[Družboslovna misel] dr. Srna Mandič: Epidemija in ljubljanski bloki, da o sosedih ne govorimo


FB blog pr (7)

Pojav epidemije nas je prizadel, ko je vdrl v naša življenja in zamajal naš občutek varnosti in predvidljivosti. Spomladi, med prvim valom epidemije, smo raziskovalci s Centra za proučevanje družbene blaginje pokukali v življenja gospodinjstev v ljubljanskih blokih in poizvedovali, kako živijo in se borijo z epidemijo v svojem okolju.

Epidemija in izguba nadzora svojim življenjem  

Epidemija COVID-19 ni le biomedicinski, je tudi družbeni pojav, ki pridobiva svojo vsebino in svoj pomen skozi dogajanje v družbi. Kot bolezen ni neposredno  vidna,  razen za same  bolnike in tiste, ki  imajo z njimi opravka. Zato jo večina ljudi lahko zaznava le posredno, preko družbenega dogajanja. Avstrijska družboslovka Sara Pfister tako opisuje, kako rutine in strukture vsakdanjega življenja, ki so običajno steber predvidljivost in varnosti, v epidemiji postajajo vir strahu in sumov.

Kava s prijatelji? Spremenjeno je tudi delovanje v različnih sferah družbenega življenja - od zdravstva do javne uprave, ki začnejo spreminjati svoje običajne postopke. In seveda je tu še sfera javnega obveščanja s svojo lastno epidemijo informiranja, komentiranja, prepričevanja.

Nemški  sociolog Martin Repohl ugotavlja, da je z epidemijo izginila zanesljivost, s katero izkušamo svoj življenjski svet kot dobrohoten in zaupanja vreden, saj domači in prijazni prostori  zdaj postanejo območja tveganja in nelagodja. Tako, meni, pripelje epidemija do izgube ‘ontološke  varnosti’. To je tisti temeljni občutek, ki nam po besedah angleškega sociologa Anthonyja Giddensa pravi, da so stvari takšne, kot so videti in kot tudi morajo biti. Ontološko varnost ljudje nujno potrebujemo in jo lahko izkušamo v svojem okolju in vsakdanjem življenju kot občutek stalnosti in predvidljivosti.

Je epidemija tudi pri nas vodila do tolikšne spremembe v doživljanju življenjskega sveta? Na to vprašanje smo iskali odgovor s podatki spletne ankete  Medsosedski odnosi v večstanovanjskih stavbah z več kot 8 stanovanji v Ljubljani, ki je potekala med 5. in 14. majem 2020, nanjo se je odzvalo 310 prebivalcev Ljubljane. Zajeta populacija ima strukturo, značilno za to študijo primera; je pretežno v aktivnejšem življenjskem obdobju, v dobrem zdravstvenem stanju in z nadpovprečnimi dohodki, nadpovprečno so zastopane ženske in visoko izobraženi. 

Ontološko varnost smo naslovili z vprašanjem anketirancu, v kolikšni meri lahko nadzira svoje življenje, to pa oceni s pet stopenjsko lestvico od ‘ne nadzoruje’ do ‘nadzoruje’. Vprašali smo posebej za običajne okoliščine in posebej za čas epidemije. Da nadzora nad svojim življenjem nima (ocena 1 ali 2) so za običajne okoliščine izjavili 4 odstotki, za čas epidemije pa kar 28 odstotkov anketirancev. Nasprotno oceno, da nadzor nad svojim življenjem ima (ocena 4 ali 5) je za običajne okoliščine izrazilo 76 odstotkov, za čas epidemije pa 39 odstotkov anketirancev. Torej je bil občutek izgube nadzora nad svojim življenjem ob prvem valu epidemije zelo močno prisoten in priča o tem, kako razprostranjena in globoka je bila negotovost ljudi. Večina  anketiranih enostavno več ni imela občutka, da lahko svoje življenje še nadzira. Uporabili smo tudi  dodatno vprašanje o občutku ogroženosti. Zaradi korona virusa se je počutilo ogroženih 22 odstotkov anketirancev, zaradi osebnih finančnih posledic krize  pa 39 odstotkov. Podatki torej govorijo o znatnem občutku eksistenčne ogroženosti in so še toliko resnejši  upoštevaje  zajeti  vzorec - populacijo pretežno visoke izobrazbe, v aktivnem življenjskem obdobju in v nadpovprečno dobrem zdravstvenem in finančnem položaju. Epidemija se je ob prvem valu pokazala kot nedvomno huda preizkušnja.

Epidemija in ljubljanski bloki, da o sosedih ne govorimo

Večstanovanjske stavbe predstavljajo ob epidemijah poseben primer, ker se stanovalci v njih srečujejo v skupnih prostorih – vežah, hodnikih, dvigalih. Pogostejši stiki lahko povečajo nevarnost okužb, kot se je npr. zgodilo v nekaj newjorških stolpnicah, ki so jih zaradi koncentracije obolelih mediji krstili za "stolpe smrti". Po drugi strani pa lahko večstanovanjska stavba prinaša tudi dobre strani stikov s sosedi; kot pravita raziskovalki dr. Valentina Hlebec in dr. Maša Filipovič Hrast so sosedje del posameznikove ‘mreže socialne opore’. Sosedje lahko ponudijo tudi družabnost in pomoč, še kako dobrodošlo v času izolacije in omejenega gibanja.  

Tako smo z anketo želeli poizvedeti o dogajanju v stavbi med prvim valom epidemije in o vlogi sosedov. So sosedje postali del težave in nevarnosti okužbe, ali nemara del podpore in tolažbe v času krize? Kako so doživljali srečanja s sosedi? Odgovori so pokazali, da se je kdaj  ob srečanju s sosedi, ker ti niso spoštovali navodil, počutilo ogroženih 12 odstotkov anketirancev. Občutek ogroženosti kljub obojestranskemu upoštevanju navodil pa je kdaj izkusilo le 4 odstotki anketiranih. Srečanja s sosedi torej niso bila zelo pomemben vir ogroženosti, uradna navodila in njihovo spoštovanje pa so pri tem kar odigrala svojo vlogo.  

Kaj se je dogajalo v stavbi v času epidemije in kaj so opažali anketiranci? Nespoštovanje predpisov o zajezitvi med stanovalci je zaznalo 31 odstotkov anketiranih, povečano napetost in konflikte med sosedi zaradi nespoštovanja predpisov 16 odstotkov; prisotnost policije ali inšpekcije zaradi nespoštovanja predpisov 8 odstotkov; splošni porast napetosti in konfliktov v medsosedskih odnosih 13 odstotkov, porast napetosti in konfliktov v posameznih gospodinjstvih pa 27 odstotkov. Podatki tako jasno kažejo na porast  napetosti in kako se je ta porast izražal: na ravni stavbe v znatni meri, veliko bolj pa navznoter, v dogajanje za vhodnimi vrati stanovanja, med člani gospodinjstva.

Anketiranci so v stavbi zaznali tudi, da so se ob epidemiji pojavile nove oblike medsosedske pomoči. Natančneje, 35 odstotkov  jih je zaznalo pomoč pri prinašanju stvari iz trgovine, s pošte …;  21 odstotkov  pri skrbi za ranljive člane (otroke, bolne); 17 odstotkov pri nudenju psihične podpore.  Zaznali pa so tudi nove oblike družabnosti v stavbi, kar je delno sovpadalo s protivladnimi protesti. Tako je igranje glasbe/petje ob oknih in na balkonih ob 18. uri zaznalo 17 odstotkov  anketirancev, drugo skupno dogajanje ob oknih in na balkonih (najpogosteje protestni napisi in pogovarjanje skozi okna) pa 12 odstotkov.

