[Alumni FDV] Alojz Šteiner - velikokrat sem dobil tudi palico, da sem se naučil loviti


SteinerCB001»Niso mi dali le ribe, velikokrat sem dobil tudi palico, da sem se naučil loviti«

Alojz Šteiner je upokojeni generalmajor in bivši načelnik Generalštaba slovenske vojske, ki še vedno deluje kot predsednik Zveze slovenskih častnikov. Med drugim je v mlajših letih gulil tudi klopi Fakultete za družbene vede na programu Obramboslovje. Njegova študijska leta niso potekala čisto standardno za današnji čas, so bila pa vseeno polna vzponov, padcev, polna večinoma dobrih in zanimivih izkušenj.

Lahko za začetek opišete svoje otroštvo in šolanje pred fakulteto?

Rojen sem bil leta 1957. Osnovno šolo sem obiskoval na Kapeli v občini Radenci, srednjo šolo v Murski Soboti, višjo upravno šolo v Ljubljani. Leta 1979 sem se zaposlil v štabu teritorialne obrambe občine Gornja Radgona. To je bila vojaška dolžnost. Ko sem se zaposlil, nisem imel ne ustreznega čina ne ustrezne vojaške izobrazbe in ne ustrezne civilne izobrazbe.

Obramboslovje je bilo takrat obvezno, če si želel nekaj pomeniti v slovenskih vojaških strukturah. Moral si imeti končano ali vojaško akademijo ali pa obramboslovje. Vojaško akademijo sem zamudil in tako je ostalo obramboslovje. To ni bilo vedno plus. Tisti, ki so imeli vojaško akademijo, so na nas obramboslovce gledali malo drugače, prav tako pa tudi tisti, ki so obiskovali redni študij obramboslovja. Jaz sem študiral ob delu.

Kako bi opisali svoje življenje med študijem?

Če bi me vprašali, ali sem imel klasično študentsko življenje in ali lahko povem kaj iz obdobja, ko si bruc … To smo mi nekako preskočili. Obdobje študija je bilo precej specifično in pa zelo zanimivo. Ta specifika in zanimivost sta se kazali predvsem v tem, da smo se morali učiti o opravljanju strokovnih nalog v službi, istočasno pa smo morali opravljati izpite na fakulteti. To je bila mešanica preverjanja teorije, ki jo dobivaš na fakulteti, in znanj, ki jih potrebuješ pri praktičnem delu; včasih je bilo zanimivo, včasih se je dopolnjevalo, velikokrat se je tudi izključevalo. Magistriral sem leta 2005 v ZDA na National Defence University, natančneje na Industrial College of Armed Forces, doktoriral pa sem leta 2014 na Fakulteti za družbene vede. Lani je na podlagi moje doktorske disertacije o transformaciji oboroženih sil po koncu hladne vojne izšla knjiga.

Torej ste bili v tistem času precej zaposleni, pa vseeno: ste se ukvarjali še s čim?

V kri ti pride, da si stalno učeči se subjekt, kar mi je zelo pomagalo v kasnejši karieri. Ko lezeš po hierarhični lestvici navzgor, je to povezano z učenjem.

Steiner002Kako pa poteka vzpenjanje po hierarhični lestvici?

Poteka na podlagi kompetenčnega modela, ki je v urejenih vojskah zelo jasen in precej zahteven, to vse pa od začetka v naši vojski ni bilo zagotovljeno. Ko sem pred 39 leti prišel v štab za teritorialno obrambo, te niso spraševali, ali imaš dokončano šolo, ali imaš znanje, ampak ali hočeš delati in ali si to delo sposoben opravljati, preverjali so torej sposobnost. Potem ko smo začeli delati za slovensko vojsko, oziroma neposredno po osamosvojitvi, je to postajalo vedno bolj pomembno. Nismo več nastavljali ljudi, ki nimajo ustrezne izobrazbe in ustreznih vojaških kompetenc. Kompetence so ključne za vzpenjanje po hierarhični lestvici. Kažejo se v činih, ki jih pridobivaš, in v položajih, ki jih zasedaš. Kot najmlajši poveljnik leta 1992 sem bil poveljnik pokrajine v dolžnosti brigadirja. Brigadir je danes najvišji častniški čin, takrat je pa bil to najnižji generalski čin. Na tem mestu sem bil osem let, ker ni bilo več možnosti za napredovanje, tako da je ta primer na nek način poseben. Če primerjamo Slovenijo z nekaterimi drugimi državami pri vzpenjanju in primerjavi kompetenc, smo imeli precej posebnosti, precej odpustkov. To se kaže kot anomalija oziroma pomanjkljivost v razvoju vojske. Po letu 2003, ko smo se odločili za profesionalno vojsko, je bilo teh odpustkov konec, takrat so veljali le znanje, kompetence in sposobnosti.

