[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma


Zavest, da smo nič, če nismo ljudje ...

V teh časih, ko smo se vsi razkropili po svojih domovanjih, ko sta se tesnoba in panika zaradi koronavirusa povečali do neznosnosti in ko vlogo urejevalca socialnih odnosov prevzemajo državni aparati nadzora, sem se spet spomnila Immanuela Wallersteina in njegovih predvidevanj kriznih in kaotičih družbenih razmer, ki jih je že leta 1998 zapisal v eseju Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja. Takole pravi Wallerstein: »Živimo v času prehoda iz obstoječega svetovnega sistema, kapitalističnega svetovnega gospodarstva, v drug svetovni sistem ali sisteme. Ne vemo, ali bo to sprememba na boljše ali na slabše. Vemo pa, da bo to obdobje težko za vse. To bo čas spopadov in vse hujših neredov ter tistega, v čemer bodo številni videli zlom moralnih sistemov.« (Wallerstein, 199: 32).

Poleg ekonomskih neravnovesij je po njegovem mnenju hud krizni dejavnik krivulja izčrpavanja možnosti za preživetje. Osrednji krizni dejavnik, »ki se bo v naslednjih desetletjih še stopnjeval«, pa so po njegovem mnenju etnični konflikti, ki »niso nikakršen ostanek, ampak pojav, ki ga je ustvaril moderni svetovni sistem« (ibid: 47). Napovedal je kakih 50 let kriznih in kaotičnih družbenih razmer. Nismo ga poslušali in nismo ga slišali. Pred dvema desetletjema se nam je zdel še preveč utopično apokaliptičen. Danes pa smo že zelo daleč v svetu, ki ga je predvidel.

Kaj ni tale kaotični čas pravšnji za samoprevpraševanje in analizo sodobnega sveta, ko sedimo vsak na svojem in lahko drugače mislimo družbo in skupno? Da se prevprašamo, kako se razumno in etično odgovorno odzvati na te krize, predvsem pa, kako ob tem očuvati lastno človeško dostojanstvo in dostojanstvo drugih ljudi, s katerimi smo življenjsko povezani. Lahko preverimo, ali smo sploh še sposobni kritične analize družbenih razmer, ali smo sposobni delovati kot  skupnost.

Se vam ne zdi, da smo se tudi sociologi_nje oziroma družboslovci_vke na FDV individualizirali in samocenzurarali v kritični refleksiji sodobnih družbenih razmer do te mere, da smo postali povsem obrobni in družbeno neslišni. Verjemite, da vem, o čem govorim. Na FDV sem prišla leta 1971 s  Filozofske fakultete. To je bil čas študentskih gibanj, novih družbenih gibanj. Filozofsko fakulteto so zasedli študetje_tke z odprtimi katedrami, diskusijami. Tedanja FSPN pa je bila še obrobna »politično korektna« fakulteta. Vendar se je v nekaj letih razvila v osrednjo družboslovno institucijo, ki je navznoter delovala kot povezana skupnost in je imela status  verodostojne in spoštovane institucije tudi v širši družbi.

Kdaj je ta skupnost razpadla? V zadnjih dvajsetih letih, kot mnogo naših socialnih vezi. Vsekakor je bil neki prelomni simbolni trenutek uvedba bolonjske reforme v pedagoškem procesu in borba za Sicrisove točke in citate v raziskovalnem procesu. Fakulteta se je počasi preobrazila v »akademsko podjetje«, kjer smo si postali tekmeci za pedagoške ure, točke, citate, kjer nekateri za svoje cilje uporabljajo vsa sredstva, včasih na robu zakona, vsekakor pa na robu morale. Drugi pa so malodušni in so utihnili zaradi varovanja svojega položaja  in službe.

Živimo v negotovem kozmosu, vendar prav ta negotovost omogoča ustvarjalnost. Tu naš potencial nima meja. Vendar, kot pravi Wallerstein, »ustvarjalnost ni nujno ali vselej pozitivna, kot tudi ne prisila napredka« (ibid. 68). Predvsem pa ni samo po sebi moralno dobro. Ustvarjalnost vsebuje tako možnost dobrega kot zlega.

Tu se spomnim Theodorja Adorna, čigar kritični družbeni teksti so nam bili v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja tak navdih za teorijo in prakso. V tekstu Minima Moralia je med drugim napisal, da »napačnega življenja ni mogoče živeti pravilno« (Es gibt kein richtiges Leben im falschen.) (Adorno, 1997). Tega stavka vsekakor ne smemo razumeti kot izgovor za konformistično vztrajanje pri »napačnem«, tj. v razmerah, kjer vlada nečlovečnost, prav tako ne za oklepanje zastarelih predstav o zgolj individualni naravi pravšnjega oz. dobrega, temveč prav nasprotno, kot poziv za skupen napor za spreminjanje sveta v takšnega, ki bo omogočal in spoštoval človečnost.

