[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma


Ali je lahko virus naš odrešenik?

V zadnjih tednih se je spremenilo to, kar v svojem okolju vidimo, slišimo, česar se lahko dotikamo. To, kar se je do nedavnega zdelo nemogoče, se dogaja. V gospodarstvu in družbi. Globalno gospodarstvo se v veliki meri ustavlja. Mnoge skrbi, kako bodo spremembe vplivale na njihovo prihodnost. Pandemijo koronavirusa spremljajo različne interpretacije tega, kaj se nam dogaja in kar se še lahko zgodi.

Del razmislekov je črnogledih, utemeljenih na strahu. Če se je ustavilo gospodarsko delovanje, če smo čez noč izgubili večino osebnih stikov, mnogi tudi službe in zdravje, ali je možno, da bomo (vsi ali del nas, npr. starejši, socialno in ekonomski marginalizirani ...) izgubili tudi druge vidike normalnega življenja in to za dalj časa? Ali za vedno? Distopije gradijo na nekaterih dejstvih in na obstoječi in pričakovani negotovosti. Prva je zdravstvena negotovost. Tudi stokovnjaki pravijo, da o virusu in bolezni, ki jo povzroča, ne vejo (še) veliko, kar povzroča nelagodje, strah ter manj ali bolj pesimistične napovedi in ugibanja. Druge so ekonomske in socialne negotovosti. Pri izpostavljenosti razširjanju virusa in njegovih posledicah obstajajo velike razlike glede na skupinske in osebne lastnosti ljudi.  Tisti, ki živijo v državah z urejenimi sistemi socialne in zdravstvene oskrbe, v urejenih osebnih okoliščinah, so tehnološko opremljeni, imajo dostop do hrane, nimajo stanovanjskih težav in skrbi za dolgoročne vire preživetja, zlahka ekonomsko in psihološko amortizirajo nastalo situacijo, ker jih eksistenčno ne ogroža. Popolnoma drugačen je položaj in odziv tistih, ki se soočajo s pomankanjem na kateremkoli ali več omenjenih področij. Podaljšanje krize bo zaostrilo najprej njihova tveganja, posledično pa tudi tveganja v njihovih skupnosti.

Drugi del razmislekov so utopije – “kritike obstoječega, v luči možnega”, kot jih je opredelil A. Gorz. Premisleki o graditvi boljše družbe in ekonomije, ki zmanjšuje socialne neenakosti in večini zagotavlja spodobne življenjske razmere, so utemeljeni na predpostavki, da je velika in nepričakovana kriza trenutek, ko so možne velike spremembe na bolje. Tudi ti premisleki gradijo na nekaterih dejstvih in nekaterih predpostavkah. Odzivi mnogih  svetovnih vlad na negativne posledice ekonomske krize (povzročene s pandemijo) prijetno presenečajo in nekaterim vlivajo optimizem, da bi bilo možno (ponovno) izgraditi sistem, podoben “zlatemu obdobju” povojnega kapitalizma (in socializma), ko sta dobrobit in blaginja večine bili pomemben cilj ekonomskih politik. Utopične napovedi računajo na možnost, da kriza spodbudi obračanje ekonomskega razvoja k dužbeni solidarnosti in pravičnosti, večji skrbi za okolje in trajnostni razvoj.

Obema vrstama interpretacij je skupno precenjevanje vpliva pandemije na globalno ekonomsko prihodnost glede na sedanje stanje in predvideno trajanje ter obseg pandemije.

Da bi ocenili, kakšne so možne posledice in vpliv pandemije koronavirusa na ekonomsko prihodnost, moramo razumeti, v kakšni ekonomski situaciji nas je pandemija prizadela. Posledice so odvisne tudi od njenega trajanja. Pri ocenah je treba upoštevati, da so družbene in ekonomske spremembe dolgotrajni procesi. Ne zgodijo se čez noč. Tudi ko določeni zgodovinski dogodki predstavljajo prelomnice v ekonomskem in družbenem razvoju, je potrebno razumeti, kaj jim je predhodilo in kaj jih je povzročilo – kakšni ideološki boji, ekonomske razmere in tehnološki premiki so jim botrovali.

