturna producentka v najbolj klasičnem pomenu besede, saj ustvarja pogoje za optimalno delo ustvarjalcev. Najraje opravlja delo z ljudmi, saj tako spoznava izjemne in zanimive posameznike.

Bi lahko na kratko opisali svoje otroštvo in šolanje pred Fakulteto za družbene vede?

Sem iz Celja, iz blokovskega naselja. Hodila sem v IV. osnovno šolo oziroma takrat Osnovno šolo Ivana Kovačiča Efenke. To so bili še časi, ko smo se do osnovnih šol v svojih soseščinah sprehodili. Po končani osnovni šoli sem obiskovala Gimnazijo Lava, kjer sem bila tako imenovani jezikovni razred. Vzporedno z osnovno šolo in gimnazijo pa sem vseh dvanajst let obiskovala tudi glasbeno šolo (osnovno in srednjo). Bila sem klasičen otrok tistega časa – brezskrbnost, peš v šolo in iz nje, popoldanske aktivnosti, veliko prostega časa. Bili smo razmeroma neobremenjeni s prihodnostjo.

Prebrala sem, da ste se v času študija preživljali tudi s poučevanjem kitare. Imate še kakšne druge hobije?

Kitara pravzaprav ni bila moj hobi. Hodila sem namreč v glasbeno šolo in to, da otroci obiskujejo še eno dodatno šolo, je zanje v resnici delo. Sem jo pa imela rada. Tudi poučevanje kitare je bilo študentsko delo, ki sem ga imela izjemno rada. Trenutno pa ne bi rekla, da imam neke klasične hobije. Pod tem pojmom si predstavljam dejavnosti, ki jih opravljaš, ko si upokojen. Zelo rada kuham. Zelo rada hodim na kulturne prireditve, ampak je najbrž to deloma povezano tudi z mojim delom. Doma pa najraje berem ali gledam nadaljevanke.

Alma R. Selimovič 1

Po končani gimnaziji ste se odločili za študij kulturologije na Fakulteti za družbene vede. Zakaj?

Ker nisem našla svojega fokusa, v smislu, da bi vedela, kateri poklic želim opravljati. Ni me zanimalo nobeno specifično področje. Vedela sem, da me zanima družboslovje. Takrat se mi je zdelo, da je kulturologija dovolj širok študij, ki mi bo omogočil nadaljnje splošno izobraževanje, in da ne bo šolanje za poklic. Izkazalo se je, da se nisem motila. Sicer pa je bil takrat tak lep čas, ko smo se za študij odločali glede na svoje interese in ga nismo izbirali glede na to, ali bomo po diplomi zaposljivi ali ne.

Pa se vam zdi, da je študent kulturologije po zaključeni diplomi zaposljiv?

Zaposljivost se mi zdi neoliberalna kategorija. O sebi nisem nikoli razmišljala v smislu, ali sem zaposljiva ali ne. Menim pa, da so zaposljivi čisto vsi diplomanti kateregakoli študija, če si seveda sami želijo delati na tem področju. Vendar pa to, da si zaposljiv, ne bi smel biti cilj nikogar. Mladi v današnjem času težko razmišljate v kontekstu, zakaj obstajajo službe in kaj je zaposljivost. Delo postaja vedno bolj takšno, da ni tako zelo pomembno, kakšen poklic imaš, ampak to, da si radoveden, učljiv, da znaš kritično presojati informacije, da se znaš prilagajati različnim kontekstom in da si vešč pisanja, izražanja. Vse te veščine ti da tudi študij kulturologije.

Se vam zdi, da je bilo v vaših časih lažje dobiti delo, kot ga je sedaj?

Sama sem bila izjemno delovno aktivna že med študijem in to se mi je tudi obrestovalo. Vendar pa bi, če pogledam sistemsko, na vaše vprašanje odgovorila z absolutnim ja. Takrat je bilo vstopati na »trg delovne sile« (takrat mu seveda nismo rekli tako) absolutno lažje, kot je danes. Pripadam najbrž eni izmed zadnjih generacij, v kateri ima večina mojih bivših sošolcev službe. Že pri pet let mlajših od mene bi lahko opazili, da jih večina nima. Imajo sicer delo, ne pa nujno služb.

Na kakšen način pa ste se kulturološko udejstvovali v času študija?

V času študija sem delala v glasbenih šolah, ki so seveda tudi kulturne institucije. Že med študijem sem začela delati v Bunkerju. Tu sem ostala od študijskih let naprej. Kot sem že omenila, se mi je študentsko delo obrestovalo. Vendar mi je bilo pomembnejše od kulturološkega udejstvovanja to, kako sem preživljala prosti čas. Za razliko od današnjih študentov smo najbrž imeli mi izjemno veliko prostega časa, v katerem smo si lahko ogledali filme, viseli v Kinoteki, hodili na predstave, koncerte, in seveda smo imeli tudi čas, ko nismo počeli nič. Zelo pomembno se mi zdi, da imaš čas delati nič. Da lahko po ogledanih filmih in prebranih knjigah klepetaš o njih, se pogovarjaš, prepiraš. Da imaš prosti čas, za katerega se mi zdi, da ga je danes tako malo.

Kako je FDV prispeval k uspehu na vaši karierni poti?

Mislim, da k uspehu kogarkoli zelo malo prispevajo institucije, zelo veliko pa ljudje. Seveda je bil tudi FDV zelo pomemben, saj sem z njim pridobila formalno izobrazbo – na njem sem tudi magistrirala. Vendar pa se mi zdijo bolj pomembni nekateri posamezni ljudje na študiju, ki so me spodbudili k branju, razmišljanju, učenju. Izjemno pomembno je, da imaš v vsakem letniku vsaj enega ali dva ključna predavatelja ali mentorja, ki ti znata razpreti neko področje, ki ti da zanimanje in interes za tvoje življenje, in če nič drugega, vsaj neke metode razmišljanja.

