[FDV Alumni] Maja Dizdarević - študijska leta so bila krasna


Maja D_webMaja Dizdarević je diplomirala iz sociologije. Danes je vodja Kariernega centra Univerze v Ljubljani. Stoji za dejstvom, da se uspešna podjetja zavedajo, da jim uspeh kreirajo le najboljši in da je treba biti nenehno na preži za perspektivnimi kadri. Z ogromno volje, energije in motiviranostjo snuje s svojo ekipo vedno nove izvirne načine povezovanja študentov z zunanjim okoljem.

Katera je prva stvar, ki se vam prikrade v spomin, ko slišite ime Fakulteta za družbene vede?

Prva stvar – velika predavalnica 1. Prostor, ki mi je ponudil precej uporabnega strokovnega znanja in socialno mrežo, s katero še danes sodelujem. Na fakulteto imam lepe spomine.

Kako to, da ste se odločili za študij na Fakulteti za družbene vede?

Če sem iskrena, po naključju in tik pred rokom za oddajo vloge za vpis. Dolgo sem se odločala med  psihologijo, psihiatrijo, torej medicino, in defektologijo, na koncu pa – kot vidite – nisem izbrala nobene od teh. Ko sem bila že odločena, da se vpišem na defektologijo, sem si tik pred zdajci premislila, in sicer po nagradnem izletu, ki sem se ga udeležila kot zgledna prostovoljka. Tam sem spoznala udeleženko, defektologinjo, ki s svojim delom nikakor ni bila zadovoljna in je precej negodovala, tako da sem si na podlagi njene osebne izkušnje premislila. To je bila precej zaletava in prenagla odločitev, ampak je danes ne obžalujem. Šla sem naprej v akcijo in iskala nove alternativne možnosti. Na zadnji dan roka za vpis sem ob temeljitem pregledovanju vseh virov informacij o študiju (teh je bilo takrat precej manj kot danes) zasledila študij sociologije, kadrovskega medežmenta, in me je že takoj pritegnil program, predmeti in način dela. Sploh nisem poizvedovala dalje.

Kaj ste želeli biti na začetku študijske poti?

Na začetku študija sem se bolj kot s tem, s čim se želim ukvarjati po študiju, ukvarjala s prilagajanjem  na novo učno okolje. Preskok iz srednje šole na fakulteto je kar precejšen. Prilagoditi se je bilo  potrebno na nove zahteve, način študija in študentsko življenje. Osebno nisem takrat poznala nikogar iz višjih letnikov, ki bi mi lahko kaj praktično svetoval, pa tudi tutorjev še ni bilo. Iz letnika v letnik, ko sem se tudi bolj seznanjala s stroko, sem si želela delati na področju razvoja kadrov in s talenti.

Maja D_3Kakšna študentka ste bili?

Po ocenah sploh nisem izstopala, bila pa sem radovedna in tipično imela lepe ocene pri predmetih, ki so me zanimali. Učenje na pamet mi ni šlo. Rada sem delala v timu, pripravljala seminarske in druge naloge, super pa so mi bila predavanja, vaje, ki so vključevala diskusijo, refleksijo pridobljenega znanja in njegovo umestitev v kontekst, aktualno družbeno dogajanje ipd.

Kakšno pa je bilo vaše obštudijsko življenje?

Bila sem kar aktivna, seveda med izpitnimi obdobji nekoliko manj. Nikoli ni bilo dolgčas. Vključevala sem se v različne obštudijske dejavnosti, sodelovala v Društvu študentov kadrovskega menedžmenta, pomagala pri organizaciji dogodkov. Ko mi je čas dopuščal, sem opravljala študentsko delo. Veliko sem delala, ker sem želela zaslužiti lasten denar in postati čim bolj neodvisna od staršev. Privarčevala kljub temu nisem ničesar, sem si pa lahko veliko privoščila (smeh).

Kako gledate na študijska leta? Bi kaj spremenili?

Študijska leta so bila krasna. Resnično drži, ko pravijo, da je to eno najlepših obdobij. Kaj bi spremenila – šla bi na študijsko izmenjavo Erasmus in prakso v tujino in bila bi bolj pogumna pri nagovarjanju potencialnih delodajalcev o možnostih sodelovanja. Bila sem popolnoma »lesena« in sploh nisem vedela, kako naj pristopim do njih in se dogovorim za prakso na svojem področju. To resnično obžalujem.

Kako bi na kratko opisali svojo pot od diplome pa do danes?

Vse od diplome po starem programu sem zaposlena na Univerzi v Ljubljani in sem že od samega  začetka vključena v razvoj kariernih centrov, nekaj časa tudi v tutorstvo in koordinacijo projekta  Leonardo da Vinci za brezposelne diplomante. Od leta 2010 koordiniram projekte v podporo razvoja kariernih centrov, ki se financirajo iz evropskih sredstev. Njihova vrednost skupaj samo na ljubljanski univerzi je znašala več kot milijon evrov in pol. Sem tudi aktivna članica več strokovnih društev za karierno orientacijo in kadrovsko dejavnost ter članica nacionalne strokovne delovne skupine za karierno orientacijo. Izzivov ne manjka.

Vodite Karierni center Univerze v Ljubljani. Kako vidite svojo vlogo?

Gre za precejšnjo odgovornost in hkrati priložnost, da lahko vplivam na razvoj po mojem mnenju ene od najbolj ključnih storitev za študente. Bolj kot kdajkoli prej je pomembno, da zna posameznik v 21. stoletju voditi svojo lastno kariero – da spoznava lastne interese in kompetence, pridobiva dodatna znanja in izkušnje, se povezuje s pravimi ljudmi, pozna strategije iskanja zaposlitve, zaposlitvene možnosti idr.

Kako poteka vaše delo?

Moj delovnik je enoizmenski in se redko zaključi po osmih urah; odvisno od aktualnih projektov, na katerih delamo. Nikoli ni dolgčas, veliko je dinamike, dela se na različnih lokacijah, z različnimi ljudmi, zasebnimi in javnimi institucijami, v domačem in mednarodnem okolju.

Maja D_1Kaj bi bil za vas največji karierni izziv?

Delo s človeškimi viri v gospodarstvu.

Na kateri dosežek ste najbolj ponosni?

Na karierne centre (smeh). Včasih so govorili, da je karierni center luksuz, ki ga niti ne potrebujemo. Vložene je bilo veliko energije, dokazovanj in osebnih odrekanj, da smo zdaj tam, kje smo. Nas pa čaka še veliko dela.

Kako je FDV prispeval k vašemu uspehu na karierni poti?

Na FDV-ju sem spoznala svojega delodajalca in pridobila določena znanja, ki jih tudi danes  uporabljam pri svojem delu.

Kaj bi svetovali FDV-jevcem ali pa tistim, ki se šele odločajo za študij na FDV?

Naj izberejo študij, ki jih veseli, v času študija pa naj vse svoje moči usmerijo tudi v pridobivanje dodatnih znanj in izkušenj, doma in v tujini. Možnosti in podpore imajo več kot katerakoli generacija pred njimi. Naj jih izkoristijo.

Nam za konec zaupate še kakšno anekdoto iz študijskih let?

Uf, anekdot je veliko. Če sem iskrena, tistih, ki so mi najprej padle na pamet, ne bom navedla. Se bom avtocenzurirala. Tiste druge pa bi lahko izpadle precej dolgočasne, ker mislim, da v ničemer posebej ne izstopajo v primerjavi z anekdotami mojih vrstnikov.

Katarina Plantosar

Vir: FDV Kariernik

Fotografije: Maruša Mlekuž
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 06. september 2016 | v kategoriji: Alumni