#Ostanidoma ni privilegij beguncev in migrantov na poteh
DRUGI, KUŽNI: LJUDJE Z DRUŽBENEGA OBROBJA V ČASU COVID-19
Kako upoštevati fizično razdaljo, razdaljo dveh metrov, skrbeti za osebno higieno v begunskem taborišču, kjer na prostoru, namenjenemu 1000 ljudem, biva 7000 ljudi? Kaj se zgodi, če doma nimaš, ali pa ta ni v skladu s trenutno družbeno zaželenimi načini (pre)bivanja? V kakšnem svetu živimo, ko načelo #Ostanidoma postavimo zunaj prevladujočega družbenega jedra, na družbeno obrobje? In najpomembnejše, kakšne oblike solidarnosti in pomoči zaznamujejo obdobje korone in ali se bodo obdržale onkraj krize? Tem vprašanjem je v začetku aprila skupina raziskovalk in študentk zastavila blog #Ostanidoma: migracije, begunci in covid-19 (https://virusnimameja.com), platformo kritičnih misli z družbenega obrobja, ki želi predvsem opozoriti na ranljivosti ljudi, ki si ne morejo privoščiti #ostanidoma, #dajnogenakavč, #glejfilme, ker te opcije pač nimajo.
V času vseprisotnosti poziva #Ostanidoma je trendovskemu geslu treba dodati, da nimajo vsi posamezniki niti vse družbene skupine luksuza ostati v varnem okolju in izolirani pred pandemijo. V tednih iztekajočega se marca 2020 smo slišati opozorila o brezdomcih v Ljubljani. Brezdomci namreč centra mesta niso zapustili, ostali so ljudje ulic prestolnice. A so jih nekatere trgovine preganjale izpred vrat že v tednu pred karanteno, ko se je začel trd boj za toaletni papir. Nekaj časa je trajalo, da so NVO in mesto našli (začasno) rešitev.
Prav tako so se na ulici prestolnice pred ambasado znašli ujeti migrantski delavci iz Srbije, ki so po mrzli noči ali nočeh nekoliko bolj prijazno noč preživeli v športni dvorani Ježica. Konvoj ljudi, ki jih njihova – pravzaprav pa tudi nobena druga država – ni hotela, je bil žalostna podoba: precejšnja gneča, med njimi bore malo fizične razdalje, le redki z zaščitnimi maskami, utrujeni in nemirni. Opaziti je bilo, da je glavni cilj predvsem – oditi domov. Premagati še teh nekaj meja, teh nekaj ur do doma … in se šele potem ukvarjati se z vprašanji, kot so virus, zdravje, karantena, prihodnost. Nemogoče je bilo oceniti, kdo vse je pomagal, videti je bilo, da številni – sorodniki, pravoslavna cerkev, posamezniki, občina. Kdorkoli, le da se je vsaj nekoliko zmanjšala sramota vrste in prezebanja, zelo verjetno da lačnih ljudi, pred birokratsko izpostavo države v centru mesta.
Kot pri brezdomcih tudi v primeru ujetih migrantskih delavcev na poti domov ne gre brez solidarnosti. Nadvse preprosto dejstvo.
A kaj poreči ob #Ostanidoma, če si begunec? Oziroma ko si begunec v prenaseljenih centrih, ki so sami po sebi »karantena« za tiste družbeno nezaželene, katerih vidnost v družbi je pogosto moteča. Humanitarne organizacije, medicinski delavci (npr. Zdravniki brez meja) svarijo pred katastrofo, ki se še vedno utegne zgoditi v begunskih centrih. V našem intervjuju medicinska sestra v centru na grškem otoku Hios govori o pasteh globalnega pomanjkanja skrbstvenih delavcev. Ko jih bo kritično zmanjkalo tudi v begunskih centrih, še zlasti, če se bodo tudi zdravstveni delavci okužili, kdo jih bo nadomestil, kako bo medicinska oskrba na izoliranih otokih sploh mogoča? Ni dovolj ljudi nagovoriti: umivajte si roke! Če živite v begunskem centru, je velika verjetnost, da nimate dostopa do čiste vode in mila. Naša sogovornica Madi iz ZDA je ena številnih prostovoljk, ki spregovori o grožnjah, ki jih koronavirus prinaša za begunce in prostovoljce v prenapolnjenih centrih (https://virusnimameja.com/2020/04/07/iz-terena-pogovor-s-prostovoljko-v-grskih-begunskih-centrih/).
