[Družboslovna misel] izr. prof. dr. Andreja Vezovnik


dru misel AV

Pandemija je priložnost za uvajanje bolj trajnostnega prehranskega modela

Pridelava mesa je velik okoljski problem. O tem že leta obstaja neizpodbiten znanstveni konsenz. Živinoreja znatno prispeva k nastanku toplogrednih plinov in povzroča nepopravljivo okoljsko škodo, saj na globalni ravni prispeva 14,5 % vseh toplogrednih plinov. To dejstvo je ključne akterje na področju sistema hrane prisililo v iskanje alternativ. V zadnjem času je iskanje alternativ spodbudila tudi pandemija bolezni Covid-19. Visoka stopnja obolelosti z boleznijo Covid-19 pri zaposlenih v mesnih predelovalnih obratih v ZDA je botrovala zapiranju obratov in motnjam preskrbe z mesom. To ameriške potrošnike sili v nakup mesnih analogov, na primer veganskih burgerjev, pridelanih iz rastlinskih virov. Ker je bila v ZDA ugotovljena tudi kontaminacija mesa z virusom SARS-CoV-2, je bila tudi varnost mesa postavljena pod vprašaj. Vendar SARS-CoV-2 ni osamljen primer t. i. zoonotičnih bolezni, torej bolezni, ki se prenesejo iz živali na človeka. Takšne so bile v zadnjem času tudi H5N1 oziroma ptičja gripa in H1N1 oziroma prašičja gripa.

Živimo torej v času, ko meso postaja problem za zdravstveno varnost potrošnika. Motnja preskrba z mesom predstavlja problem za potrošnikovo prehransko varnost. Pridelava mesa, kot prej omenjeno, je velik okoljski problem. Številne raziskave, tako klinične kot epidemiološke, pa so opozorile tudi na negativen vpliv prekomernega uživanja množično pridelanega in procesiranega mesa na zdravje ljudi, na kar opozarja tudi Svetovna zdravstvena organizacija.

Vsi zgoraj našteti razlogi so povod za iskanje alternativ klasično pridelanemu mesu, ki so bolj trajnostne in zato okolju prijaznejše, praviloma tudi bolj zdrave. Večinoma gre za visokotehnološke rešitve, ki jih razvija prehranska industrija skupaj z raziskovalnimi oddelki univerz. Med najbolj razvite alternative mesu v tem trenutku sodijo proteini rastlinskega izvora. Ti nadomestki se v projekcijah kažejo kot najbolj verjetna oz. prevladujoča alternativa v prihodnosti. Poleg rastlinskih virov se v tem trenutku razvijajo tudi druge alternative, denimo proteini, pridobljeni iz insektov in morskih alg. Kot obetaven se kaže razvoj in-vitro mesa oziroma laboratorijsko pridelanega mesa, ki ga nekaj ključnih laboratorijev intenzivno razvija že dlje kot desetletje, čeprav je ideja bistveno starejša. Prvi in-vitro pridelan mesni polpet (ang. burger) je doživel javno pokušino že leta 2013. V roku 5 do 8 let naj bi prišel na trg in potrošniki ga bodo lahko kupili po razumni ceni.

Dejstvo je, da se določeni segmenti potrošnikov, industrija in v zadnjem času tudi politike, obračajo k mesnim alternativam, kar povzroča hitro rast trga mesnih analogov, pridelanih iz rastlinskih virov. Industrija alternativnih proteinov je v fazi razmaha. Podpirajo jo veliki investitorji. Denimo Bill Gates je investiral v obe največji podjetji mesnih analogov –Impossible Foods in Beyond Meat, produkt slednjega, Beyond Burger, je dostopen tudi slovenskemu potrošniku. V razvoju visokotehnoloških mesnih analogov vidi svoj interes tudi Svetovni ekonomski forum, kot pomembni se omenjajo tudi v novem evropskem Green Dealu, ki ga je spomladi lansirala Evropska komisija. Alternativni proteini so nedvomno pomembna tržna niša globalne prehranske industrije. Cilj razvoja alternativnih proteinov sta predvsem dva, zmanjšati vplive na okolje in nahraniti 10 milijard ljudi, ki bodo na Zemlji prebivali leta 2050. 

Vendar je rast industrije alternativnih proteinov odvisna predvsem od zanimanja potrošnikov za njihove produkte. Po splošno znanih podatkih je potrošnikov, ki se prehranjujejo vegansko ali vegetarijansko, v zahodnih razvitih državah pribl. 5 %. Ta segment potrošnikov je pravzaprav lahko le nišni. Veliko večji je odstotek t. i. fleksetarijancev (določene raziskave so ocenile, da je takih več kot 30 % v razvitih zahodnih družbah), torej tistih, ki so delež zaužitega mesa zmanjšali. Racionalizacija porabe mesa se lahko kaže v številnih prehranskih scenarijih, od odrekanja mesu pri denimo enem od dnevnih obrokov, do zmanjševanja porcij mesa in tudi do uvajanja enega brezmesnega dneva na teden (ang. Meatless Monday) oziroma meseca v letu (ang. Meatless January). Pri vseh scenarijih lahko alternativni proteini odigrajo pomembno vlogo pri nadomeščanju mesa. Ne zgolj mesa, tudi drugih živalskih proizvodov.

