[Družboslovna misel ob trenutni situaciji]


Življenje s korono in po njej

Za večino ljudi je bila epidemija, ki se je uradno pravkar končala, velik poseg v navade in rutine vsakdanjega življenja. Kako velik je bil ta poseg, bomo najbrž spoznali šele kasneje. Situacijo, v kateri smo in smo bili, moramo prestati in trudimo se, da čim prej mine … a to izkušnjo moramo razumeti tudi kot velikansko učno uro, pravzaprav kot učne tedne in mesece, ki terjajo premislek. Nekaj izjemno pomembnih izkušenj smo si doslej že pridobili in treba jih bo prenesti tudi v življenje, ki nas čaka po koroni, če nočemo, da bi se hudi časi kaj hitro spet ponovili. Tu je kratek premislek v petih točkah ...

1.         Poglejmo najprej skozi široki plan na naše širše okolje, torej EU. Tudi ta je na preizkušnji. Zdaj lahko spremljamo, kaj pravzaprav je EU: ali deluje v interesu ljudi, ki tu živimo, ali je naravnana predvsem na interese velikega kapitala in nacionalnih birokracij? Doslej smo lahko opazovali predvsem to zadnje. Zdi se, da za EU aktualni streznitveni moment ni dovolj močan. In če to drži, lahko pričakujemo krepke korake v smeri dezintegracije in postopnega odpadanja kock iz te zgradbe, za katero nam niti ne bo več kdo ve kako žal ... Po drugi strani lahko vidimo, da so se države EU, pa ne zato, ker so povezane v EU, pač pa zato, ker še imajo tradicijo in kulturo socialne države, seveda ene bolj in druge manj, ker torej imajo to kulturo, odločile, da v vojni proti koronavirusu ne žrtvujejo najšibkejših, ampak jih skušajo varovati, kolikor se da. Da je res tako, se lahko prepričamo, če pogledamo, kaj se dogaja in se najbrž še bo, v ZDA pa tudi v Veliki Britaniji, kjer surova neoliberalna ekonomija tako izrazito prednjači in kjer univerzalnega zdravstvenega varstva sploh niso imeli (ZDA) ali so ga precej grobo sesuli (VB).

2.         Naslednja stvar, ki se je v aktualni krizi zelo očitno pokazala, je velikanski pomen javnega zdravstva. Pomislimo, kaj bi se danes dogajalo, če bi bili v preteklosti popustili pritiskom tukajšnje politične desnice, ki nenehno zagovarja privatizacijo zdravstva, šolstva, itd. Kako nazorno se je pokazalo, da se samo močni javni sistemi, ki jim profit ni najpomembnejši, lahko soočajo z izzivi, kot je današnja epidemija. Nekaj podobnega lahko rečemo za medije, predvsem nacionalne. Le predstavljajmo si, kako bi bila videti družba, v kateri bi mediji počeli to, kar si sedanji predsednik vlade predstavlja, da bi morali početi.

3.         Pa še nekaj se nam je zgodilo, kar se mi zdi zelo pomembno, ne samo na splošno, na abstraktni ravni, pač pa tudi na izkustveni ravni vsakdanjega življenja. To je pomen znanja, znanosti, strok. Ne glede na to, da še obstajajo ljudje, ki verjamejo v ne vem kakšne svetovne zarote ali pa v to, da se skozi njihova energetska polja virus pač ne bo prebil, se velika večina ljudi v tem trenutku zanaša na znanost, na raziskave, zaupa strokovnim kompetencam. To se mi zdi zelo pomembno, ker se je zadnja leta, pravzaprav kar desetletja, znanost zanemarjalo, znanju pa posmehovalo; voditelji, od svetovnih do domačih, so kar tekmovali v antiintelektualizmih vseh vrst. A, kot je videti, to velja predvsem za naravoslovne znanosti in stroke, družbene in humanistične vede ostajajo na obrobju. Pa bi moralo biti zelo drugače. Prav te namreč že dolgo pripovedujejo, da je treba svet v temeljih spremeniti, če se nočemo po kratkem predahu soočiti z novo zdravstveno, socialno, ekološko … protoapokalipso.

4. Daleč najpomembnejša stvar, ki jo je sprožil covid-19, je zato skrb, kako naprej. Najhitrejši odgovor je po mojem naslednja pandemija ali kakšna druga podobna kataklizma; tako bo, če se ne bo nič spremenilo; če se bomo kot pri napenjanju elastike vrnili nazaj v prejšnje stanje. Svojevrstne priložnosti, ki se nam je ponudila ob tej pandemiji, nikakor ne bi smeli spregledati in ravnati, kakor da je ni bilo. Natanko tu nas čaka najtežje. Ker je vedno bolj videti, da smo pandemijo vsaj za zdaj razmeroma dobro  preživeli prav zaradi solidarnosti, povezanosti, požrtvovalnosti, z ohranjanjem človečnosti, bo treba vse te odlike nujno prestaviti in okrepiti na sistemski ravni. To pomeni, da bo treba radikalno spremeniti dosedanji ekonomsko-socialni sistem in resno premisliti o alternativah. Nastavke zanje že imamo: bistveno bolj ekološko in trajnostno življenje, zavestno znižanje gospodarske rasti na ničelno raven, ki jo planet sploh še zmore, univerzalni temeljni dohodek za vse, ker nujno potrebujemo osnovno eksistenčno varnost, da bi sploh še lahko mislili in negovali resnicoljubje, in ker ga – to je empirično dokazano – lahko imamo, širjenje nekapitalističnih produkcijskih načinov, skrajšanje delovnega časa, delitev delovnega mesta, bistveno manj individualno, privatizirano in družinsko ter bolj v skupnost usmerjeno vsakdanje življenje … To vse so premisleki in odločitve, ki jih ne moremo napraviti le kot posameznice in posamezniki. Vsak od njih in vsi skupaj kličejo po sistemski ravni, pravzaprav po novi družbeni pogodbi. V njej se bomo morali tudi marsičemu odreči, mogoče celo velikemu delu dosedanjega vsakdanjega življenja, a bi v zameno lahko dobili veliko bolj pomembne reči, kot so preživetje, solidarnost, povezanost in smisel. Že za nas, in še toliko bolj za naše otroke in vnuke.

5. Če takih premislekov in odločitev ne bomo zmogli – in prav verjetno je, da jih ne bomo, kar ozrimo se proti domačemu neoliberalnemu socvetju kakšne Lahovnikove skupine – potem bo človeški davek, predvsem pa davek človečnosti lahko že naslednjo jesen že bistveno večji.

Tanja Rener

 

 


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 21. maj 2020 | v kategoriji: