Tjaša Ficko je diplomantka Fakultete za družbene vede, študijskega programa komunikologija, smeri tržno komuniciranje in odnosi z javnostmi. Prihaja iz Murske Sobote. Svojo poklicno pot je pričela kot strokovna sodelavka službe za odnose z javnostmi v Poslovnem sistemu Mercator. Leta 2006 je postala vodja odseka za odnose z javnostmi v kabinetu župana Mestne občine Ljubljana. Od leta 2010 pa v tej občini zaseda mesto podžupanje. Pooblaščena je za področja korporacijskega komuniciranja ter kulture, turizma, mednarodnih odnosov, zdravja in socialnega varstva.
Pred intervjujem ste omenili, da je že več kot 15 let tega, kar ste se vpisali na Fakulteto za družbene vede …
Da, leta 2000.
Za začetek se vrniva v to obdobje. Zakaj ste se odločili za študij komunikologije?
Pritegnila me je že zaradi svojega imena, saj se mi je zdela komunikacija in njena moč – koliko lahko naredi dobrega in slabega ter kako občutljivo je to področje – fascinantna že od nekdaj. Vse, povezano s komunikacijo, mi je bilo zelo blizu, in po pravici povedano, si sploh nisem predstavljala študija komunikologije, kakršnega sem pozneje spoznala.
Ste bili potem zadovoljni s študijem?
Ja. FDV mi je odprl horizont, dal mi je širino … Dal mi je tudi možnost mednarodne izmenjave v programu Erasmus, kar mi je veliko pomenilo.
Na kakšen način vam je dal širino? S tem, da vam je omogočil študij v tujini?
Ne. Najprej mi je bilo všeč, da je bilo v začetnih letnikih veliko predmetov z različnih področij. Od sociologije in psihologije do jezikovne kulture in statistike, skratka, širok izbor, kar takrat morda ni bilo najbolj všeč vsem mojim sošolcem, saj so se pritoževali, češ: mi študiramo komunikologijo, zakaj se moramo učiti še vse drugo? Če dobro pomislim, sem včasih tudi sama podobno razmišljala in bi bila danes še veliko bolj dovzetna za znanje, ki nam je bilo ponujeno. A očitno so to leta, ko vsi mladi razmišljajo tako … Vendar se mi zdi, da ti kasneje prav ta pestri izbor odpre širši pogled na svet. Kasneje, v višjih letnikih, ko smo imeli več izbirnih predmetov, sem si lahko skoraj vse izbrala s področja ekonomije, ki me tudi zelo zanima. Tudi to je ena od pozitivnih plati tega študija.
Kako ste doživljali prehod iz domače Murske Sobote v Ljubljano?
Zame je bil to kar velik preskok. Študijsko življenje je za nas, ki nismo iz Ljubljane, nekaj povsem drugega kot za Ljubljančane – zanje fakulteta pomeni le menjavo šole, prej so pač hodili na srednjo šolo. Mi pa smo morali postati malo bolj samostojni, saj smo si morali bolj ali manj vse organizirati sami. Vendar se splača: naučiš se discipline, pa tudi domov se raje vračaš. Morda ne bi bilo tako, če bi med študijem živela doma.
Ste na FDV-ju kaj pogrešali?
Želela sem si še več prakse. Po mojih informacijah je imate sedaj precej več. Hotela sem več stika z delovnim okoljem, kamor smo kasneje, po diplomi, tudi šli. Sem pa v četrtem letniku odšla na izmenjavo na Universidad Complutense v Madridu, kjer je bila ta želja po praksi izpolnjena.
Ko sva ravno pri vašem študiju v tujini: bi ga lahko še kako primerjali s študijem doma?
Seveda je bila sama tematika podobna. Smer, na kateri sem študirala v Madridu, se je imenovala odnosi z javnostmi in oglaševanje. Vse skupaj je bilo sicer bolj konkretno kot pri nas, a to težko primerjam z našim četrtim letnikom, ker me pač ni bilo doma. Verjamem, da so tudi sošolci imeli manj splošnih stvari kot v začetnih letnikih. Bom pa vselej hvaležna FDV-ju, ki nam je omogočil mednarodne izmenjave; takrat jih še niti ni bilo toliko niti niso bile tako popularne kot sedaj. Študent na izmenjavi dobi drug pogled na vse skupaj in morda še bolj ceni svojo domačo fakulteto, ko vidi življenje zunaj.
Kako pa vas je zaznamoval FDV kot osebnost?
To pa bi morali vprašati koga, ki živi z menoj. No, vseeno mislim, da če bi se še enkrat odločala, bi ponovno izbrala FDV.
