Paradoksi krize
Iz opredelitev pojma paradoks lahko izluščimo, da gre za položaj, ki ga je bodisi nemogoče bodisi težko razumeti, saj vsebuje dve nasprotujoči si dejstvi ali značilnosti. Kompleksna kriza, ki jo živimo, ponuja veliko paradoksov, ki so zanimivi in zaskrbljujoči hkrati. Politiki in uradniki se javno sprašujejo, kdo bi lahko vedel, da se bo kriza, ki jo povzroča virus COVID-19, tako razširila in imela uničujoče globalne posledice. Ulrich Beck s svojimi deli o svetovni družbi tveganja že več desetletij usmerja našo pozornost na povezanost in soodvisnost sodobnega sveta, na njegovo ranljivost zaradi okolijskih, jedrskih, ekonomsko-finančnih, genetskih in terorističnih virov ogrožanja, opozarja na posledice krize, ki se nenadzorovano širijo v prostoru, času in družbi, ter otežkočajo preštevanje žrtev, izračunavanje škode in omejujejo možnost njene kompenzacije. Na prehodu v novo tisočletje so Uriel Rosenthal, E. L. Quarantelli, Louise Comfort, Boris Porfiriev in drugi razpravljali o prihodnjih krizah, njihovi sestavljenosti, verižni povezanosti in kompleksnosti, ki vodijo v začarani krog. In niso bili edini. Pred dobrim desetletjem nas je prizadela globalna ekonomsko-finančna kriza z vsestranskimi posledicami, zdaj smo soočeni s krizo, ki zahteva življenja, ogroža javno zdravje, ima politične in ekonomske učinke, vpliva na psihološko stanje posameznika in družbe, omejuje človekove pravice, vpliva na kulturo, šport in medosebne odnose.
Omenjeni viri ogrožanja so torej univerzalni, sekajo fizične, časovne in družbene meje ter zahtevajo skupno delovanje držav, mednarodnih organizacij in institucij ter nevladnih organizacij, se pravi 'globalno upravljanje', mi pa smo bili v letih pred krizo priča renacionalizaciji različnih politik po svetu in v regiji. Predsednik velesile, ki se trudi, da bi zmanjšal pomen mednarodnih organizacij, prava in dogovorjenih aranžmajev sodelovanja med državami na ekonomskem, finančnem, okolijskem, zdravstvenem, celo poštnem področju, se zdaj sprašuje, kje je bila ob pojavu virusa Svetovna zdravstvena organizacija in ji preti s finančno kaznijo. Kljub temu, da je imel na voljo najboljše obveščevalne in informacijske vire, ga je kriza presenetila, rešitve zanjo pa išče znotraj države, in ne v sodelovanju z drugimi. Za reševanje skupnih problemov tega sveta so nacionalni instrumenti sicer nujni, vendar nezadostni, globalni in regionalni instrumenti za njihovo reševanje, ki bi napor držav morali podpreti, pa so vse šibkejši.
To ob širjenju virusa COVID-19 dokazuje tudi Evropska unija. Čeprav politiki v državah članicah radi internacionalizirajo probleme (prenašajo krivdo na 'Bruselj') in nacionalizirajo uspehe (si prilaščajo zasluge za uspehe dosežene na ravni EU), lahko ugotovimo, da je EU v virusni krizi, podobno kot pred tem v ekonomsko-finančni in migracijski krizi, ponovno odpovedala. Pustimo ob strani razvpito dogovarjanje o finančni 'varnostni mreži' in dregnimo v Mehanizem EU za civilno zaščito. Pred več kot tremi desetletji je bil oblikovan za ljudi, v njegovem temelju pa so bile vrednote solidarnosti, evropske identitete, Evrope narodov in Evrope brez meja. In kaj je prinesla prva faza krize: odsotnost solidarnosti, samostojno delovanje držav članic, prepoved izvoza medicinske opreme in zdravil ter neusklajeno zapiranje meja, pri čemer je največjo škodo utrpela prav evropska identiteta. Simbolične akcije, ki odstopajo od tega vzorca, ne morejo bistveno popraviti ne vtisa ne načete verodostojnosti organov in institucij EU. Ta sorazmerno dobro deluje, ko sije sonce, ko se pooblači in začne deževati, ima težave, ko pride neurje z močnim vetrom in točo, pa je, vsaj v začetni fazi, zaradi različnih interesov držav in zapletenih birokratskih postopkov v krču.
Slovenija je del te zgodbe. Država je po dobrem desetletju prizadevanj znanosti, stroke in dela politike prišla do spodobnega (vsekakor ne popolnega) modela kriznega upravljanja, ki je določil vlogo različnih akterjev, jih okrepil in jim omogočil uspešno medsebojno koordiniranje. Zakonske in podzakonske spremembe so ta napor formalizirale, vendar vlada model ignorira in parcialno spreminja, posledica pa je, da uradno nismo v 'kompleksni krizi', kot določajo pravila, ampak v 'stanju epidemije', kar je tudi sprejemljivo, v poluradni retoriki pa celo v 'izrednih razmerah', ali v vojnem stanju: 'sovražnik', 'vojne razmere', 'bojne vrste', 'prva frontna linija' ... Kakor komu ustreza, motiv pa je verjetno mešanica potrebe po mobilizaciji ljudi za vedenje skladno s sprejetimi ukrepi ter želje po omejevanju pravic in svoboščin. Iz tega se porodijo ideje o ustanovitvi (in hitri ukinitvi) zunajsistemskega kriznega štaba, o strogo nadzorovanih karantenah in posebnih pooblastilih vojske ob varovanju meje. Ne toliko zaradi migrantov, kot zaradi razbremenjevanja policije v boju proti virusu, pravijo predlagatelji. Ampak vojska ima načrt za delovanje ob epidemiji in s svojim delovanjem lahko razbremeni civilne strukture varstva pred nesrečami, če tako presodi in predlaga poveljnik civilne zaščite, vlada pa sprejme odločitev. V tem načrtu je aktivacija bolnišnice Role, ki pripravljena že stoji, prvi predviden ukrep. Ali je res primernejša improvizacija, tudi ko je razmere ne vsilijo, kot pa upoštevanje načrtov? Ali je bolj smiselna politizacija migracij, kot pa reševanje dejanskih, z virusom povezanih problemov? In še paradoks s tem v zvezi: do nedavnega so nekateri pri nas v svojem prastrahu pred migranti in v duhu njihove pretirane 'sekuritizacije' med drugim opozarjali, da so migranti nevarni, ker da nosijo s sabo različne bolezni, zdaj pa oni tvegajo okuženost z nevarno boleznijo, če vstopijo v našo državo.
Kriza je problem, a je tudi priložnost, so ugotavljali že stari kitajski in grški misleci. Kriza prizadeti družbi ponudi priložnost za katarzo, iz nje družba lahko izide močnejša, ampak očitno je paradoks v tem, da se mi iz krize ne želimo dovolj naučiti in komaj čakamo njen konec, da bo lahko vse po starem. Do naslednje krize. Navkljub temu, da nam je narava naklonila time-out, torej priložnost za globok karantenski premislek o tem, kakšno prihodnost želimo.
Veliko zdravja vam želim in upam, da ob zgoraj zapisanem to ne zveni kot paradoks.
Marjan Malešič
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 15. april 2020 | v kategoriji: FDV