[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma

Zakaj so izumrli dinozavri?

Smo v času krize ali v krizi časa?

XX. stoletje je bilo stoletje velikih tehnoloških in tudi družbenih sprememb. Svet je preživel dve svetovni vojni in dnevno še vedno živi z mnogo manjšimi. Zaradi hitrih tehnoloških sprememb so se tudi družbeni odnosi naglo spreminjali. Postajamo ujeti v paradigmo, da vemo čedalje več o čedalje bolj in bolj majhnem področju – vprašamo se lahko: Ali bomo na koncu vedeli vse … o nič? (Isaac Arthur - Technological Stagnation)

Poglejmo samo, kako so nova prevozna sredstva preoblikovala naš način potovanja, oglede in stike z drugimi kulturami, takoj nam lahko postane jasno, da sta se zaplankanost in zaprtost v lokalne skupnosti počasi, a sistematično razbijali. Pa ni res, da prej ljudje niso potovali. Res pa je, da se je danes čas potovanja zelo skrajšal in da dostopnost t. i. odročnih krajev nam vsem postaja zelo blizu.

Hiter tehnološki razvoj se je pokazal tudi pri izmenjavi informacij. Televizija, radio in na koncu XX. stoletja internet so povezali svet v mrežo informacij, podatkov in instantnega informiranja ter globalnega sodelovanja.

Tudi biologija, farmacija, medicina, strojništvo, fizika itn. so skokovito hitro spreminjali podobo našega časa in življenja. Poslali smo človeka v tirnico okoli našega planeta. Pristali smo na našem spremljevalcu – Mesecu. Prvič v zgodovini človeštva so naše sonde – izstreljene v XX. stoletju – zapustile naš Sončni sistem v XXI. stoletju.

Težko je zajeti vse tehnološke spremembe, ki so nastale v XX. in še nastajajo oziroma se razvijajo dandanes v XXI. stoletju. Še težje jih je razvrstiti po tem, kako so vplivale na nas, na družbo, na naš celotni planet.

Pričakoval bi, da so odgovori na te dinamične naravoslovne spremembe in njihovi vplivi na družbo vroče teme, ki neumorno zaposlujejo največje strokovnjake in skupine sociologov, politologov in vseh drugih družboslovcev. Pa je res tako?

Predvsem v luči prava kot družboslovne vede, ki sodeluje in sooblikuje procese delovanja vsake družbe, imamo čedalje več zakonov, pravilnikov, navodil … in čedalje manj odgovornosti, ki smo jo »prenesli« v te dokumente! Zdi se, da ni pomembno, kaj je prav in kaj narobe, pomembno pa je, kaj v njih piše! »Glede na katero koli pravilo, ne glede ali je 'temeljno' ali 'racionalno', vedno obstajajo okoliščine, ko je priporočljivo, da ne upoštevamo le pravila, temveč tudi sprejmemo nasprotno« (Paul Feyerabend – Against Method).

Kot družboslovci pa so najverjetneje največ »prispevali« ekonomisti. Izborili so si nekakšen privilegiran položaj v vsem družboslovju. Njihove nasvete, mnenja, teorije se kot mantre ponavljajo po celem planetu. Pa naj gre za krizo ali povojno kenezijanstvo ali v vmesnem obdobju veliko bolj militantne koncepte, kot so laissez-faire, neoliberalizem in podobno. Vedno in znova v imenu ekonomije: BDP kot gospodarska rast (kriterij, ki ga je že njegov avtor Simon Kuznets pospremil z besedilom, da naj se ga ne uporablja za merilo splošnega napredka in blaginje) ali pri merjenju (ekonometrika) nekega gospodarskega sistema, ki želi v enačbo spraviti živi organizem nekega poslovnega/organizacijskega subjekta.

