[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma


Doma v Evropi

V dneh, ko z vseh strani slišimo pozive, da naj ostanemo doma, se zdi slogan, s katerim je Slovenija vstopila v EU prav ironičen. Kdo od bralcev se bo mogoče spomnil, da je kampanja pred vstopom potekala v znamenju gesla, ki je zapisan v naslovu tega prispevka. Doma v Evropi torej. Bil mi je všeč, čeprav se mi je zdel nekoliko tavtološki. Nikoli, tudi za časa »bivše domovine«, se mi namreč ni zdelo, da živim zunaj Evrope. Okoliščine, v katerih trenutno živimo, so dober povod za razmislek o širši domovini Evropi (brez cinizma in nostalgije).

Naj bom na začetku povsem jasen. Nikakor se ne uvrščam med tiste, ki jih neznanska količina različnih raziskav in anket  prepoznava kot »evroskeptike«, še manj pa med tiste, ki Evropo vidijo kot ekskluzivni klub rezerviran za »prave« Evropejce.  Za evropsko idejo ni namreč nič bolj strupenega, kot je, na krilih ekonomske in sedaj zdravstvene krize, odkrito govorjenje o ekonomsko uspešni, kultivirani in potentni Evropi na eni strani ter brezperspektivni Evropi parazitskih in potencialno nevarnih  siromakov na drugi. 

Ni pretirano drzno trditi, da se je Evropa, še preden je uspela doseči pozitivno medsebojno povezanost, v bistvu oblikovala na negativen način: ideološko  gledano, se je poenotila v odnosu do skupnega sovražnika na drugi strani železne zavese. Homogenizacija zahodne Evrope je tako potekala per negationem: ne skozi opredelitev tega, kaj je, ampak skozi identifikacijo tega, kar noče biti. Fizična meja med svobodnim svetom in »imperijem rdeče zvezde« je ustvarila še danes ne povsem zabrisano asimetrijo Evrope.  Za to, da se je porušena Evropa lahko postavila na noge in dosegla dobršno mero notranje skladnosti, pa ni zadoščala le ideologija. Evropskost je bilo treba utemeljiti z ekonomsko in socialno politiko. Tovrstna Evropa je postala zakladnica konstitutivnih, zavezujočih in funkcionalno veljavnih vrednot. Izhajajoč iz tradicije industrijskega kapitalizma kot iz dosežkov socialne demokracije so te vrednote postopoma postale identitetno lepilo njenih prebivalcev. V tem smislu je Evropska unija mnogo kasneje pridobila status privilegiranega projekta, v katerem so se zrcalile želje in ambicije tudi državljanov drugih držav evropske celine. 

Danes sredi svojevrstne evropske karantene se moramo seveda vprašati, kaj se je zgodilo z veliko evropsko idejo in  pričakovanji malih ljudi. V odgovoru na vprašanje, zakaj uspešna Evropa zveni kot votla fraza, je treba biti surovo neposreden: trdi neoliberalni model, ki ga je vsilila finančna elita in ga je EU posvojila povsem brez kritične refleksije in v nasprotju z lastnimi zgodovinskimi ter socialno-filozofskimi  referencami, je porušil temelje za preoblikovanje EU v politično unijo, ki bi »utelesila« idejo združene Evrope.  Zgolj »bančna unija« ter revščina kot spremljevalka slabo obvladane ekonomske krize  je bila pač zadnja stvar, ki so jo pričakovali tako državljani »stare« kot »nove« Evrope. Razgrajevanje, četudi mnogokrat  nekritično idealizirane »družbe blaginje« je pravi generator evroskepticizma. Z desne strani prihaja v obliki obujenega nacionalizma in ksenofobije, z leve pa v obliki socialnega revolta. Bruseljska politika, kot jo poznamo, pač ne deluje. Rezultat je demokracija brez pravih izbir, nacionalna suverenost brez pomena in globalizacija brez legitimnosti, kot je zapisal Ivan Krastev v navdušujočem delu 'After Europe'. Da bi obstala, Evropa bolj kot nove vizije potrebuje alternativne razvojne paradigme. Dobro bi bilo, da bi tokrat rešitve poiskala doma. Umberto Eco je zadel žebljico na glavico, ko je pripomnil, da je Milančan v Italiji, Italijan v Angliji, šele v Ameriki pa spozna, kako dobro je biti Evropejec.

Samo Uhan


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 17. april 2020 | v kategoriji: FDV