[Družboslovna misel ob trenutni situaciji] #ostanidoma


V uvodnem predavanju k politično-zgodovinskim predmetom študentom pojasnim, da preteklosti ne moremo objektivno spoznati, čeprav se je nedvomno zgodila, saj ima čas svojo neogibno entropično smer. Tudi če smo preteklost neposredno doživeli kot v času vse bolj oddaljeno izkušnjo lastnih življenj ali če bi imeli časovni stroj, da bi se odpeljali na izlet v obdobja pred nami, bi ostal problem v individualnosti posredovanja in interpretacije izkušnje. Identično dejstvo bi nekdo pozabil, drugi zamolčal, tretji napihnil, četrti pomanjšal ... To še ne pomeni, da smo zgodovinarji le pisatelji z bujno domišljijo, večinoma obstajajo na virih prepričljivo utemeljeni konsenzi o rankejevskem »kakor je bilo«. Varuhov neizpodbitno natančne resnice pa med zgodovinarji ne gre iskati, četudi se nekateri za takšne razglasijo. Preteklosti ni mogoče prenesti v nadzorovano okolje, da bi na osnovi ponovljivih rezultatov nastala Zgodovina.

Zato je toliko bolj pozornosti vredno, ko nas preteklost obišče v sedanjosti in nam omogoči slutnjo tega, kako je nekoč bilo; ko začasno ves svet postane laboratorij. Celovita rekonstrukcija že minulega načina življenja je namreč mogoča le kot kolektivna izkušnja: v (post)informacijski družbi osebno lahko živimo v različnih prostorih, ne moremo pa živeti v povsem različnih časih, in tudi družbena avtarkija je pod pritiskom globalizma komaj še izvedljiva.

Pandemija koronavirusa nas je v nekaterih vidikih življenja prestavila nazaj v čas; vladni ukrepi so naš časovni stroj. Nad nami je zdaj nebo iz 50. let, takrat je bilo na njem komaj kaj letal. Kakovost zraka in raven hrupa nas selita v obdobje naftnih kriz v 70. leta. Z bivanjsko tesnobo, ki jo prinaša grožnja katastrofalne recesije, se sveže brezposelni mentalno vračajo v zgodnja 30. leta. Tako intenzivno družinsko življenje smo na Zahodu nazadnje imeli pred ekonomsko emancipacijo žensk. Po drugi strani nas informacijske tehnologije zdaj s pospeškom nuje vzdrževanja »normalnosti« prestavljajo tudi kakšno desetletje naprej v prihodnost, v družbo dela od doma in virtualnega druženja. Strah in stres, ki ju povzročajo vse te nenadne spremembe, protislovja in negotovosti, pa nam dajeta vsaj malo slutiti, kako so se ljudje počutili zelo daleč nazaj, ko še niso vladali naravi in samim sebi.

A naš bežni uvid v preteklost je za zdaj še zmeraj le začasen stranski učinek procesa, ki ga je Svetovna zdravstvena organizacija (SZO) razglasila za pandemijo. Še zmeraj smo daleč od 3 do 5 milijonov primerov resnega poteka sezonske gripe in 290.000 do 650.000 letnih smrtnih primerov te iste gripe (vir: spet SZO). S tako restriktivnimi ukrepi proti širjenju koronavirusa, kot jih sedaj prenašamo, se tem številkam, upam, ne bomo približali. Še sploh pa smo zelo daleč od pandemije španske gripe v letu 1918; v primerjavi je koronavirus za zdaj le vaja. Španska gripa je med letoma 1918 in 1920 prizadela eno četrtino svetovnega prebivalstva. Razmerje med številom obolelih in umrlih je bilo okrog 2,5 %, kar je le ocena, saj testov tedaj ni bilo. Tudi ocene števila žrtev – od 20 do 100 milijonov – so približne, ker za točnejše ni dovolj virov, čeprav se je pandemija zgodila le stoletje nazaj. Že samo to dejstvo priča o njenih razsežnostih. Na vrhuncu pandemije španske gripe ni bilo dovolj zdravega zdravstvenega osebja, ki bi lahko oskrbelo obolele, ki so množično umirali doma. Ni bilo dovolj izdelanih krst in zdravih pogrebnikov, da bi žrtve lahko sproti pokopavali. Državni zdravstveni in drugi podsistemi so se zrušili, lokalne oblasti so se poskušale znajti z mestnimi karantenami in lokalno preskrbo. Časopisi so izhajali z naslovnicami: Konec sveta?!

V odsotnosti cepiva in zdravila smo tudi danes tam, kjer so bili pred stoletjem: osamitev, maske, rokavice in osebna higiena so še zmeraj osnova omejevanja širjenja bolezni. Še pomembnejše je zaupanje, da oblast ve, kaj dela, sicer državljani najdemo milijon načinov, kako se izogniti omejitvam. Leta 1918 so katoliške države, kjer so cerkvene oblasti vernike »zdravile po svoje« z množičnimi molitvami in procesijami, utrpele veliko večje število žrtev kot tam, kjer so prebivalci državne ukrepe vzeli resno, ker se je oblast že prej izkazala za učinkovito ob zatiranju epidemij nalezljivih bolezni, npr. tuberkuloze v ZDA. Danes se predvsem (in upravičeno) bojimo zlorab politične moči z nesorazmernimi omejitvami in vseprisotnim nadzorom. Zaupanje v oblast se med drugim gradi na zanesljivih, konsistentnih informacijah. Gripa leta 1918 je postala »španska« zato, ker v nevtralni Španiji ni bilo cenzure tiska in so španski časopisi o njej v Evropi prvi poročali. Tudi danes smo kljub neskončno večji količini dostopnih informacij skoraj dobili »kitajski« virus. Ali z malo zdrave distance: gripa in korona sedita na klopi v praznem parku. Gripa se pritožuje: »Nimam dela.« Korona jo pouči: »Omisli si boljši PR!«

Namesto poenostavljenih zgodovinskih primerjav, ki prinašajo prehodno olajšanje ali še večje nelagodje, namesto sklicevanja na modrosti tistih, ki niso doživeli ne te pandemije ne naše sedanjosti, poskušam opazovati in misliti sebe in svet v tem trenutku. Osvoboditi se s slepe pege državljanke, ujete v izredne razmere, je svojevrsten intelektualni izziv. A splošnega recepta za »pravilen« odziv na »nepravilne« okoliščine tako ali tako ni. Na koncu koncev vsak med nami to sedanjost registrira in arhivira osebno, izkustveno; šele retrospektivno bomo dogovorili kolektivno »zgodbo«, kaj smo preživeli kot družba. Za zdaj bo vsak moral najti način, kako si narediti ostajanje doma znosno, da ohrani duha in telo. Storilnostno vztrajati, da je vse »normalno«, je samo eden izmed načinov odzivanja na nenormalnost.

Cirila Toplak


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 10. april 2020 | v kategoriji: FDV