[Alumni FDV] Katja Bidovec študentom - bodite aktivni, naj vam nobena nova delovna izkušnja ne bo odveč


Katja Bidovec_spletKatja Bidovec, magistrica komunikologije, je fotografinja, prejemnica priznanja Hanna Hardta za izstopajoče dosežke študentov, ki ga podeljujeta Katedra za medijske in komunikacijske študije in Slovensko komunikološko društvo.

Kakšno je vaše mnenje o FDV in kako ste ga dojemali med študijem?

FDV ti da, kar vzameš. Če imaš željo, če se trudiš in sprejemaš podano znanje, pridobiš veliko. To je velika prednost za tiste, ki so ambiciozni, ki si želijo delati in ki vidijo potencial v svoji izobrazbi. Odneseš lahko zelo veliko, lahko pa zgolj tisto, kar moraš.

Torej je bil FDV vaša prva in prava izbira?

 Ja, prava. Če me danes kdo vpraša, ali mi je bilo težko hoditi v šolo, vedno odgovorim z ne. V srednji šoli in tudi pred njo sem igrala košarko, trenirala sem jo deset let, zaradi česar sem imela status športnice, vse je bilo prilagojeno temu, da sem se lahko pripravila. In sem se pripravila, pa ne zaradi ocen, ampak se učim zase. Vedno se mi je zdelo, da sem v primerjavi s kolegi zelo hitro našla svojo pot, kaj si želim.

Kaj vas je prepričalo, da ste se vpisali na program medijskih in komunikacijskih študij?

Zagotovo moduli. Arne Hodalič ima modul Fotografija, ki sem ga z veseljem obiskovala. Med rednimi profesorji na moji smeri pa bi izpostavila dr. Hanna Hardta in dr. Ilijo Tomanič Trivundžo. Vsi trije se ukvarjajo z vizualnim in so mi pomagali na moji poti. Želela sem razviti svoj hobi, ukvarjanje s fotografijo. Pri tem mi je fakulteta zelo pomagala, od dr. Ilije Tomanića, ki je zelo teoretičen, do Arneja Hodaliča, ki je največji praktik. In točno to se mi zdi, da je prednost te fakultete, predvsem medijskih smeri: da teorijo preizkusiš v praksi.

Torej pravite, da ni zgolj teorije in da ste imeli tudi prakso?

Ja, na neki način. Sama sem, ko sem prišla domov s predavanj, vzela fotoaparat in preizkusila, kar smo slišali na predavanjih.

Bidovec_splet001Iz že povedanega sklepam, da ste se s fotografijo ukvarjali že pred študijem.

Drži. Rada pa poudarim, da je ravno Arne Hodalič tisti, ki me je naučil, kako se učiti fotografijo. Fotografijo kot celoto, ne zgolj, kako fotografirati. Fotografija ni samo praksa, ampak veliko več. Potrebno je hoditi na razstave, brati knjige, gledati fotografije in ne nazadnje veliko fotografirati.

So se vaša pričakovanja do fakultete med študijem uresničila?

Moja pričakovanja so se uresničila. Mogoče so bila v nekaterih pogledih presežena, v drugih pa so se realizirala do te mere, da nisem bila nezadovoljna. Kar vzameš, vzameš in tvoja naloga je, da vzameš čim več.

Kaj vam je dal FDV oziroma vaš študijski program?

Osnove, temelje, ki so najpomembnejši. Fakulteta ti da temelje, na katerih potem gradiš in osebno rasteš. Če lahko kaj trdim za FDV, je to, da odpira pogled, na svet gledaš bolj objektivno. V času študija sem se osebnostno razvila. Ali je za to kriv FDV ali moja fotografija ali moja potovanja, težko natančno rečem, ampak v tem času sem dodelala svoja stališča do vere, do istospolnih partnerjev ter do tisoč in enega družbenega vprašanja in problema. FDV je bil pomemben element takrat, ko sem gradila svojo percepcijo o svetu. Skozi študij, skozi fotografijo, skozi celotno zmes vseh petih let.

Je bil predmet Fotografija enosemestrski predmet ali ste imeli možnost daljšega izobraževanja o fotografiji?

