[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma

Tisto, kar v sedanji krizi posebej pade v oči, je oblikovanje politik popolnega nadzora nad prebivalstvom s ciljem učinkovitega omejevanja širjenja novega korona virusa. Razmišljanje o strogem nadzoru prebivalstva, ki se tudi kot nekakšen virus širi med državami, je deloma morda res mogoče postaviti v kontekst frustracij nad nedisciplino prebivalcev. Kajti če bi vsakega med nami, ki bi za preveč metrov zapustil svoje stanovanje, telefon opozoril, da naj se vrnemo domov ali pa nam bo država kar prek telefona izstavila kazen – in to je, kot vemo, že izvedljivo – učinkoviteje res ne gre. Prištejmo zraven še nadzor nad mediji, izobraževalnim sistemom in dobimo zmagovito formulo popolnega nadzora, ki ne bo nujno omejen samo na čas krize in ne nujno samo na države, ki tak nadzor že prakticirajo.

Bodo torej države, ki bodo sposobne takega nadzora nad svojimi prebivalci, zmagovalke pandemije? Da se tehnologijam, ki omogočajo nadzor vseh nas, ne nameravajo odreči, je jasno. Gledano širše, pa so lahko samo poraženke. Uporaba tehnologij nadzora je lahko atraktivna za sedanje in bodoče politike, željne perpetuacije svoje moči. Vendar je ta del drugega problema, ki je precej večji od tega, s katerim se soočamo danes. Zaradi globalizacije je sodobni svet namreč preveč kompleksen. Države ne bodo zaposlene zgolj z razvijanjem aplikacij, s katerimi nas bodo nadzorovale. Od nekod bodo morale črpati sredstva za svoj obstoj, saj bodo zanj morale nahraniti svoje državljane in jim omogočiti delo. Zato bodo njihova pričakovanja do mednarodne skupnosti različna. Država z več kot milijardo prebivalci ima bistveno večje potrebe kot država s sto milijoni prebivalcev ali država z desetimi milijoni prebivalcev, skupno pa nas je na enem planetu skorajda 8 milijard. Države – oz. natančneje rečeno, politične elite, ki jih vodijo – bodo svojo kredibilnost še naprej merile v gospodarski rasti, ker drugače niti ne znajo niti nočejo: vladanje namreč ni poceni in zanj je treba zagotoviti stalen dotok denarja.

Toda te politične elite imajo velik problem, saj svojo ceno izstavlja tudi okolje. Trenutni domet multilateralizma in dejanska implementacija mednarodne okoljske zakonodaje ter političnih zavez ne obetata, da bi države skupaj in radikalno spremenile svoje potrebe ter zahteve do okolja in naravnih virov. Če želijo preživeti, bodo države morale malikovanje gospodarske rasti vse bolj soočati z nezadostnim mednarodnim varovanjem okolja; z učinki podnebnih sprememb, z naravnimi katastrofami in celo čisto 'vsakodnevnimi' okoljskimi problemi, ki jih čedalje težje obvladujejo, mi, prebivalci, pa čedalje bolj čutimo, kot je denimo zrak, ki ga dihamo. Zaradi korona virusov (torej ne samo tega, s katerim se soočamo danes) bodo države morale odločno razreševati tudi pojave, ki so neposredno povezani z mednarodnim varovanjem okolja, kot je revščina. Ta je namreč – ne enkrat – bila in utegne biti vzrok pandemij. Pogosto umivanje rok je sicer koristno, a kaj, ko tretjina prebivalcev tega planeta nima te možnosti. Število registriranih okuženih z novim korona virusom bo v času objave tega prispevka najverjetneje zelo blizu milijona. Ta številka je strašna, vendar zbledi ob številki 821 milijonov tistih, ki trpijo zaradi neke druge 'okužbe' – lačni so. Več kot bo neenakosti, manj bo medsebojne solidarnosti, več bo manifestacij nestrpnosti do sočloveka in v končni fazi do režima, takšnega ali drugačnega, ki tega stanja ne bo več sposoben obvladovati.

Se sliši apokaliptično? Morda. A spomnimo se dejavnikov, ki so prispevali k začetku druge svetovne vojne. Ideja, ki je ljudem takrat, v hudih kriznih časih v času revščine, ponujala prihodnost, je bila katastrofalna za človeštvo. Te napake ne smemo ponoviti, saj danes vemo nekaj, česar v tridesetih letih prejšnjega stoletja naši predniki niso vedeli. Kdor danes upa, da je nadzor prebivalstva (totalitarizem, tokrat v bolj sofisticirani, tehnološko razvitejši obliki) spet tista 'prava ideja' za prihodnost človeštva, se moti. Danes vemo, da je neustrezno ravnanje z okoljem tisto, ki lahko vodi do nestabilnosti v mednarodni skupnosti, v končni fazi pa celo do tega, kar se je v človeški zgodovini že zgodilo: propada civilizacije. Kljub temu opozorilo narave, da za svoj obstoj ne rabi človeka, le redko pride na naslovnice medijev. Države so zaradi interesa po (neskončni) gospodarski rasti pripravljene tvegati še naprej. Norma trajnostnega razvoja, tega minimalnega političnega konsenza o prihodnosti odnosa med gospodarstvom in okoljem, kot se zdi, še dolgo ne bo ponotranjena.

Nauk novega korona virusa je za Slovenijo (in ne samo zanjo) zato naslednji. Ko se virus 'umakne', nam mora biti v opomin, ne v spomin. Ne pomeni prebuditve iz nočne more in vračanje v stare tirnice, ne pomeni v nedogled ohranjati oblike nadzora nad prebivalstvom. Je predvsem opozorilo na posledice, ki jih lahko prinesejo naravni procesi za človeško družbo, in kako se soočiti z njimi pri vladanju. To je še toliko bolj pomembno, ker živimo v državi z naravnimi danostmi, ki nam jih lahko zavida 90 odstotkov vseh držav sveta. Imamo npr. širok dostop do pitne vode. Pravica do pitne vode je kot netržna kategorija zapisana v slovensko ustavo. Prepoznana je kot temeljna človekova pravica. Pravico do vode je, resda šele po peticiji, ki jo je podpisalo skoraj dva milijona državljanov Evropske unije, prepoznala celo Evropska komisija. Kljub temu v praksi voda ni več dobrina, do katere ima pravico vse človeštvo – zanjo se tekmuje in se bo tekmovalo na borzah. Na papirju zapisane pravice je treba postaviti v ta kontekst. Okoljskih tem, ki neposredno ogrožajo naše pravice, za katere smo mislili, da so same po sebi umevne, je še več. Pravica do hrane je temeljna človekova pravica. Dejstvo, da je ne uživamo po celem svetu, je treba pripisati tudi podnebnim spremembam – ki jih povzroča ta isti človek.

Sedanji vzorci vladanja, kjer bomo obstoj politične opcije – demokratične ali avtoritarne – merili v njeni sposobnosti zagotavljati gospodarsko rast, ki tako ali tako nikoli ne nagradi vseh državljanov enako, za spreminjajoče se naravno okolje ne bodo več sprejemljivi. Volivci bodo morali imeti svobodo in možnost nagrajevati ideje za dostojno in vzdržno življenje, ne mehanizmov stabilnosti političnega sistema, ne zgodovinskih zaslug, ne političnih spinov, ne diskvalifikacij drugače mislečih. Tudi vse našteto nagrajuje zgolj 'zaslužne' posameznike, ne družbe kot celote. Družbenim omrežjem in neposrednim televizijskim prenosom tiskovnih konferenc, ki hočeš nočeš ponujajo platformo za manipulacijo z javnostjo in teorije zarote, bo treba obrniti hrbet in se vrniti k neposrednim stikom, srečanji z osebami, ki imajo kaj povedati, v živo. Novi korona virus in okolje so teme, ki posameznika še posebej prizadenejo. Zato ni nepomembno, kdo je sogovornik v živo – redko je to lahko politik, pogosteje strokovnjak. Slovenija ima kvalitetne, a tako zelo omejene človeške vire, da lahko dela samo kot celota; v dobro družbe  mora vključiti vse, ki lahko prispevajo k njeni trdoživosti in iskati rešitve za vse, ne samo za 'naše'. To je zgodba prihodnosti. Da gre za pisanje nove zgodbe, bo, povedano drugače, jasno takrat, ko bo štela vsebina ideje, ponujene v lastništvo celotni družbi, ne pa njeno patentiranje ali celo prisvojitev zato, da bo zlorabljena za zasledovanje partikularnih ciljev; na račun sodržavljanov, v imenu 'demokratičnih norm', s katerimi vsak, tudi avtokrat, utemeljuje oblast, ter na račun mednarodne skupnosti kot celote, v kateri ravno zgodba z novim korona virusom pokaže, kako je videti  svet, ko  tehnološko napredne države 'rešujejo krizo' izključno skozi realizacijo lastnih interesov.

Novi korona virus je zgodba, ki zaseda naslovnice. Čedalje obsežnejše oblike nadzora nas, posameznikov, invazija v našo zasebnost je zgodba, za katero si bodo politične elite prizadevale, da je ne bo na naslovnicah, še posebej ne, če bodo svojim državljanom zagotovili delo in kruh. Tisto, pred čimer si vsi skupaj na tem planetu preveč zatiskamo oči, pa je dejstvo, da ob takih, preživetih vzorcih vladanja, ki ne upoštevajo niti osnovne spoštljivosti do okolja, slednje človeštvu ne daje in ne bo dalo nobenih možnosti.