KVK (koronavirus kriza) z vidika znanosti, na katere sem pozitiven (okužen)
1. KVK in družbene dileme: Družbene dileme v tozadevni znanosti opredeljujemo kot konflikte med (pogosto) kratkoročnimi individualnimi interesi in (pogosto dolgoročnejšimi) interesi kolektiva. Ko gre za dileme z mnogimi igralci, okvirno razlikujemo dileme prispevanja in dileme jemanja.
V KVK imamo opraviti z obojimi. Fizična distanca (ostani doma!) je prispevek, ki ga mora prispevati čim več igralcev, če naj dosežemo kolektivni cilj (upočasnitev, preprečitev širjenja virusa; preprečitev kolapsa zdravstvenega sistema). To ni lahko, saj živimo od »vitamina S« (druženja). Zato je v tem konflikt in težnja k zastonjkarstvu: vi sodelujte, jaz ne bom, sprejemam pa koristi vašega sodelovanja. Če je dopustno zastonjkarstvo v primeru cepljenja proti ošpicam (ki je tudi tovrstna dilema) 0,5 %, je tu najbrž precej nižje. Že majhno število defektorjev (nesodelujočih, neprispevajočih) lahko kolektivni cilj spodnese, ko npr. spet pridemo na plan. Tu so tudi dileme jemanja: panična ravnanja, kot je praznjenje polic v trgovinah. Gre za vire, ki so večinoma rivalski in omejenega obsega. Prekomerna jemanja nekaterih so v več državah vodila v kolektivno škodo: v obliki motenj v preskrbovalnih verigah. Pri nas (v trgovinah okoli mojega doma) ni bilo kvasa.
Družbene dileme rešujemo na motivacijske, strukturne in strateške načine. Vsem smo priče: spodbujamo (obsojamo) se; strukturno smo razbiti na posameznike, pare, družine; strateško nam gre za to, da pridobimo na času. Mark van Vugt v reševanju dilem razlikuje štiri I-je: informacije, institucije, identiteto in spodbude (incentives). Vse to izkušamo tudi v obliki boljših ali slabših paketov ukrepov.
2. KVK in mimikrija. Mimikrija je prevara s posnemanjem. V naravi (živali, rastline, glive) se večinoma odvija na nezavedni ali nizko zavestni ravni. Nekatere živalske vrste, predvsem pa človeška, premorejo mimikrijo kot bolj ali manj zavestno delovanje.
Virusi se tičejo molekularne mimikrije. Dva prejšnja koronavirusa, SARS iz 2002 in MERS iz 2012, sta vdirala v organizem (celice gostitelja) na način mimikrije. Tako pravijo tozadevne stroke. Tudi čepki aktualnega virusa, ki mu dajejo videz krone, hočejo pretentati potencialnega gostitelja. Hočejo pretentati? Seveda je to antropomorfizem, a včasih pomaga pri razumevanju dogajanja.
Tudi rešitev je v mimikriji. Cepivo, ki bo prej ko slej izdelano, običajno oponaša videz virusa, da se ga imunski sistem nauči prepoznati kot nevarnega. Po drugi strani pa (virusu podobno) cepivo ni nevarno: nima moči za okužbo in razmnoževanje. Naj vas ne nadlegujem z analognimi primeri (mimikrije) iz medčloveških odnosov.
Mimikrije se tičejo tudi naravne obrambne reakcije organizma. Protitelesa na prej omenjena virusa vršijo receptorsko mimikrijo. S čepki virusa vzpostavijo interakcijo. Pri tem posnemajo receptorje lastnih celic. Virus triku nasede in aktivira priklop. Ker je možnost za priklop le ena, se virus nato ne more priklopiti na pravi receptor.
Beremo, da se je s KV okužil tudi knez monaški, Albert II. Ob tem se je vredno spomniti, kako se je njegov daljni prednik polastil Monaca. Z mimikrijo! F. Grimaldi je s svojimi pomočniki l. 1297 Monaco osvojil preoblečen v gostitelju prijazne osebke – menihe. Naivni stražarji (receptorji) so jim odprli vrata. Nič, kar je virusnega, nam ni tuje.
3. Z menihi smo prišli do primerjalne religiologije in sociologije religije. Večina verskih organizacij se je na KVK kot družbeno dilemo prispevanja odzvala s kooperativnostjo. Bile so nekatere izjeme: zavestna kljubovanja večinoma manjših verskih skupnosti, kar je vodilo v nastanek virusnih žarišč v nekaterih državah (Koreja, Brazilija). Nekooperativnost je pokazal Jerry Falwell ml., Trumpov poglavitni zaveznik med evangelijci. Študente svoje Liberty University je te dni pozval, naj se vrnejo v šolo. Nekatera pravoslavna okolja se nočejo povsem odreči poljubljanju ikon. Možno je, da se bo kdo virusa nalezel od same matere božje. Tako rekoč. Kooperativna ravnanja, ki so bila nujna, so bile odpovedi nekaterim ključnim vidikom verskega življenja: verskim obredom, romanjem, raznovrstnim bližnjim stikom.
Po drugi strani se ob pragmatični kooperativnosti zastavlja vprašanje, ali ni ta tudi izraz pritajene sekulariziranosti samih verstev. Stavijo na bogove in boginje – a ne čisto zares in v vseh okoliščinah. Papež, ki vse leto ustvarja vtis, da ima posebne povezave z višjimi silami, bil naj bi božji namestnik na zemlji, je videti kot človek, ki je izgubil notesnik s telefonskimi. Kot da ne zastopa več boga, ampak človekovo nemoč. Bržkone je to tudi resnica.
Povsem sami smo … Po vsej verjetnosti pa bodo religije kmalu po KVK obnovile iluzijo, da nismo sami. In da je imel s koncem KVK opraviti kakšen bog.
Zdaj pa še recept za pico korona: Običajno testo naj inkubira malo dlje časa (vsaj en dan). Naberemo regrat ali čemaž. Naredimo pesto po italijansko. Semena po izbiri. Vsekakor ne brez česna. Ta bo zagotavljal fizično distanco. Nekaj limoninega soka. Kozji sir. Ne varčuj z oljem! Pesto gre v peč na testu, lahko pa ostane surov. To je teorija. V praksi še nisem preizkusil, ker nimam kvasa. Če sem okužil več kot dva in pol, sem uspešnejši od KV.
Marjan Smrke
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 30. marec 2020 | v kategoriji: FDV