Kot že omenjeno, nemalo migrantskih delavcev je ostalo ujetih v državah, nekateri na poteh, med državnimi mejami, nekateri so že ostali brez služb. Eden izmed vidikov krize. Po drugi strani pa veliko delavcev, ki v prvih vrstah bijejo bitko s pandemijo, prihaja prav iz migrantske populacije: medicinske sestre, zdravniki, čistilci, šoferji ... zaradi teh ljudi je mogoče, da ne pride do popolne zaustavitve družbe. Njihovo neprekinjeno, neutrudno delo omogoča, da kot družba dihamo naprej. Ja, njim smo ploskali v preteklih tednih.
Nedvomno so migrantski delavci izjemno pomembni za delovanje sodobnih družb. To dejstvo ni nič novega, a bi pandemija in spremljajoča družbena kriza morali biti priložnost za resen premislek (pre)vrednotenja dela. Zato je treba temeljito pretresti model »trojnih-D« služb (difficult, dirty, dangerous), ki jih praviloma opravljajo migranti. Slednje se je pokazalo ob nedavni krizi oskrbe s hrano v Evropi, v Sloveniji predvsem v obliki vprašanja: kdo bo obiral hmelj, če so meje zaprte za prihod migrantskih delavcev? No, morda pa študenti ali pa kulturniki, smo slišali šaljive predloge (https://virusnimameja.com/2020/04/19/trije-d-ji-oskrbe-s-hrano).
Predvsem je treba migrante in begunce v razmerah pandemije obravnavati enako kot državljane. Ob upoštevanju tega preprostega pravila smo vsi družbeni akterji zmagovalci. Nekatere prakse, denimo portugalske vlade, gredo v to smer. Ve se, kaj je treba storiti: postopke pridobivanja mednarodne zaščite skrajšati, zaustaviti deportacije (in to ne le začasno!), izdati dovoljenja za začasno prebivanje, ki omogočajo dostop do javnega zdravstva, izvesti regularizacijo statusov. Slednje ne le zaradi pomanjkanja delavcev v kmetijstvu zahodnoevropskih držav. Koronakriza je le še bolj nazorno pokazala, kako nestabilen in občutljiv je sistem preskrbe s hrano. To mora voditi tudi k pravičnejšim in bolj dostojanstvenim delovnim razmeram za tiste, od katerih je to, kaj in koliko bomo imeli na naših krožnikih, v veliki meri odvisno.
Dejstvo je, da smo varni le, ko smo lahko varni vsi. Prostovoljec Bruno iz Španije in njegova No Name Kitchen (https://virusnimameja.com/2020/05/10/s-terena-delo-z-begunci-na-balkanu-v-casu-razmaha-covid-19/) pomagajo beguncem na poti v Bosni in Srbiji. V našem intervjuju pove, da je za begunce obdobje pandemije še posebej težek čas, saj so povsem odstranjeni iz javnega prostora postali še bolj nevidni, še bolj getoizirani. Te prakse dobro poznamo: ko več niso vidni, se oblastem (pa tudi medijem) ni treba ukvarjati z njimi. Ali pa je obravnava podvržena trenutnim vzgibom populističnih politik vzdolž balkanske migracijske poti. Recimo pri nas temu lokalno ljubkovalno pravimo »hojsanje«.
A ne gre le za begunce in migrante iz klasičnega repertoarja “kužnih drugih”. Pandemija je vzpostavila nekatere nove rasizme – zlasti do Kitajcev ali kar posplošeno Azijcev, pa tudi do sosedov Italijanov – in hkrati utrjevala obstoječe. Biti bolan in hkrati temnopolt je lahko hitro »usodna kombinacija« v ZDA, kjer so med najbolj prizadetimi zaradi koronavirusa prav etnične manjšine. To pa še kako priča, da nismo vsi v istem čolnu (https://virusnimameja.com/2020/04/15/ostanidoma-ali-mit-o-istem-colnu/)!
Zato še enkrat: varni smo le, ko smo lahko varni vsi.
Vabljeni tudi k listanju našega bloga na: https://virusnimameja.com
Blogerke smo Simona Zavratnik (FDV), Špela Perner, Anja Zafošnik, Špela Vovk, Klara Andlovic (študentke sociologije) in Sanja Cukut Krilić (ZRC SAZU).
Doc. dr. Simona Zavratnik
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 15. maj 2020 | v kategoriji: FDV