Dandanes prevladujoči model ekonomskega delovanja je Milton-Friedmanov prosti trg (free market). Oligarhom omogoča, da iz ozadja sproščajo ideološke in tudi prave vojne, da bi zaslužili in zaščitili svoje milijarde, ki so jih naropali. Milijarde in milijarde davkoplačevalskih dolarjev se je pretočilo v Silicijevo dolino, rojstni kraj digitalne cenzure – tiste, ki je v marsičem nevarnejša in zahrbtnejša od »državnih udarov« nekaterih politikov v zadnjem času. V zadnjih dveh desetletjih so ti veliki tehnološki giganti iz Silicijeve doline zmanipulirali celo demokratične družbe in sedaj nadzirajo pretok podatkov, informacij, novic. Pod takšno ali drugačno pretvezo so postali »orodje« za pranje možganov in za pridobivanje čim več informacij o posamezniku: Amazon, Facebook, Google, Twitter, YouTube, Instagram, Netflix, PayPal, Reddit, Microsoft, Apple, Internet of Things in ne nazadnje trenutno zelo aktualen, a hkrati nevaren proces čipiranja ljudi.

Zakaj pripadniki drugih družboslovnih in humanističnih ved ne uspejo nastopati tako prodorno kot ekonomisti? Posamezno so nekateri (npr. Noam Chomsky, Naomi Klein ali naš Slavoj Žižek) postali vest sveta, ki ga živimo. Nekateri drugi so se (preplašeno) umaknili. Nekatere je prehitela tehnologija in težko ji sledijo. V ospredju so danes vprašanja, ali uporabljamo nove tehnologije in katere, ali je prenos oborožitve in prisvajanje vesolja v privatno (korporacijsko) lastništvo sprejemljivo, ali je izdelava robotov, ki znajo ubijati (sedaj droni, jutri pravi roboti), družbeno odgovorna … Ne slišim jasnih in argumentiranih odgovorov, ki bi (lahko) spremenili tok teh družbenih ekscesov, ki jih sproža (povzroča) tehnologija. Zdi se, da tiho dovoljujemo in sprejemamo te ekscese. Take ekscese, ki posegajo v temeljne človekove in tudi pravice vsega živega na zemlji ter hkrati ugrabljajo vire, ki smo jih »dobili« na posodo od naših zanamcev.

In Covid-19? Je to lahko nova diverzija?

Trdnih dokazov ni! Ampak …

Zadnja kriza (Covid-19) je razgalila kompletno strokovno, vodstveno, marsikje komunikacijsko in družbeno krizo. Krizo razumevanja, kako biti pravilno sistemsko in strateško pripravljen na nek potencialno izjemen/nevaren dogodek. Ko se je Kitajska otepala z virusom, je preostali svet pretežno le opazoval. Voditelji nekaterih držav so celo omalovaževali tragedijo v Vuhanu. Ali so se »naši« voljeni predstavniki, ki so tam v našem imenu in za nas, pripravljali na odgovor, strategijo, koncept za preventivo že pred to pandemijo? Ne, počakali so, da se virus »pripelje« k nam. In v trenutku, ko so izbruhnili problemi v državi, so vlade in mednarodne organizacije iskale »rešitev« v najbolj grobih posegih v družbeno-ekonomske odnose. In kot pravi Rajko Pirnat (RTV Slovenija): »Vse diktature so nastale v času kriz!« Navajam samo dva primera: karantenizacija starejših občanov ter zahteva po splošnem cepljenju (v ozadju potencialno čipiranje) me spominjata na metode Hitlerja v odnosu do Judov; delavce na čakanju lahko zavod za zaposlovanje ob povečanih potrebah po sezonskem delu napoti na težaško delo na kmetijo oziroma v podjetja, ki se ukvarjajo s kmetijsko dejavnostjo (75. člen ZIUZEOP), tako kot v ruskih gulagih in za časa kitajske kulturne revolucije. Države in mednarodne organizacije torej niso pokazale nikakršnega sočutja in solidarnosti s prizadetimi. Če so, pa so to storile večinoma z zamikom, ko je bil čas za reakcijo že pretečen. In, mimogrede, kdo je takoj priskočil na pomoč? V prvi vrsti so bile to države, ki jih samoimenovani demokratični svet prezira – Venezuela, Kuba, Rusija, Kitajska. Torej vodenje je v demokratičnem svetu odpovedalo skorajda na celi črti. In tako so bile potrebne drastične metode, žrtve, razpad sistemov … Toda vodenje je družboslovni, in ne naravoslovni koncept!

