Ljudje nismo racionalna bitja, še posebej ne, ko se soočamo z nepoznanim.
Bitka na individualni ravni in ukrepi pristojnih institucij
Potem, ko smo izgubili bitko s časom v prvi fazi, za katero je bil značilen vnos bolezni iz tujine, smo se znašli pred še bolj zahtevno drugo fazo, ko se moramo boriti proti samim sebi in lastnim navadam.
Ne gre več za to, da ne bi zboleli, temveč zato, da ne bi zboleli prehitro in s tem povzročili, da močno omejene zmogljivosti zdravstvenega sistema ne bi več mogle nuditi pomoči vsem, ki bi jo nujno potrebovali.
Ukrepov, ki jih zahteva dejanska kriza, ne bi omenjal. Za to imamo dovolj strokovnjakov. Tudi ne s tem povezane teorije in izkušenj iz primerov. Dovolj bo, če rečemo, da izredne razmere zahtevajo izredne ukrepe. Vlada s svojim kriznim štabom pa mora biti pri njih realna, a neizprosna, saj mora zaščititi skupnost.
Se pa moramo zavedati, da vlada in krizni štab, kljub ukrepom (ki bi bili lahko hitrejši in še bolj radikalni) ne moreta storiti veliko, ker je sedaj bitka na strani državljanov in naše samodiscipline. Mora pa država zagotavljati organizacijski in infrastrukturni okvir, da je samozaščita mogoča.
Zato ukrepanje na lokalnem nivoju ne more biti prepuščeno samoiniciativi županov, ker je ta pogosto prepočasna ali pa je sploh ni. Župani in predsedniki krajevnih skupnosti imajo odgovornost, da organizirajo to, kar smo (ker se že na simbolne in koordinacijske vloge vračajo ljudje iz osamosvojitvene vojne) nekoč poznali pod imenom »narodna zaščita« (z nekoliko posodobljeno in izzivu primerno definirano nalogo), ki mora biti organizirana na ravni mest, krajevnih skupnosti, podjetij in drugih organizacij, na nacionalni ravni pa pod koordinacijo civilne zaščite. Na lokalni ravni namreč mora skrbeti za informiranje prebivalstva, spoštovanje ukrepov samozaščite in samo-izolacije ter poskrbeti za zaščito in oskrbo najbolj ranljivih ter drugega, kar je potrebno, za kolikor toliko običajno življenje. Enako bi morali s posebnimi skupinami ravnati v podjetjih, še posebej tam, kjer delo na daljavo (oziroma od doma) ni možno.
Komuniciranje izolacije (#ostanidoma)
Izredni ukrepi pa zahtevajo tudi izredno komuniciranje. Ker se prehitro zgodi, da se zaradi komunikacijske krize realna kriza še dodatno zaostri. Ker je eden osrednjih ukrepov samo-izolacija, pod sloganom »ostani doma«, se mora komuniciranje v tem delu osredotočiti na njeno intenzivno komuniciranje. Pri tem imajo mediji ključno vlogo.
Elektronski in spletni mediji so zelo pomembni. A ne smemo pozabiti, da imamo pomemben delež prebivalstva, ki v tem ni spreten ali pa je celo medijsko oziroma elektronsko nepismen. Med njim so taki, ki so v tej grožnji najbolj ogroženi – starejši državljani. V Sloveniji je vsaj ta sreča, da je TV še vedno dominanten oziroma prevladujoč medij in zato mora ob drugih medijih odigrati ključno vlogo.
Nacionalna televizija (pa tudi komercialna), se mora nehati obnašati, kot da gre pri tej pandemiji zgolj za novico, ki jo je treba obravnavati predvsem v informativnih blokih. Svojo programsko shemo mora prilagoditi »izrednim razmeram«, v katerih smo se znašli. Ne gre samo zato, da ustrezno in intenzivno poroča o dogajanju (kot to odlično počne), pač pa mora poleg informativne, izvajati tudi izobraževalno in prepričevalno vlogo. Redni program, se mora redno prekinjati z ustreznimi sporočili in navodili, saj sicer kmalu dobimo občutek iluzije, da se nič ne dogaja in da smo po nepotrebnem samo-izolirani (kar se potem prekinja z druženji otrok, obiski trgovin itd.).
Samo-izolacija se je šele začela, vsi je še niso osvojili, za njo pa pride še težja naloga, da bo na njej potrebno vztrajati dalj časa. Izvajati jo bo potrebno strogo in dosledno, kar bo zelo težko, še zlasti pri ljudeh, ki bodo zboleli in bodo imeli srečo, da ne bodo imeli hujših simptomov. Ti bodo za skupnost nevarni, saj bodo opravičevali svoje morebitno neodgovorno ravnanje ali celo zanikanje s tem, da jim nič ni.
Vloga medijev
Vloga medijev se mora izražati skozi ustrezne formate oddaj, tudi »ad hoc« narejene, in s prekinjajočimi se novicami (npr. spoti o ustrezni higieni, samozaščiti itd.). Vztrajati na obstoječih programskih shemah, kot da se nič ne dogaja in obveščati znotraj »običajne« programske sheme, je z vidika medijev neodgovorno. Je celo nevarno, saj posameznika zazibljejo v iluzijo, da je vse kot je običajno. S tem pa tudi naše vedenje.
Moramo se zavedati, da je spreminjanje navad ljudi in to v najkrajšem možnem času, najbolj zahteven in zelo težko dosegljiv komunikacijski cilj, ki ni mogoč brez polne integracije sporočil. Ljudje nismo racionalna bitja, še posebej ne, ko se soočamo z nepoznanim.
Komunikacijska infrastruktura, ki jo omogočajo mobilni operaterji, je bila do sedaj povsem neizkoriščena. Uporabili je niso niti v fazi 1, ko bi bilo z njeno pomočjo mogoče locirati vse, ki so bili v rizičnih državah in so se vrnili iz počitnic. Tako kot so to uspešno naredili v Južni Koreji.
V tej drugi fazi, bi morali mobilni operaterji (ki brezskrbno obveščajo svoje uporabnike prek telefonov o večjih paketih), podobno kot televizija, začeti kampanjo socialnega marketinga in informirati, izobraževati ter prepričevati ljudi naj ostanejo doma in se samozaščitijo, pa tudi, kako potrebno je, da pri tem vztrajamo. S spremljanjem intenzitete števila mobilnikov na določenih krajih bi morali v enotni aplikaciji združiti podatke in obveščati uporabnike, katerih krajev se moramo posamezniki izogibati. Ljudje bodo hodili v naravo, kar je dobro in zaželeno, dokler jih na določenem mestu ni veliko, dokler se posamezniki ne družijo in ostajajo fizično znotraj svoje izolativne celice. Odgovorni zato morajo poskrbeti, da pri tem ne dobijo priložnosti za posedanje in druženje v skupinah.
Mobilni telefon kot medij ob dejstvu, da ga ima večina državljanov, je v tej kampanji popolnoma neizkoriščen ali pa se izkorišča zgolj za utrjevanje pozitivne podobe operaterjev med porabniki, brez pravega, strateškega razmisleka o aktivnostih, ki bi prispevale k utrjevanju odgovornosti in samodiscipline njihovih porabnikov pod geslom Ostani doma, ki ga mora ponotranjiti vsak slehernik. To pa je zelo velik komunikacijski izziv.
Prof. dr. Klement Podnar
*Prispevek je bil za Slovensko društvo za odnose z javnostmi napisan 16. 3. 2020
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 19. marec 2020 | v kategoriji: FDV