Dr. Ilija Tomanić Trivundža izvaja obvezne predmete. Pri tistih predmetih na fakulteti, ki niso bili obvezni, sem izbrala vse, ki so bili povezani z vizualnim. Obožujem tretji svet, Indijo in street fotografijo, zato sem si tudi na magistrskem študiju izbrala predmet Indijske religije pri pri dr. Lenartu Škofu. Ogromno novega sem se naučila, tistega, kar me zanima. In to je prednost FDV-ja, izbrati tisto, kar te zanima.

Kakšno je študentsko življenje?

Super. Sama sicer nisem tipični, klasični študent, saj mi »žuranje« nikoli ni šlo preveč dobro od rok. Študentsko življenje sem izkoristila drugače. Potovati tri, štiri tedne ti lahko omogočijo le študentska leta. To je njihov čar. Celo leto lahko delaš in prihraniš denar, potem pa si med počitnicami vzameš en mesec, mesec in pol in te ni. Izpite sem opravila že v prvem roku in sem zato imela vsako leto dva meseca počitnic. In to takšnih, kakršnih ne bom imela nikoli več. Od prvega leta študija pa do danes sem prepotovala res veliko držav. Štirikrat sem bila v Indiji, bila sem tudi v Jemnu, Iranu, na Tajskem, v Turčiji, Španiji, na Švedskem …

Bidovec_splet005Kaj je sploh fotografija?

Zame je to izražanje. Zase pravim, da nisem oboževalec fotografije, da to ni moj hobi, ampak moja obsesija. Skozi fotografiranje lahko izraziš, kako se počutiš, kako zaznavaš neko državo, kako vidiš svet. Pri tem smo že na meji med fotoreportažo in umetnostjo. Med njima je tanka meja. Fotoreportaža ima svoje zelo natančne zakonitosti, ki se jih moraš držati, umetnost pa je »free to go«. Super je, če s fotografijo vzbudiš emocije. Fotografija je okvir. Izbereš berača ali bogataša, ki stojita pred tabo. Tvoja naloga je, da  fotografiraš oba, če si objektiven. Lahko pa rečeš, joj, tu so sami reveži, in fotografiraš reveža, ali pa rečeš, joj, tukaj so sami bogataši, in fotografiraš bogataša. Ves čas se učimo in sprva vidiš eno, potem drugo, enkrat ti je blizu ena, drugič druga stvar. 

Mi lahko na kratko opišete svojo karierno pot od diplome do danes?

Dodiplomski študij sem zaključila redno, v najkrajšem času. Po opravljeni diplomi sem takoj izbrala magistrski študij iz iste smeri. Kljub temu, da sem hitro opravila vse obveznosti v okviru magistrskega študija, sem magistrsko nalogo zagovarjala šele pred kratkim, saj sem bila že med študijem polno zaposlena s fotografijo in vizualno promocijo nekaj podjetij. Kar se tiče fotografije, so to začetki neke kariere, ne morem reči, da je že zgrajena, ampak se gradi. Trenutno z Arnejem Hodaličem  nadaljujeva skupni projekt z naslovom Izginjajoča ljudstva reke Omo, razstavljen v Galeriji AS. To je projekt o ljudstvih, ki izginjajo. Gre za studijske portrete ljudstev, za katere antropologi predvidevajo, da bodo v bližnji prihodnosti izumrla. Začela sva v Etiopiji, decembra pa sva prišla iz Indije, kjer sva nadaljevala ta projekt. Poleg tega fotografiram stvari, ki pridejo mimo, ene so mi boj pri srcu, druge manj.

Na katere svoje uspehe ste najbolj ponosni?

Med njimi je zagotovo nagrada Hanna Hardta, ki je dokaz, da profesorji na FDV-ju opazijo še kaj drugega kot samo naloge in izpite, ki jih oddajamo. To nagrado sem dobila zaradi fotografskih dosežkov. Zagotovo sem ponosna na svoje samostojne razstave. Moje fotografije so bile objavljene v različnih slovenskih medijih, tu bi izpostavila revijo National Geographic Junior, ki sicer ni primerljiva z revijo National Geographic, ampak je vseeno začetek. Od tujih medijev pa so mojo fotografijo objavili tudi v francoskem časniku La Parisien in v spletni verziji National Geographic Francija. Trenutno pa sem najbolj ponosna na že omenjen projekt »Izginjajoče kulture«.

Manca Saksida

Fotografije: Maruša Mlekuž

Vir: FDV Kariernik


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 07. november 2016 | v kategoriji: Alumni