Družboslovna misel: Pismo iz Vuhana – Vsaka kriza je priložnost za izboljšave
Ko smo bili nazadnje s študenti v razredu smo skupaj razmišljali, kaj bo spremenil Covid-19, kaj bo prinesel slabega, pa tudi kaj bo prinesel dobrega. Imeli so veliko idej. Dva tedna karantene mi je od tedaj minilo v hipu. Popoln preklop na delo na daljavo se je zgodil v trenutku, pridružilo se mu je še več eksperimentiranja z novimi orodji, vrsta virtualnih sestankov, brainstormingov, iskanja operativnih rešitev, še bolj polni poštni predali in telefoni ter zgoščeni stiki vseh partnerjev. In neprestano pozorno spremljanje resnih in tragičnih novic in odzivov. Pa skrbi drug za drugega, preverjanja, kje si lahko pomagamo, kje lahko preprečimo škodo, kje lahko kaj izboljšamo. A nešteto stvari me je v tej težki situaciji tudi razveselilo. Trije otroci, ki so vsak dan nadobudno čakali na svoje nove naloge in mi ob odmorih in večerih (tudi na pobudo svojih učiteljev) priredili predstave, ki so me pognale v solze in smeh. Odzivnost študentov, ki so takoj sprejeli spremenjene načine dela in predano sodelovali. Kopica novih idej, njihovih ambicij, načrtov za delo po krizi. Pa vsi zamudniki, ki so se zdaj spomnili dokončati svoje stare študijske obveznosti in ki morda mislijo, da imamo zdaj neskončno časa in se morda utapljamo v brezdelju. Posebno veselje so mi dali številni alumni, posebej »ešjevci« in »mednarodniki« v poslu, s katerimi pripravljam študijske primere in obiske, ki so se takoj odzvali tudi v novih razmerah, pokazali prilagodljivost, hitro in analitično spremljanje globalnih razmer, pa tudi zadovoljstvo, da zdaj njihovo znanje in delo dobiva novo vrednost; diplomacija dnevno rešuje življenja, osebne in družinske preživitvene stiske, pristna partnerstva in mreže zmanjšujejo tveganja, pospešujejo procese in prihranijo velike stroške. To, da znajo graditi odnose na razdaljo že od prej, jim zdaj zelo pomaga in je njihova velika prednost. Naprej teče delo na projektih, a stiki s podjetji so šele pozno popoldne, ko jim minejo vsi krizni sestanki. Vzpostavljeni poslovni ekosistemi si še bolj intenzivno kot kadarkoli prej delijo dobrih prakse. Veliko podjetij ravna družbeno odgovorno, do zaposlenih, do potrošnikov, do družbe. Zberejo vse svoje vire in znanje, sami ustvarjajo zaščitno opremo, donirajo. Razvijajo rešitve, tudi respiratorje. Na novo zbirajo podatke, ustvarjajo aplikacije, analizirajo. Mnogi iz digitalnih panog delijo nova znanja in storitve po nižji ceni ali celo brezplačno. Veliko se jih povezuje tudi z namenom, da skupaj razkrinkajo slabe prakse, poskuse goljufij ali izčrpavanja. Njihovi delovniki so dolgi. Veliko lahko naredimo, moramo, mi pravijo. Zdaj se pokažejo pravi odnosi, zdaj se zares preverja družbena odgovornost, zdaj se na novo gradijo partnerstva, ki se v dobrih časih ne pozabijo. Po tej krizi bo drugače, morali bomo biti še boljši, zares moramo razmisliti, v čem bo naša vrednost …
In konec tedna prispe tudi sporočilo iz Vuhana. Od konca decembra sem čakala na odgovore, kako se soočajo s krizo. Chunjiao, prijateljica in profesorica mednarodne ekonomije, pri kateri sem pred leti gostovala, tokrat najprej sama sočutno prične z zanimanjem, kako smo, kako bo z Evropo, a takoj nadaljuje z valom navdušenja, da ni več novih primerov, da smejo iz stanovanja in da z 8. aprilom spet vstopajo v življenje. Vuhan bo spet »odklenjen«! Ni bilo lahko, ne bo tako kakor prej, za njimi je mnogo razmisleka o krizi. Razmisleka, kako živeti, kako učiti, kako naprej. In končno gredo naprej, z mnogo upanja. Vuhan je boljši, kot je bil, mi pravi, mi smo boljši, bolj vemo, kaj je v življenju pomembno. Kitajci bomo boljši.
Bo tudi Evropa? So se res meje vrnile nazaj? Kako je s štirimi svobodami, z odnosi med državami? Kako teče trgovina? Bo kriza res zamajala temelje, na katerih je bila EU zgrajena? Zna Evropa res reševati krize drugače? Če se niso uspele povezati v prepoznavanju tveganj, se bodo vsaj v odzivu nanje? Če še niso uspele zgraditi digitalne unije, bodo vsaj uspele uporabiti tehnologijo za boljši odziv? In evro? … Med vrsticami mi zastavlja kup vprašanj, na katera ta hip mnogi iščemo vprašanja ne le v Evropi, ampak po celem svetu.
Veliko izzivov nas čaka med krizo, še bistveno več pa po krizi, ko se bomo spet lahko srečevali in reševali probleme. Veliko zahtevnih odločitev nas čaka, veliko izbir. A ustvarjamo lahko že sedaj. Ne zamudimo priložnosti za razmislek in dejanja, kako lahko pomagamo drugim, našim študentom do dobrega znanja, da bodo znali do zaslužka, do prihranka časa ali stroškov, do veselja in radosti do življenja. Skratka, ne zamudimo te krize za novo učenje in izboljšave.
Andreja Jaklič
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 07. april 2020 | v kategoriji: FDV