Tudi Adorno se je zavedal težav pri iskanju pravšnjega življenja v okviru sveta, ki je zasnovan na neenakosti in izkoriščanju. Pa vendarle ni obupal nad možnostjo moralne drže in ustvarjanju drugačnih družbenih razmer. O etičnem ravnanju oz. o dobrem in napačnem življenju lahko smiselno govorimo le v povezavi z medčloveškimi, družbenimi odnosi, saj sta človek sam zase, pa tudi njegovo življenja samo zase le prazni abstrakciji.

Zakaj to poudarjam? Ker nenehno poslušam po medijih navodila Kriznega štaba, kako moramo vzpostaviti socialno distanco. Dragi moji, vzpostaviti moramo fizično distanco, ohranjati pa moramo socialno bližino na vse možne in dovoljene načine. Krizne razmere označujejo stanje sveta. Svet pa ni nekaj, kar bi bilo zunaj nas, oz. mi nismo preprosto »v njem«, temveč svet »leži med nami«, ljudmi, mi pa nosimo svet v tej vmesnosti, kot je govorila Hanna Arendt (1960: 6/7). Vmesnost je temelj človečnosti; so-delovanja, so-čutenja, solidarnosti. V taki globalni krizi, s kakršno se danes soočamo, je nevarno prav to, da se »vmesnost«, ki nosi naš življenjski svet, hitro oža in ruši. Takšno zoževanje vmesnosti pomeni zoževanje sveta, s tem pa tudi zoževanje nas samih v svoji človečnosti. In danes se nam vsiljuje prav takšno zoževanje življenjskega sveta ljudi.

Zoževanje polja vmesnosti, socialnosti lahko vodi v erozijo človečnosti, v socialno pandemijo, ki smo ji pravzaprav priča že zadnjih dvajset let in je lahko hujša kot fizična pandemija. Ta pandemija se počasi širi v vse pore naših življenj, ne da bi se tega zares zavedali. Ne opazimo tega, ker ne vodi v fizično smrt, vodi pa v počasno umiranje naših odnosov, skupnosti, bližine. Zdi se, kot da človeški svet razpada v množico čedalje bolj ločenih in vase stisnjenih posameznikov_nic, ki občutijo svet predvsem kot razmere, ki jih mora vsak sam_a »obvladati« ali se jih »varovati«,  zato, da bi preživeli brez tegob, ne pa kot bitja, s katerimi vzpostavljamo vmesnost. To vodi v nujno instrumentalizacijo drugih ljudi za svoje »namene«. Vsaj od Kanta dalje pa nam je znano, da instrumentalizacija človeka v jedru ukinja sleherno človečnost in nas pripravlja na sprejemanje kakršnekoli že nečloveškosti. In ko sem že pri Kantu, je zdaj bolj kot kdaj koli aktualna njegova misel o »enem človeštvu«.

Razmere, kjer se neločljivo prepletajo individualne, lokalne, nacionalne in nadnacionalne krize, terjajo od nas dejaven in skupnostni odnos do sveta, utemeljen na medsebojni pomoči, solidarnosti in prijateljstvu, ne pa umikanje od sveta v molčečo zasebnost.

Živimo v nepopolnem svetu, ki bo zato vselej nepopoln. Vendar še zdaleč nismo nemočni pred to realnostjo. Lahko povečamo spoznanje o njem. Zato pa moramo razmišljati drug z drugim, dobiti znanje drug od drugega. Celo tedaj, ko smo zaradi fizičnih razlogov prisiljeni preživljati svoje dneve v fizični ločenosti od drugih ljudi, bi morali biti pripravljeni »deliti svet« z drugimi, izmenjavati svoje izkušnje, si izkazovati čustva in po svojih močeh pomagati drug drugemu. Če je kaj pomembno v tem času, če kaj pozitivnega lahko izvlečemo iz tega časa, je razmislek o tem, kako na novo vzpostaviti vmesnost, socialnost, skupnost, človečnost – kjerkoli smo in delujemo. In to je izziv tega časa za prihodnost. Če parafraziramo Wallersteina: Svet leta 2050 bo tak, kakršnega bomo naredili danes. To daje povsem prosto pot naši ustvarjalnosti, predanosti, človečnosti.

 

Literatura:

Adorno, Theodor, W. (1997): Minima Moralia. Gesammelte Schriften 4, Frankfurt/M.

Arendt, Hannah (1960): Von der Menschlichkeit in finsterer Zeiten. München, Piper & Co.

Wallerstein, Immanuel (1999): Utopistike ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja. Ljubljana, *cf.

 

 

V Ljubljani, 20. marec 2020                                                                     Mirjana Ule


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 24. marec 2020 | v kategoriji: FDV