Sosedje so torej bili v različnih vlogah, od ogrožujočih v primeru nespoštovanja navodil ob  srečanju, do raznih oblik nudenja pomoči in tudi novih  oblik kolektivne družabnosti. Se je ob vsem tem dogajanju spremenil tudi splošni odnos do sosedov, denimo zaupanje do njih? Zaupanje sosedom smo merili s petstopenjsko lestvico - od sploh nič do povsem, in to posebej za običajne okoliščine in posebej za čas epidemije. Povprečna stopnja zaupanja sosedom je upadla s 3,24 pred epidemijo na 3,15 po njej, a je še vedno ostala na pozitivni strani. Tako 39 odstotkov vprašanih sosedom zaupa tudi v času epidemije. 15 odstotkov vprašanih pa je med epidemijo s kom od sosedov celo navezalo tesnejši stik, kot je bil prej. Sosedje so tudi vir informacij in prepričanj o epidemiji, saj se je o njej pogovarjalo s sosedi kar 54 odstotkov anketirancev.

Sklenemo lahko, da so se med prvim valom epidemije medsosedski odnosi torej ohranili v določenem delu skupaj s svojo pozitivno podporno vlogo, ki se je v nekaterih nišah še poglobila. Ob močno prisotnem občutku ogroženosti in velikem upadu ontološke varnosti je okvir sosedstva ostal prisoten v življenju ljudi ter prispeval k reproduciranju neke vrste lokalnega reda in predvidljivosti v stavbi. Ta stabilizacijska vloga sosedskih skupnosti in njihov prispevek sta v javnih razpravah o zaslugah za omejevanje učinkov epidemije ostala dokaj spregledana.  

In drugi val  epidemije?  

Lahko si zastavimo vprašanje, kako je s počutjem in ravnanjem ljudi  danes, ob  drugem valu epidemije. Glede dogajanja v večstanovanjskih stavbah  in med sosedi lahko domnevamo,  da  ni prišlo do večjih sprememb. Glede občutka ogroženosti, ki je bil  že takrat močno izražen, pa je drugače. Če je takrat četrtina ljudi zaznala porast napetosti in konfliktnosti v gospodinjstvih, kako je danes, ob visokem in rastočem  številu obolelih in ob še resnejših napovedih?   

Domnevamo, da ljudje danes občutijo še večjo napetost in pritisk že zaradi nejasnosti  in protislovnosti, ki so se razširile v  javnem govoru o vprašanjih korone. Naš prostor je prenasičen in onesnažen z brezštevilnimi različnimi in navzkrižnimi komentarji, razlagami, pogledi in  napotki, v tem zmešnjavi interpretacij se pogosto izgublja žal tudi glas epidemioloških strokovnjakov. V tem boju z napetostjo in negotovostjo  pa se zna ljudstvo zatekati  k prav nenavadnim sredstvom.

Posebno vprašanje pa je,  kako na  napetosti  in občutek ogroženosti in nemoči med ljudmi vplivajo  sami ukrepi omejevanja epidemije, ali še natančneje -  prevladujoči tipi javnopolitičnih inštrumentov,  ki jih izbirajo odločevalci. Na področju analize politik je  običajno   razlikovanje med tremi skupinami inštrumentov, ki jih  lahko uporabljajo  javne  politike.  Po besedah   E. Vedunga  so najuspešnejše   tiste  javne  politike,  ki uporabljajo pravšnjo   mešanico vseh treh  tipov  inštrumentov, ki različno naslavljajo ljudi. Prvi tip inštrumentov  uporablja prisilo  (palica), drugi  tip nagrado (korenček),  tretji  tip  pa informiranje in izobraževanje (pridiga, lekcija). Ti tipi inštrumentov so povezani s čustvi, ki jih  vzbujajo pri  ljudeh. Tako  A. Etzioni  povezuje  prisilo palice  s strahom,  nagradni korenček pa s preračunljivosto. Delovanje tretjega tipa inštrumentov, ki želi vplivati z informiranjem, prepričevanjem in izobraževanjem,  je bolj kompleksno in zadeva  zaupanje in razumevanje. Ker lahko prispeva k posameznikovem občutku in sposobnosti, da  nadzira svoje življenje, je ta tip inštrumenta za današnjo situacijo še posebej pomemben, a premalo prisoten.     