In kakšna bo usoda mesa v pretežno mesojedi Sloveniji? Ko pride do odnosa do mesa in mesnih nadomestkov za Slovenijo, pravzaprav nimamo celostnih podatkov. V zadnjem času nam delni vpogled v stanje daje raziskava, ki jo je nedavno objavil BEUC-The European Consumer Organisation. Po njihovih podatkih, zbranih na reprezentativnih vzorcih enajstih članic EU, se za Slovenijo kaže sledeče. Slovenski anketirance izkazujejo relativno nizko stopnjo zavedanja vpliva prehranskih navad na okolje. Slovenski potrošnik je tudi le deloma pripravljen zmanjšati uživanje rdečega mesa. Le dobrih 20 % anketirancev je dejalo, da so pripravljeni zmanjšati vnos rdečega mesa, enako so dejali za mlečne izdelke. To nas skupaj s Slovaško, Litvo in Grčijo postavlja med najbolj mesno tradicionalne države EU. Vprašanje, ki je anketirance eksplicitno spraševalo o tem, ali vsaj razmišljajo o tem, da bi zmanjšali vnos rdečega mesa zaradi vpliva, ki ga ima ta na okolje, je 60 % vprašanih dejalo, da to nameravajo storiti ali so to že storili. Od teh 60 % jih je dobrih 45 % dejalo, da so do neke mere že zmanjšali porabo rdečega mesa. Diskrepanco med odstotkoma v prvem in drugem vprašanju lahko verjetno pojasnimo z »anketnim fenomenom« podajanja družbeno zaželenih odgovorov. Ker je skrb za okolje pomembna etična tema, so pri tem vprašanju anketiranci podali odgovor, za katerega so menili, da je družbeno sprejemljivejši.

Kar zadeva prihodnost alternativnih proteinov, so se slovenski potrošniki izkazali za precej konservativne. Denimo preko 80 % jih je dejalo, da v prihodnosti ne bi želeli mesa zamenjati z beljakovinami, pridobljenimi iz insektov. A ta odstotek je bil visk pri praktično vseh vključenih državah EU in ga zlahka pojasnimo s t. i. »fuj« dejavnikom. Še najbolj odprti so bili Nizozemci in Belgijci, ki imajo tudi izjemno dolgo in bogato tradicijo raziskovanja mesnih alternativ. Potrošniki so izrazili tudi odpor do in-vitro mesa, v približno enakem odstotku kot do insektov. Iz drugih raziskav vemo, da odpor izhaja predvsem iz občutka, da umetno pridelanemu mesu manjka dimenzija »naravnosti«. Pričakovan je bil tudi visok odstotek zavrnitve alternativ iz rastlinskih virov, ki bi bili gensko spremenjeni, saj v EU in v Sloveniji obstaja zelo odklonilen odnos do GSO. Ne-GSO mesni analogi, pridobljeni iz rastlinskih virov, so se izkazali za bolj sprejemljivo alternativo. Presenetljivo je za slovenskega potrošnika najsprejemljivejša alternativa mesu običajna zelenjava, denimo zelenjavna juha. To najbrž kaže na precejšnjo konservativnost slovenskega potrošnika, ki sicer deloma razmišlja o redukciji vnosa mesa, a se pri tem pretirano ne ozira na tržne novosti mesnih analogov, ki jih ponuja industrija, saj ga zaznamuje tudi visoka stopnja neofobije. Po drugi strani velja omeniti dejstvo, da mesni analogi na našem trgu niso prav dolgo prisotni in se šele v zadnjem času na policah pojavljajo različni rastlinski burgerji. Ti so lahko uvoženi (Beyond burger) ali domače proizvodnje (različno poimenovani, a vsi iz proizvodnega obrata podjetja K-Norma). Za bolj celostno razumevanje potrošnika je na tej točki nujno treba narediti bolj poglobljene raziskave, saj so prehranski vzorci kompleksni in jih določa mnogo dejavnikov. Raziskave so identificirale denimo starost, spol, razred, izobrazbo, dohodek, navade, politično usmeritev, vpliv družine oziroma vrstnikov, kulinarično tradicijo, kulturo in vero. Kot izjemno pomembni dejavniki so se pokazali tudi okus, vonj, tekstura in barva izdelka. Navsezadnje na prehranske prakse vplivajo tudi politike, mediji in industrija. Gre torej za izjemno prepleten in kompleksen fenomen, ki za raziskovalce in raziskovalke predstavlja prav poseben izziv.

Glede na pomanjkanje ustreznih raziskav v Sloveniji nas pri spremembi potrošniških navad čaka še dolga pot. Kljub dejstvu, da so podnebni roki že praktično zamujeni. Za zdaj ostaja dejstvo, da slovenski potrošniki in potrošnice pojedo v povprečju 93 kg mesa (vir SURS) na leto, kar nas umešča v sam svetovni vrh. Po izračunih, ki so jih opravili znanstveniki, bi brezmesni ponedeljek ali brezmesni januar pomenila že pomembno razliko. Vredno je poskusiti.   

izr. prof. dr. Andreja Vezovnik, članica Centra za socialno psihologijo in Katedre za medijske in komunikacijske študije FDV
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 05. september 2020 | v kategoriji: FDV