Kakšne so še razlike v slovenski vojski med časom, ko ste začeli, in danes?

Takrat smo imeli t. i. miličniško, rezervno vojsko, zdaj pa imamo profesionalno vojsko, ki deluje na podlagi prostovoljnega vstopanja. Takrat je bila tudi rezerva obvezna. Z vidika stanja kompetenc je neprimerljiva. Včasih so bile ženske izjema, danes enakopravno vstopajo v sistem. Preverjanje sposobnosti poteka tudi v mednarodnem okolju. Pred dvajsetimi, petindvajsetimi leti jih nisi imel nikjer možnost preveriti.  Profesionalizacija vojske, ki smo jo vpeljali leta 2003, je peljala v smer funkcionalne, pa tudi strukturne profesionalizacije. Funkcionalna je še v procesu. Večina vojakov ne ohrani tega poklica celo življenje. Razmišljati morajo tudi o delu po opravljanju vojske, zato potrebujejo vojaki tudi znanje kakšne druge civilne profesije.

Zdi se mi, da so razlike povezane z razvojem tehnologije in države same.

Drži. Tako kot se je razvijala država, tako so se razvijali določeni sistemi. Za obrambno-vojaški sistem bi lahko rekli, da je bil ravno zaradi težnje po integraciji mogoče bolj izpostavljen. Nekatere zadeve so bile hitrejše, bolj dinamične, tudi v odnosu z nekaterimi drugimi spremembami v nekaterih drugih podsistemih, tudi zato ker smo želeli v NATO in v EU. Tisti, ki so bili v teh procesih prisotni, so imeli pri tem skoraj gotovo prednost.

Ste na FDV-ju pridobili poznanstva, ki so vam pomagala kasneje v profesionalnem življenju?

Da. Takrat še ni bilo kluba FDV-jevcev in podobnih združenj, imeli pa smo neformalno socialno mrežo. Nekateri so kasneje govorili, da med sabo v vojski dajemo prednost tem, ki so bili FDV-jevci. Imeli smo obramboslovce, na drugi strani pa »akademce«. Mi smo pravili, da so oni slabši od nas, oni pa, da smo mi nikakršni. Ta mreža se je prepoznavala tudi v delu. Ti, ki so prihajali z obramboslovja, so nekatere zadeve znali bolje kot recimo aktivni častniki. Oni pa so imeli prednost v tem, da so imeli več praktičnih vojaških izkušenj. Na bojnem polju so bili boljši oni, v pisarnah pa mi, obramboslovci. Mi smo znali pisati, brati, risati, oni pa so znali poveljevati.

Torej ste v bistvu skupaj najboljše delovali.

Ja, tam kjer se je ta spoj oblikoval. Če je bil kolektiv dober, je to lahko dobro delovalo.

Steiner004Kje vse so še zaposljivi obramboslovci?