Pogled še globlje v to krizo pokaže, da so se sesuvali ne samo vodstveni, ampak celi družbeni podsistemi: npr. zdravstveni sistem. Celotno zdravstvo je podrejeno trenutnim razmeram (COVID-19 in samo zelo nujnim primerom). Na stran so potisnjeni vsi ostali zdravstveni primeri. Kaj se bo zgodilo z njimi, ker bodo prepozno zdravstveno oskrbljeni?

Z uporabo »ceteris paribus« se sistemov pač ne da voditi! To je naravoslovcem jasno že v prvem letniku študija. Družboslovci (predvsem ekonomisti) pa že v prvem letniku študija to »zabetonirajo« kot osnovo za delovanje. Ko imaš zapleten sistem, ga ni mogoče voditi in upravljati s spreminjanjem ene same spremenljivke (COVID-19), pri čemer ostale spremenljivke tretiraš kot konstante (sociološki, ekonomski, zdravstveni … vplivi). Družbeno-ekonomski sistem ima namreč preveč premenljivk, ki so poleg vsega še vzajemno povezane in se prepletajo. A sistemskega mišljenja se družboslovci in zgleda tudi zdravstveni strokovnjaki otepajo in ga nekako ne žele ponotranjiti! Je mogoče razlog tradicionalni strah pred matematiko, ki pa je za to potrebna?

Besed o nepoznavanju in (ne)uporabi modernih tehnologij, ki trkajo na naša vrata, se raje ognem. Vendar pa prav tu leži srčika družboslovnega zaostajanja pri razumevanju, kaj se dogaja tako na tem planetu kot v družbah. Enkrat izgubljen stik z napredkom na nekem področju pomeni, da ga ne moreš celostno več opisati in o njem ne moreš več verodostojno učiti. Ko ga ne moreš opisati, ker ga ne razumeš, ga ne moreš opredeliti niti dati odgovora na vprašanji, zakaj se to dogaja ali kaj bi bilo potrebno storiti?

Mogoče pa »zajec tiči v drugem grmu«? Človeštvo je staro nekako pol milijona let, na oko 17.000 generacij! Hiter razvoj in napredek se je dogodil v zadnjih 250 letih, kar je dobrih 8 generacij! Ali je možno, da sta Charles Darwin z naravnim izborom in njegov nasprotnik Pyotr Kropotkin s sodelovanjem, vsak s svojo polovico odgovora na naravne procese posredno »opisala«, zakaj ne moremo sami dojeti, kaj počnemo in delamo? Za »vpis« kode sprememb v naše gene in tudi za spremembo socialnega obnašanja naravni procesi namreč zahtevajo veliko več generacij. Pa vseeno: če so posamezniki z naravoslovnimi znanji uspeli premikati meje znanega in tehnološkega napredka, zakaj posamezniki družboslovne smeri ne »zmorejo« enako? Zaostajamo?

In tako, kot so izumrli dinozavri, ki jih je zaradi trka kometa spremenjeno okolje zbrisalo z obličja zemlje, bo izumrlo tudi človeštvo, ker en del našega sistema ne razume, kaj dela drugi del?

Sam sem mnenja, da je kriza lahko tudi (pozitivna) priložnost! Zato upam, da spremembe, ki nam jih ta kriza prinaša, da življenje sploh (še) teče, ne bodo odšle v pozabo zaradi krize časa, lagodnosti in lahkotnosti pri (ne)sprejemanju tehnologij, ki prinašajo drugačne pristope za delo, komunikacijo in učenje. Predvsem pa upam, da bo družboslovje sposobno najti odgovore na vse te tehnološke, naravoslovne in naravovarstvene izzive.

Jaro Berce