Ste ob študiju kaj delali?
Študentskega dela sicer nisem opravljala, sem pa imela nekatere obštudijske dejavnosti za dušo in za zabavo – intenzivno sem se učila španščine in plesala jazz balet.
Po diplomi ste se leta 2004 zaposlili v Poslovnem sistemu Mercator, kjer ste skrbeli za odnose z javnostmi. Vam je znanje, pridobljeno med študijem, koristilo pri delu?
Bilo je dobra osnova, praktičnega dela pa sem se v celoti naučila v Mercatorju. Tam sem napisala prvo sporočilo za javnost, se naučila postopkov v odnosih z javnostmi in novinarji ... Imela sem – ne samo na začetku – srečo, da so bili moji sodelavci zelo prijazni, odprti in pripravljeni deliti znanje, ki ga premorejo. Tega ne vidiš povsod in res sem hvaležna za vso pomoč.
Isto funkcijo ste kasneje opravljali še v Mestni občini Ljubljana, nato pa leta 2010 postali podžupanja in mestna svetnica. Kakšen je bil prehod iz Mercatorja v MOL?
Preden sem prišla v javno upravo, sem podcenjevala to delo, imela sem občutek, da se v zasebnem sektorju dela precej več, ampak sem hitro spoznala, da je tudi tukaj delo zelo zahtevno. V Mercatorju sem se naučila osnov in zaradi tega je bilo vse skupaj malo laže. Sicer pa sem se povsod imela super in smo uživali, a to ne pomeni, da je bilo enostavno. Verjetno je to povezano tudi s tem, da sem imela obakrat istega šefa, ki je zelo zahteven, tako da mu včasih kar težko sledimo. Ampak gre za dobre projekte s konkretnimi rezultati, ki dajo človeku občutek, da je koristen in da je ustvaril nekaj dobrega.
Katero delo vam je bliže, odnosi z javnostmi ali vse, kar prinaša položaj podžupanje?
Ne morem reči, da mi je bolj všeč ena ali druga funkcija. Ko sem bila v odnosih z javnostmi, sem delala veliko in tudi sedaj delam veliko. Čeprav sem podžupanja, se še zmeraj ukvarjam s komuniciranjem. Je pa res, da sedaj pokrivam še številna druga področja: kulturo, turizem, mednarodne odnose, zdravje in socialno varstvo, tako da je moje področje delovanja širše.
Ljubljana je bila pred dvema letoma izbrana za zeleno prestolnico Evrope 2016. Ocenjujete ta projekt, ki ste ga vodili, kot vaš največji doslej?
Lahko bi ga tako ocenila, saj je šlo za projekt, ki je bil zelo zahteven, zato pa je bil potem tudi učinek največji med vsemi projekti, pri katerih sem sodelovala. Zelo ponosna sem na vse sodelavce, saj gre za dosežek celotne mestne ekipe, ki šteje več kot 12.000 članov, ponosna pa sem tudi, da sem dobila priložnost ter vodila to skupino in celotno kandidaturo.
Kaj bo letos v Ljubljani tako »zelenega«?
Ob prevzemu naziva sem si drznila reči, da bomo najboljša prestolnica doslej, tako da bo to letos najpomembnejši projekt in se bomo morali zelo potruditi, če ga želimo uresničiti. Najprej moramo pokazati, da smo še vedno primer dobre prakse, da se nam bodo priključila in sledila tudi druga mesta. Zato smo oblikovali celoleten program in z njim poskušamo doseči vse skupine in generacije ter jih ozavestiti, da tudi z malimi stvarmi, kot sta ločevanje odpadkov in zapiranje vode med umivanjem zob, naredijo veliko za Ljubljano.
Na internetu sem prebral, da so vaši hobiji šport, knjige, glasba in potovanja. Imate ob vseh obveznostih sploh kaj časa zanje?
Premalo. Sicer si ga skušam vzeti čim več, a dejstvo je, da je moj delovnik zelo dolg. Tudi zato sem novoletne zaobljube že malce prekršila. Me pa ti hobiji resnično sproščajo.
Je pa bilo več časa v študentskih letih ...
Res je, bili so nepozabni časi. Zato pa vsem študentom polagam na dušo: študirajte, imejte obveznosti, a ne pozabite na družabni in zabavni del ter uživajte mladost.
Jim želite sporočiti še kaj?
Naj sledijo svojim sanjam, naj imajo visoke cilje in naj se ne pustijo prepričati, da česa ne zmorejo.
Luc Zalokar
Fotografije: Maruša Mlekuž
Vir: FDV Kariernik
Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 20. julij 2017 | v kategoriji: Alumni