Uporabni niso le v obrambno-varnostnih strukturah, se pravi v obrambnem sistemu, vojski in v varnostnem sistemu, čeprav imamo posebno fakulteto, ki uči o varnostnih študijah, ampak tudi v drugih vodah. Ko smo mi začeli študirati, je bilo na občinah in na šolah zaposljivih veliko teh kadrov, danes je večina tega ugasnilo. Ko sem bil v službi na Dunaju, sem videl, da na področju mednarodnih odnosov naši obramboslovci niso bili nič slabši od tistih, ki so študirali mednarodne odnose. Spomnim se, da je naš obramboslovec leta 2012 na izboru na Dunaju zmagal med 70 kandidati. Zelo sem bil ponosen, ko je slovenski študent obramboslovja tako premagal vse tujce. Fakulteta ne daje slabih znanj. Vprašanje je, ali daje dovolj praktičnih, in vprašanje je, ali se takrat, ko si študent, sploh zavedaš vseh prednosti, ki jih imaš. Jaz sem vrednost FDV-ja in obramboslovja, ki sem ga študiral, prepoznal šele, ko sem prišel v ZDA, in to iz dveh razlogov. Prvič, ker je bilo potrebno ob vpisu na magistrski študij priložiti tako imenovani »academic transcript« in me niso dali v nič slabši program kot tiste, ki so imeli potrdila z vojaških šol. In drugič, ker sem kasneje skozi učni proces ugotovil, da pri nekaterih stvareh pravzaprav vem celo več, kot vedo tisti, ki so imeli po pedigreju boljše šole. Nekoč me je nek ameriški študent vprašal: »Od kod ti to?« Odgovoril sem: »Žabkar«, nakar je sledilo vprašanje: »Kdo pa je to?« Rekel sem: »Ne moreš ga poznati.« Žabkar je bil profesor, ki je učil na obramboslovju in do katerega smo kot šudentje včasih imeli slabši odnos, ker je ogromno zahteval. Delali smo mu krivico. Od nas je želel več, mi pa smo komentirali, da tega nikoli ne bomo potrebovali. Dajal nam je bisere, ki jih mi med študijem nismo prepoznavali kot take.

Kot ste povedali, ste med študijem dobili ogromno uporabnih znanj. Imate za študente kak nasvet, kako bi si lahko pomagali pridobiti še več praktičnih znanj?

Najprej moram pojasniti, da nisem dobil le znanja. Niso mi dali le ribe, velikokrat sem dobil tudi palico, da sem se naučil loviti. Prednost tega je bila, da smo dobivali tudi metodološke spretnosti. To je veliko bolj pomembno, posebej danes, ko je največ znanja dostopnega na svetovnem spletu in je profesor ta, ki te usmeri. Pri tistih, ki so se po zaključku študija priključili vojski, pa smo opazili, da jim primanjkuje praktičnega znanja. To smo reševali tako, da smo jih dali še za eno leto v šolo za častnike, ampak v enem letu ne moreš dobiti vseh praktičnih znanj. Ugotovil sem, da je to baza kadra, ki se izredno hitro uči, je pa bilo očitno, da je nekaterih znanj premalo. Tudi ko sem bil v tujini, sem ugotovil, da so bili teoretično in metodološko zelo močni, ampak težko gre brez prakse. Na Dunaju so bili študentje na praksi, kjer jih niso nič plačali. Vidno so jih izkoriščali, pa sem jim rekel, da moraš včasih začeti tudi na dnu, da kasneje rasteš navzgor. Tam so dobili praktične izkušnje, uveljavili so se v okolju, k teoretičnim znanjem so dodali uporabna znanja …

Bi radi še kaj dodali?

FDV je dobra šola. Dela dobre kadre in škoda je, da teh kadrov družba ne zaposli v večjem številu. To je lahko slabost, lahko pa je tudi plus. Kadar težje prideš do delovnega mesta, dolžnosti ali pa dobro plačane dolžnosti, si postavljen v situacijo, ko se moraš še bolj dokazati. Slaba je šola, ki jo z lahkoto končaš. Če se lahko prilagodiš okolju, temu, da se poklici s časom spreminjajo, ugotoviš da si »ta pravi«.

Maruša Lubej

Fotografije: Maruša Mlekuž

Vir: FDV Kariernik


Nazaj na seznam vseh obvestilObjavljeno: 27. oktober 2016 | v kategoriji: Alumni