Bi morda katerega od teh mentorjev še dodatno izpostavili?

Zame je bilo ključnih pet ljudi. V prvem letniku sta to bila Gregor Tomc, ki me je poučeval uvod v kulturologijo, in takrat še njegov asistent Peter Stanković. Bila sta ključna, saj sta nas v letniku predmetov, ki se začnejo z besedo »obča« in jih je težko vzljubiti, znala usmeriti k pravi literaturi in nas po srednji šoli, vsaj moja je bila zelo shematska in rigorozna, uvedla v študij, kjer sam brskaš po literaturi in se na predavanjih pogovarjaš. Sploh Stanković, ki se je že takrat ukvarjal s popularno glasbo in filmom, je bil zame ključen. Pomemben je bil Mitja Velikonja, saj mi je postavil kulturologijo na miselni zemljevid tega, kar je mene izjemno zanimalo, in se je tudi ukvarjal s temami, ki so me nagovorile. Ključna pa sta bila tudi Marjan Smrke in Aleš Črnič, ki sta nas poučevala primerjalno religiologijo in sociologijo religije. Tudi onadva sta nam dala temeljno znanje, obenem pa tudi kritičen uvid v aktualnost, kar je bilo zame izjemno pomembno. Do takrat smo bili navajeni, da smo pri vseh predmetih začeli pri predsokratikih in se nato mukoma približevali dvajsetemu stoletju. Ljudje, ki sem jih naštela, pa so nas znali uvesti v to, kako misliti sedanjost. Seveda sedanjost mislimo tudi skozi razumevanje preteklosti, vendar pa se mi zdi, da do takrat nisem dobro razumela, da se lahko z istimi ali drugačnimi orodji lotevamo tudi tega, kar se dogaja sedaj. Imeli smo še druge dobre profesorice in profesorje, a nekateri te pač nagovorijo v pravem času ali na pravi način.

Alma R. Selimovič 2

Magistrirali ste iz študija menedžmenta neprofitnih organizacij, imate pa tudi evropsko diplomo iz kulturnega menedžmenta. Kako vam povezava teh študijev pomaga pri delu?

Za menedžment neprofitnih organizacij sem se odločila, ker se mi je zdel še najbližji kulturnemu menedžmentu. Ta študij je bil ponovno uvod v neke splošne teme, kot sta ekonomija, kadrovski menedžment, in je bil pravzaprav bolj sprotna teoretizacija tega, kar sem že počela. Kar je bilo zanimivo in potrebno. Evropska diploma iz kulturnega menedžmenta pa je bila pomembna zaradi seznanitve z novimi kolegi in nekaterimi ključnimi strokovnjaki – zaradi mreženja. Močno mi je pomagala pri umeščanju znotraj mednarodnega prostora. Za razliko od mnogih imam sama rada formalno izobraževanje. Sploh zdaj, ko delam, se mi zdi, da je formalno izobraževanje tisto, kar ti da nek okvir in te prisili, da si vzameš čas, ki si ga v današnjem času sicer zelo težko jemljemo, obenem pa ti omogoča trening, kako iskati svojo pot znotraj neke že začrtane poti, kako utirati pot svoji misli znotraj miselnih shem drugih.

En semester ste študirali tudi v Veliki Britaniji …

Šlo je za program, ki sta ga sofinancirala British Council in Ministrstvo za kulturo. Za študij sem se odločila zato, ker takrat v Sloveniji ni bilo študija kulturnega menedžmenta. Bivanje in študiranje v Londonu je bilo super, saj britanski kulturni menedžment narekuje tempo evropskega kulturnega menedžmenta. Vsi principi v našem kontekstu niso uporabni, ampak lahko vsaj vidiš, kaj so ljudje že dognali, in ko to kritično ovrednotiš, spoznanja lahko uporabiš tudi pri svojem delu. Predvsem pa imaš pregled nad dogajanjem in uvid v sceno.

Kako se razlikuje študij v tujini od študija v Sloveniji?

Z Veliko Britanijo ne morem delati dobre primerjave, saj sem tam študirala le en semester. Sem pa kot Soroseva štipendistka eno leto študirala tudi v ZDA. Drugače je, vendar menim, da so vsi šolski sistemi narejeni na tak način, da mora vsak najti svojo pot skoznje in se odločiti, kaj je zanj koristno. Ni ga šolskega sistema, ki bi bil tako idealno nastavljen, da bi se mu lahko prepustil. Šolski sistem moraš jemati kot sistem, ki ga moraš upogniti v svoj prid.

Kakšno je bilo vaše življenje od diplome do danes?

Od moje diplome je 15 let. Edina bistvena sprememba je ta, da imam popolnoma drugačno strukturo življenja. Zame je prestop v delo pomenil tudi veliko izgubo časa, ki sem ga imela na razpolago prej, ko sem lahko počela nič. Zdaj se moram za ta čas boriti. Sicer pa imam službo, ki je izjemno povezana s tem, kar me zanima, in s tem, kar me veseli. Imam službo, ki je dinamična in se neprestano spreminja. Ne opažam radikalnega reza. O življenju ne razmišljam tako etapno.

Maja Pavlin

Fotografije: Rok Dolenc

Vir: FDV Kariernik


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 11. marec 2019 | v kategoriji: FDV, Kariernik