Ko obravnavajo ravnanja ljudi v vsakdanjem življenju,  se  pri nas v času epidemije  vladni ukrepi največkrat opirajo na prisilne inštrumente, ki jih ob oblastni govorci  ob  predstavitvi javnosti tudi čustveno obarvajo s svojim osebnim slogom. Manjka nagovorov, ki bi bili manj osebni. Posebej pa manjka tip  ukrepov, ki ljudi informira in jim omogoči, da bolje  razumejo možna  ravnanja. Zato mnogo ljudi nosi  maske zato, ker so takšna navodila vlade, in ne zato, da obdržijo svojo sapo in slino zase in ju ne trosijo naokoli. Razlika v razlogih  je bistvena in jo občutiš takoj, ko opaziš, kako prodajalka v trgovini nosi masko vse dokler te ne nagovori, takrat pa jo spusti na brado. Ali pa ti natakar opisuje današnjo ponudbo kosil, masko pa nosi na komolcu. Človek pač nosi masko zato, ker tako zahteva vladni ukrep. Primerov drugačnega in ljudem razumljivejšega javnopolitičnega nagovarjanja ob drugih  priložnosti  pa je  kar  nekaj,  spomnimo se npr. spotov in kampanje proti AIDSu in pozivov  k   zaščiti s  kondomi.  Če  takrat bi uradni vladni govorec zahteval, naj si ga  ljudje nataknejo, bi delovalo  drugače. Glede uporabe maske tudi nerazumljivomanjkajo  vizualni prikazi,  ki lahko enostavno in morda tudi   zabavno  predočijo, kako  z glasnim govorom, smehom in petjem – in ne le s kašljanjem in kihanjem - pošiljamo naokoli oblačke kapljic in drobnih aerosolov, ki pa jih lahko prestreže maska  ali odpihne zračenje. Podobno bi lahko brez besed in le s sliko predstavili pomembnost zračenja, še  zlasti v javnih prostorih. Ljudem je treba posredovati več znanja o tem, kako lahko ravnajo v  vsakdanjem življenju in s tem tudi občutijo, da imajo vsaj nekaj nadzora. 

Če je ustvarjanje napetosti, konfliktnosti  in kriznih razmer tisto, na čemer dobro pluje kakšna politična stranka, pa  današnje razmere  terjajo  nekaj  novega.  Treba je uporabiti  tudi dodatne tipe ukrepov, ukrepov, ki bodo ljudi naslavljali drugače,  predvsem  pa jim pomagali razumeti, zakaj so nekatera  ravnanja boljša od drugih.  Smo v situaciji, za katero teorija kompleksnosti pravi, da lahko že majhna sprememba v ravnanju (npr. primerno nošenje maske, zračenje, uporaba aplikacije  na telefonu) velikega števila ljudi  privede do velike spremembe.  

dr. Srna Mandič     

 

Dr. Srna Mandič je znanstvena svetnica in predstojnica Centra za proučevanje družbene blaginje na Fakulteti za družbene vede Univerze v  Ljubljani.

Študija je nastala v okviru  raziskovalnega programa Kakovost življenja družbenih skupin, ki jo financira  ARRS. Raziskava je bila  zasnovana kot študija  primera, saj je njen predmet poseben tako glede tipa stanovanja (le osmina vseh stanovanj je v večstanovanjski stavbi)  kot glede lokacije - mesto Ljubljana in tudi glede čas dogajanja - prvi val epidemije z zaprtjem. 

K razširjanju ankete sta delno pripomogla Javni stanovanjski sklad Mestne občine Ljubljana in Zbornica za poslovanje z nepremičninami, za  kar se jim zahvaljujemo. Zahvaljujemo se tudi tistim, ki so si vzeli časi in na anketo odgovarjali.

Bralce iz vse države, če bi  bili pripravljeni anonimno sodelovati  v  drugi raziskavi,  ki jo o izbranih vprašanjih življenja v času epidemije šele pripravljamo, vabimo, naj se nam javijo naslov https://www.1ka.si/a/301974 .

Prispevek je bil objavljen v Sobotni prilogi, 24. 10. 2020.

 

 

 


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 26. oktober 2020 | v kategoriji: FDV