[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma

Svet po koroni je že tu

Pandemija koronavirusa je družbeni pojav, saj se širi med ljudmi, ki skušajo, organizirani v skupnosti, kot so države, zmanjšati njene negativne učinke, s čimer pa vplivajo tudi na druge.

Pandemija opozarja na obseg globaliziranosti, pa tudi na neenako globaliziranost sveta: epidemija se je namreč bliskovito razširila in dosegla tudi najbolj izolirane dele, kot je Severna Koreja. Hkrati pa se je bistveno hitreje širila med najbolj povezanimi središči in regijami kot znotraj samih organiziranih skupnosti držav.

Kriza – zdravstvena in zaradi zaustavitve družbenega življenja vse bolj tudi ekonomska – z vidika držav ni povsem simetrična in je odvisna od obsega širjenja bolezni, ukrepanja in ekonomske ranljivosti. Hkrati s tem pa krepi pritisk na tiste, ki se že soočajo z asimetričnim položajem – posameznike in države, s čimer pospešuje težnje v sistemu in lahko privede tudi do sistemskih sprememb.

Mednarodna skupnost se že nekaj časa sooča z neenakostmi, ki jih povzroča globalizacija, in z nezmožnostjo njihovega razreševanja. Vodilne velike države, kot so ZDA, izgubljajo svoj primat in se v konkurenci z novimi silami obračajo k neposrednim lastnim interesom. Povečuje se ekonomska izpostavljenost regij, odvisnih od izvoza surovin in storitev, kot je turizem, z mlajšim in urbaniziranim prebivalstvom, pa tudi najrevnejših držav, v katerih ljudje nimajo dostopa do osnovnih dobrin.

Evropska unija je zaradi svojih posebnih značilnosti prav tako izpostavljena. Države članice so po ekonomski in družbeni plati močno povezane, hkrati pa politično razdeljene na tabore ali celo posamezne članice, kar skupne institucije postavlja pred nemogoč izziv učinkovitega odzivanja, še posebej v novih situacijah in na področjih brez v naprej določenih ustreznih skupnih pristojnosti.

Kriza krepi asimetrije znotraj EU. T. i. južne države članice bodo gospodarsko bolj in bolj dolgoročno prizadete, hkrati je njihov javni dolg zaradi preteklih kriz že na meji vzdržnosti. Severne države članice ne želijo prevzemati odgovornosti za njihovo zadolževanje in opozarjajo na potrebne strukturne reforme. Na vzhodu, kamor vse bolj gravitira tudi Slovenija, posamezni polavtoritarni režimi krizo izkoriščajo za krepitev oblasti. Relativno majhne in odprte evropske države so izpostavljene tako protekcionizmu kot migracijskim valovom, ki se bodo zaradi krize in njenih učinkov okrepili.

Kot je nedavno zapisal Joseph Borrell, visoki predstavnik EU za zunanjo in varnostno politiko, je vprašanje, kakšen bo svet po koroni, odveč, ta svet je namreč že tukaj. Pravo vprašanje je, ali nam bo kriza odprla oči in spodbudila ukrepe. Sistem je namreč zgolj okvir delovanja, ki tako kot virus ne more preživeti brez ljudi, povezanih v skupnosti.

Doc. dr. Marko Lovec