Nekateri primerjajo pandemijo (in pričakovane posledice) z drugo svetovno vojno (in njenimi posledicami), kar je (vsaj zaenkrat) neutemeljeno – še posebej po štirinajstih dnevih karantene v Sloveniji. Druga svetovna vojna je trajala dolgih šest let. Po svetu je zahtevala približno 60 milijonov življenj in je v mnogih državah povzročila enormno materialno in ekonomsko škodo. Vojna je, zaradi organizacije vojskovanja, povzročila fizično in socialno zbliževanje različnih družbenih slojev, ne pa njihovo (ali vsesplošno) distanciranje. To lahko pomaga razumeti, zakaj ji je sledilo “zlato obdobje” kapitalizma/socializma, ko je organizacijo gospodarstev zaznamovalo ravnovesje moči med delavci in kapitalisti, ter razvoj močne države blaginje. V velikem delu sveta sta bila takrat delo in življenja večine prebivalstva organizirana skladno z ekonomskimi in političnimi doktrinami, ki so bolje ali slabše blažile posledice globalno dominantnega kapitalističnega sistema. Globalni jug in deli vzhoda pa so se takrat težko in počasi, če sploh, izvijali iz preteklih kolonialnih razmer. Takšna organizacija se je od 70. let dalje začela šibiti in se je spreminjala v naraščanje ekonomskih negotovosti in poglabljanje neenakosti. V času pandemije živimo v svetu, za katerega so značilni vojni in politični konflikti, okoljske katastrofe in ekonomska negotovost, ki je po U. Becku postala splošno sprejeto načelo delovanja ekonomskega sistema in posameznikov v njem. Nevprašljivost dominantnega diskurza se kaže v mnogih sestavinah ekonomske, politične in družbene ureditve, kot so prevlada enega gospodarskega modela po padcu berlinskega zidu; sprejemanje fiskalne discipline, s katerim so države priznale prevlado (mednarodnih) financ nad blaginjo državljanov; podfinanciranost javnih izobraževalnih institucij in medijev ter spraševanje o njihovi uporabnosti; redefiniranje vlog posameznikov in posameznic v družbi, ki se kaže v individualizaciji, organizirani v (samostojno) podjetništvo in potrošništvo; uporaba novih tehnologij v razvoju poslovnih modelov, ki nadaljujejo atomiziranje in prekarizacijo dela. Negotovi in sami sebi prepuščeni samostojni podjetniki in vse bolj apolitični potrošniki se zatekajo k različnim strategijam blaženja nemoči in nelagodja. Nekateri preživljajo s pomočjo pomirjeval in poživil, drugi iščejo odgovore v popularni priročniški literaturi samopomoči; nekateri upajo, da bo težave rešil močen vodja ali pa, da bo vse probleme današnjega sveta »resetiral« koronavirus. 

 

Pandemija se je torej zgodila v času, ko je po nekaj desetletjih sistematičnega boja za prevlado nad (relativno kratkotrajno in tudi ne globalno vseprisotno) povojno epizodo kapitalističnega razvoja neoliberalni koncept delovanja globalne ekonomije v polnem razmahu, in čeprav široko kritiziran, brez močnih nasprotnikov ali alternativ. Zato ne gre pričakovati, da bi bodisi nekajmesečna kriza bodisi začasni intervencijski ukrepi ta sistem pomembneje modificirali.

Nedvomno drži, da je čas kriz primeren za premislek o delovanju sistemov in možnih spremembah. Vendar krize same po sebi ne prinesejo odgovorov niti izboljšav. Tudi ko se v krizi pokaže, da sistemi ne deluje dobro, kot smo videli ob zadnjih finančnih in ekonomskih krizah, ki so pokazale, da si tudi slabi ekonomski sistemi opomorejo. Takrat se je izkazalo tudi to, da državni intervencionizem ni vedno usmerjen v podpiranje države blaginje in dobrobiti družbe – lahko podpira samo kapitalske interese. To bo verjetno tudi motiv sedanjih intervencij – ohranjevati kupno moč potrošnikov na ustrezni ravni. V sedanji fazi kapitalističnega razvoja globalni monopolisti, za razliko od njihovih industrijskih predhodnikov (ki so krepili svojo moč na podlagi povečevanja obsega ponudbe), v obdobju interneta in platformne ekonomije moč krepijo s povečevanjem obsega povpraševanja.

Pomembno in potrebno je kritično premišljevati o sedanji globalni ekonomski ureditvi, v katero je Slovenija močno vpeta. Ob tem pa ne gre pričakovati, da bodo odgovori in strategije možnih in potrebnih sprememb zaradi pandemije lažje uresničljivi. Virusi nas ne bodo spremenili.  Pričakujemo lahko, da se bomo po prekinitvi začasnih ukrepov in umiritvi pandemije vrnili v utečene prakse. Business as usual. Obstoječe ekonomske negotovosti in neenakosti bodo v najboljšem primeru nespremenjene ali pa poglobljene. Vrnili se bomo v naraščajoče negotova individualizirana delovna in potrošniška življenja, v katerih smo že tako vse bolj fizično in socialno distancirani od drugih delavcev in potrošnikov.

Potrebno je premišljevati, sedaj in po koncu pandemije, kakšne dolgoročno usmerjene strategije lahko razvijamo, da spremenimo dolgo trajajoče negativne trende ekonomskega razvoja. Pri tem nekaj upanja lahko vzbuja obujanje nadnacionalnih sindikalnih in drugih organizacij, »ki so zaživele po dolgi neoliberalni noči«, kot ocenjuje argentinski sociolog R. Munck.

Aleksandra Kanjuo Mrčela


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 01. april 2020 | v kategoriji: FDV