[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma


karantena

Pišoč iz goriške samoosame premišljujem o vsem, kar se te dni dogaja pri nas in po svetu, in če naj uvodoma parafraziram Lenina: včasih se v mesecih zgodi zgolj kakšen teden dogajanja, včasih pa se v nekaj tednih zgodijo po celi meseci. Od tega, ko sem nazadnje bil v Ljubljani–in se udeležil predstojniškega kolegija, še bolj ali manj normalno delal v svoji pisarni, predaval v tisti šarmantno staromodni predavalnici številka trindvajset, in si v popoldanskem času privoščil plezanje na rimskem zidu–je minilo le teden dni, toda zdi se mi, kot da je minil že cel mesec. Vneto pripravljam predavanja, ki jih pišem tako, kot da bi jih govoril, pošiljam pa jih svojim študentom preko spletnega referata skupaj s študijskim gradivom, da bi se lahko študijski proces kljub izrednim razmeram nadaljeval. Kajti sedaj, če kdaj, pride v poštev pomen nemške besede Selbstaufklärung, ki je v historičnem trenutku njenega nastanka v času razsvetljenstva–in za razliko od francoske L'âge de la lumière, razumljene kot »razsvetljevanje množic s strani intelektualno razsvetljene manjšine«–pomenila »samo-razsvetljevanje«, ali, prevedeno v dandanašnje pojme, »samo-izobraževanje«. V dobi »družbe znanja«, ki ni nič drugega kot evfemizem za »informacijsko družbo«, v kateri je znanje izenačeno z informacijo, ki jo lahko kadarkoli potegneš iz svetovnega spleta, je tisto, kar je najprej na tnalu, ko se zgodi nekaj takega, kot se je zgodilo nam v tem trenutku, ravno znanje.  In zato tudi ni nikoli poprej bil Bildung, »omika in izobrazba«, bolj odvisen od nas samih kot natanko v teh časih, in kar velja ne samo za celotno Univerzo, ki pomeni »skupnost profesorjev in študentov«, temveč za skupnost nasploh. Kajti če je kakšen paradoks, ki uteleša današnji položaj, potem je ta, ki razkriva, da smo se v sedanji izredni situaciji, kjer nas pesti prisila nujnosti, veliko bolj povezali kot skupnost kot poprej, ko smo se navidez prosto in preprosto družili, v resnici pa živeli asocialna, atomizirana, razdružena življenja. Rečeno z metaforo dotika, ki dandanes sploh ni več metafora: stopiti moramo skupaj tako, da se držimo narazen, da bi lahko potem zopet stopili v stik.


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 27. marec 2020 | v kategoriji: FDV